Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Maroko z avtom: Rissani, Sahara

Ne glede na špartanske pogoje, sem lepo spala, sveži zrak in utrujenost naredi svoje. A spanje v šotoru je skoraj enako kot zunaj... Celo tisti, ki so že vnaprej »priznali«, da smrčijo, niso smrčali. Noč sem sicer začela tako, da sem menjala žimnico. Prva namreč to sploh ni bila, bil je nek lesen podest pokrit z volneno deko. Drugi jogi je bil že skoraj pravi, vsaj mehek je bil, tako sem se naspala. Hrbtenica me zeza tako ali tako, še v najboljših hotelih.

Vreme zjutraj – oblačno, celo par kapljic dežja. V Sahari! Tukaj nikoli ne dežuje!

Po zajtrku greva na kratek »sprehod« po puščavi, se spoznavamo z naravo. In s kamelami, ki nas popoldan bodo popeljale med sipine.

Zanimivo grmovje kar v puščavi:

Naš "hotel" - kasba Lahmada, glavni vhod:

Pri recepciji je čuvaj, za goste se sploh ne zmeni:

Nato z avti odrinemo do vasice Khamlia, kjer živijo sudanski in malijski črnci. Vasica je čisto ob alžirski meji.

Obiščemo eno glasbeno družino, poleg bobnov igrajo na posebne kovinske pripomočke, še najbolj me spominjajo na kastanjete, samo precej večje. Glasba pa... takšna, pravi afriški ritmi...

Nekako se znajdem plesati z njimi. To meni sploh ni podobno ;) Freddy se je skoraj zagrel za nakup CDja z jnihovo glasbo, a na koncu je vendarle premislil. Zanimivo je bilo.

Še kratek sprehod pa vasici.

V bližini je šola za otročke; malček se razgledamo po vasi – kakšno je življenje ob robu puščave. Prav posebno je.

Hribi v ozadju – to je že Alžir. Čisto blizu smo.

Tukaj je bilo nekje 18-20°C, oblačno. Na poti nazaj iz vasice, nekje pri Merzougi, začne deževati. Saj dežja je bilo res za vzorec, ampak dejstvo, da že drugič v puščavi, kjer ne dežuje po več let zapored, midva pa trefiva dež... to naju spomni na več naših dopustov ali izletov, ko nimava sreče z vremenom.

Sonca ni... Grrrr...

Dopoldan imamo v načrtu še obisk Rissanija, to je največje naselje v bližini sipin Erg Chebbi.
Vožnja skozi puščavske predele, ponekod je puščava čisto črna, ploska, neskončna. Vidimo fatamorgano, le slikat jo je zelo težko...

V manj kot uri smo že v Rissaniju. V mestu živi okrog 20.000 ljudi. Nekoč tu se so križali poti karavan. Danes je mesto znano po svoji tržnici 3x tedensko in pa po mavzoleju Moulay Ali Cherifa, kraljevega predhodnika iz leta 17xx.

Mestne ulice:

Prav dvorec kraljevega predhodnika in njegovo grobnico obiščemo najprej. Sicer do same grobnice ne smemo, ker nismo islamske vere.

Ogledamo kar lahko, predvsem lep vrt, ki uprizarja raj po muslimanskih izročilih. In je res lep.

Voda v amforah dolgo - dolgo ostaja hladna.

Poleg dvorca je Ksar Abouam, ali mogoče je to Kasbah, vse do konca potovanje nismo si naredili jasne razlike kaj je kaj. Ksar (ja, najbrž je to ksar) je več hiš zgrajenih skupaj, tako zaprto stanovanjsko naselje po-maroško.

Medtem, ko se mi sprehajamo po Ksarju, nam sledijo otroci in naskrivaj prosjačijo. Čim jih vidi, kdo od lokalcev, se takoj delajo, da samo zraven hodijo.

Ograja šole (še tako nepismen otrok - ali starš - lahko vseeno najde šolo ;)):

Tudi tu je ura ravno, ko se konča pouk in pred šolo je polno otrok:

Nato se odpravimo do tržnice.

Ulice ob tržnici:

Se že čuti utrip afriške tržnice:

Tržnica v Rissani je izredno zanimiva, taka pristna, sploh ni tako majhna, kar nekaj časa smo se tam potepali.

Pri začimbah gospod nam je naredil pravo »predavanje«.

Pisane barve začimb me navdušijo za fotografiranje:

Čez celo tržnico, nad delom s sadjem in zelenjavo, je slamnata streha:

Mesnice:

Jagode pri sadju tako lepo dišijo, pri nas ne dišijo tako...

"Dostava" z osli:

Zgleda, da je sezona čebule:

Živ-žav kot se za tržnico spodobi:

Nato zavijemo na del, kjer prodajajo živino, ovčke, potem še krave.

Težko je gledati živali, kako stojijo z zavezanimi nogami, vprašanje, kdo in za kakšen namen jih bo kupil. Meni je bilo tam res težko... A nimaš kaj, to je njihova usoda.

Prodajalci živine se za nas sploh ne zmenijo, takoj vidijo, da turist že ne bo ovco kupil...

Ko zavijemo za ograjo tržnice naletimo na veliko parkirišče – za osle. Na polju velikem kakor nogometno igrišče domačini parkirajo osle! Stanovanjska soseska, ki leži za »parkiriščem«, ima ozke ulice, brez nič zelenja ali kakega koščka zemlje, zato je razumljivo, da morajo osle pustiti nekje na odprtem. In osle so tukaj zelo uporabni, veliko ljudi se vozi z osli in na njih prevaža tovor. Avtomobilov na tej strani Atlasa je precej manj, kot na delu bližje oceanu. Tudi po cestah je zelo malo prometa, za razliko od Rabata ali Fesa. Življenjski standard na tem delu Maroka je opazno nižji, najbrž si zelo težko privoščijo avtomobile, pa še gorivo je drago.

Zavijemo v neko starinarnico oz. neko trgovino na tržnici, kjer opazujemo kako izdelujejo sedla za kamele, poleg so kovaške delavnice. Vse je ljudem na očeh, vidiš kdo in kaj dela.

Sedla za kamele:

V Rissaniju v eni od trgovin z vsem mogočim kupimo še kako malenkost za v puščavo – predvsem rutke za tiste, ki jih še niso imeli.

"Izložba" trgovine:

Sprehod po mestu:

V eni od ulic zavijemo v restavracijo »La Baraka«, čas je za kosilo.

Navzven je restavracija z ničemer ni izstopajoča stavba, enaka, kot vse okrog, le napis označuje, da je tu restavracija. Notri pa je prav prijetno, celo fino in elegantno.

Za kosilo imamo berbersko »pico«, še najbolj je podobno piti, mesni in zelenjavni. Uporabljajo veliko koriandra, kumine in koromača, meni ne paše toliko. Maroška solata in svež juice pa so božanski (sploh te nihče ne vpraša, ali boš svež juice ali iz tetrapaka – samo sveže stisnjene pomaranče).