Maroko z avtom: Erg Chebbi. Noč v Sahari

Ta post je o najlepšem delu potovanja, tistem, ki se je najbolj vtisnil v spomin in, ko pomislim za nazaj, izzove največ "ohh" in "ahh"- To je bil dan in noč, ki smo ga preživeli v puščavi, med sipinami, pod milim nebom, brez nobenih komoditet civilizacije. Tukaj bo ogromno enakih fotografij, ker enostavno ne morem izbrati, vsaka mi pomeni dragocen trenutek. Bilo je preprosto čudovito in fantastično. 

 S kamelami se odpravljamo med sipine in spali bomo kar sredi puščave. 

 Vse je nekako na hitro, sploh ne uspem si narediti »reda« v mislih, s seboj vzamemo samo mali rucak z najbolj osnovnimi zadevami, spalko in vodo.  In že smo na kamelah!

Jaz zelo rada se vozim na kamelah, do zdaj je bilo vedno super, je kar pravo »prevozno sredstvo« za v puščavo. Dolge vožnje pa znajo biti naporne, sploh, če sedlo ni najbolj komot.  

 Kamele so povezane med seboj v karavane po 4-8 kamel, vsako »ekipo« vodi vodnik. Zdi se, da ni nobena umetnost voditi za seboj ubogljive kamele. Ampak na poti nazaj smo videli, kaj pomeni, če vodnik ni izkušen… 

 Od naše kasbe se odpravimo k sipinam.

 Okrog sipin se poti kar križajo z drugimi karavanami kamel. Tukaj je vsekakor vse to namenjeno le turistom, ki si želijo med sipine. Erg Chebbi so najlepše in zelo velike sipine v Maroko, tako velika večina tistih, ki si želi v puščavo, pride ravno na to področje. 

 Prestopimo iz puste puščave med sipine (ohh, ta čudovit oranžen saharski pesek!) in naš vodnik nas popelje kar med sipinami v osrčje puščave. 

Tukaj je še zelo dobro vidno, kjer je "pusta" puščava ter kje se začnejo sipine in tista "pravljična" Sahara:

Po sipinah hodimo približno eno uro, sipine so čudovite, prekrasno je! 

Popoldan naredilo se je sonce, ko se odpravimo v puščavo med pesek, postane prav vroče, tudi 30-35°C. Kamele so tukaj manjše kot v Egiptu, tudi sedeži so se meni zdeli manj udobni. Oz. moj sedež ves čas po malem spolzi na stran, mi je pa strah, da bi kaj preveč skakala in se popravljala med hojo na kameli, da me ne bi dol vrgla...

Ko se vzpnemo na prve, manjše, sipine, se nazaj vidi naše preteklo prenočišče in in pusta siva barva puščave tam, kjer ni več peska: 

 Med sipinami:

 Sence na pesku so zelo zanimive, smo se kar precej s tem zabavali in s fotografiranjem senc:

 Srečanje v puščavi:

 Veter naredi prav oster rob izgrebena sipine:

 Med sipinami je postavljen zelo preprost kamp – nomadski šotori v krog, da lahko v njih prespiš in se skriješ pred vetrom oz. soncem. 

 Ob kampu je "parkirišče" za kamele, kjer živali prespijo. Nobene hrane nisem videla, niti nobene vode za njih. 

Sestop s kamele ni enostaven - ker sunkovito pokrči kolena spredaj in se spusti samo spredaj. Moraš biti prav spreten, da ne prekucneš. Vodič malo pridrži vsakega, da malo lepše sestopimo. 

Nekatere kamele so zvezane kar z vrvjo za gobec. Ne vem, če je to običajno, zdelo se mi je, da je to za njih neprijetno in predvsem, da jih to vleče, ko hodijo....  

 "Parkirane" kamele, črni "kamenčki" vse okrog kamel so njihovi kakci. Posušeni na žgočem soncu. A ko sestopiš s kamele se trudiš čim prej proč in čim manj stopati na "kamenčke".

Million stars hotel: 

Vode ali elektrike tukaj ni. Samo šotori iz tepihov, žimnice in deke. Ker smo najavljena skupinica, bodo za nas pripravili večerjo, sicer bi najbrž morali kaj prinesti s seboj. 

 "Soba", mesto kjer smo spali - samo deke in žimnice. 

To je bil najlepši večer, kar si jih lahko zamisliš v Maroko. Hodili smo po sipinah, občudovali sončni zahod, posedali na robu sipin in se zakopavali z nogami v oranžen pesek... Okrog so griči sipin in nobene civilizacije. Prelepo. Narediva neskončno število slik. 

 Malo nad kampom, kar na sipini stoji ogrodje stola in mizice. Čista abstrakcija...

 Sipine:

 Zabavamo se s fotografiranjem in poziranjem:

Ko se sonce začne spuščati, se odpravimo višje, na sipino, da imamo lepši razgled. Bosi hodimo po toplem pesku. Čarobno! Si določimo eno "teraso" visoko na sipini, prav do vrha pa ne greva... Sipine so tukaj visoke tudi 150-200 metrov, naprej so visoke tudi do 300 m. 

Božanski občutek - potopiti noge v topel pesek. 

 Razgledi:

 Nekateri so se odpravili kar na vrh sipine (približno pol urice v eno smer). 

  

En čas se zabavamo skupaj, potem pa vsi si najdemo svoj plac in se prepustimo čaru narave.

 Pot še višje:

 Sence:

 S pobočja sipine si vzamemo pest peska za domov - v zbirku peskov. Najbolj oranžen pesek doslej.

Mala pikica na vrhu in dve pikici na desni strani so ljudje, ki so šli višje in do vrha. Se lažje razume velikost sipine.  

 Pogled navzdol: 

Navzdol bi se lahko kar kotalili, prekrasen občutek (še ves teden na poti po Maroku in celo doma iz vseh oblačil in nahrbtnika nikakor nismo mogli spraviti ven oranžen pesek):

Sončni zahod dočakamo kar nekje na sipini. Rdeča svetloba zahoda je dodatni razlog za novo serijo fotografij: 

 Dolge sence:

Najbrž lih skozi te dolge sence se pokaže naš pravi "jaz":) 

Narava v sipinah: 

  

 Čaroben trenutek:

  

Po zahodu sonca se hitro mrači, v nekaj minutah je že skoraj noč. 

Se spustimo v kamp. Večerja bo prav dobro sedla. Za večerjo nam postrežejo harira juho, tajin, sadje, vse skupaj ob soju sveč. 

Nato pa na sredini pred šotori zakurimo ogenj in še dolgo posedamo ob ognju, debate, nekaj pesmi in smeha. Alžirski črnci, ki so nam pripravljali večerjo, prinesejo bobni... Poseben večer, prelep... 
Kdor je želel, je lahko tudi kadil tudi kaj drugega, kot samo cigaret, tukaj je vse mogoče.

 Ples ob ognju.... Sploh ni pomembno, da se na sliki nič ne vidi, jaz čutim vzdušje...

Šotori so polni, nismo samo mi, za 1.maj je pri njih visoka sezona. Bilo nas je v tem kampu vseh skupaj okrog 30-40 ljudi. Na svežem zraku zelo lepo spimo. Se zbudimo, ko se komaj začne daniti. Splezam ven iz šotora, rada bi še spremljala sončni vzhod v puščavi. A na sipini je že polno ljudi, ki tudi čakajo sonce... Se odpravim na drugo stran kampa. Jutranje barve so spektakularne. 

 Sonce!!

Ko se vsi zbudijo, še zelo zgodaj za običajne razmere, zopet gremo na kamele. Brez kave, brez umivanja, vračamo se nazaj v našo kasbo, naš kamp na robu sipin, Tam imamo avtomobile, tam nas čaka zajtrk in tuš. 

 Zapuščamo naš kamp sredi sipin. Z malček žalosti. Kako bomo še pogrešali ta kraj... 

Jutranje sence: 

 Kmalu se pokaže naša kasba Lahmada: 

 Naša »karavana« je bila najmanjša, samo 4 kamele, zadnji smo bili in vodil nas je mlad in neizkušen "vodnik" kamel. Freddy je bil na prvi kameli in je prvi sestopil. Drugi je bil ravno pred mano. Ko je njegova kamela pokleknila, se je sedlo zvrnilo naprej kameli na glavo, on pa je padel pred kamelo. K sreči se je hitro izmotal iz sedeža. Njegovo sedlo se je enostavno prekucnilo, ker ni bilo zataknjeno kameli pod rep, kot je to običajno. Naš mlad vodnik se je malo ustrašil, prav tako se je ustrašila moja kamela in tista za mano. Kamele so od strahu pognale v puščavo, vodnik jih spustil, živali začutili svobodo, medve s sopotnico pa sva še vedno na kamelah! Narod spremlja dogajanje, njim je smešno, medve pa že študiramo, kje se bodo kamele ustavile in kako bomo z njih dol prišle. Končno se zgane eden bolj izkušenih vodnikov in ujame naše kamele, nas pa spravi dol. Saj nismo šli daleč, a je vseeno dogodivščina. Tisti pa, ki je padel s kamele dol, si tudi ni nič naredil, samo smejali smo se…
Na fotografiji pa je trenutek, ko je našo "karavano" že ujel izkušen vodnik, se vidi, da sedlo druge kamele visi do tal. Pravim, Freddy, kako nisi vsega poslikal in posnel? Pravi, da se je prestrašil, da bo ostal brez žene :))  

Pri vhodu v našo Lahmado najprej opazimo 3 motorji s kranjsko registracijo. Pozneje srečamo še lastnike – potujejo na motorjih po Maroku. In to ni prvič. Pravijo, da v tem obdobju je res veliko slovencev v Maroku. Res je, celo v Volubilisu smo že nekoga srečali.

Ko se vrnemo iz puščave v kasbo, nas čaka zajtrk, pa tuš in malo relaksa. Nato pa se pakiramo, ker že tretji dan imamo prtljago samo po avtu in je že cela zmeda, komaj čakamo, da pridemo do kakega hotela in naredimo red po potovalkah, pa tudi stresemo pesek iz oblačil, ki smo jih imeli na sebi med peščenim viharjem. Smo pa srečni, da se je naredilo res fantastično vreme med tem, ko smo bili v sipinah.

Nadaljevanje: od Sahare do Todre