Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Maroko z avtom: Errachidia

Dolg dan na poti iz Fesa v Saharo nadaljujemo po serpentinasti cesti na sestopu iz Atlaškega gorovja. Prečkamo reko Ziz in se precej dolgo vozimo po njeni dolini.

Kasba ob cesti:

Kanjon reke Ziz je precej nižje površja puščave, očitno v vseh letih je reka že odnesla toliko zemlje, zato kanjona na daleč ne vidiš, temveč šele takrat, ko prideš skoraj do roba nekdanje rečne struge, sedaj oaze. Oaza, ali kot jih tu imenujejo – palmeria – se rasteza na dobrih 10 km ob strugi reki. Neverjetno in skrito očem.

V preteklih stoletjih - tisočletjih je reka sprala deset in več metrov globok in nekaj deset metrov širok kanjon, ki je poln zelenja in življenja. Na površju ostaja puščava. Naredi velik vtis.

Fotografiranje ob palmeriji:

Oaza. Kar ne morem nehati jo slikati, takšen čudež je to sredi puščave.

Veliko jezero pred mestom Errachidia:

Rdeča in oranžna zemlja Sahare:

Do kosila prevozimo še skoraj 140 km od postanka za Mideltom do mesta Errachidia. Traja ta vožnja dobre 2,5 ure. Take so hitrosti.

Mesto deluje bolj nomadsko, folk kar leži po tleh, otroci prosjačijo, čim vidijo evropejce. Tukaj niso najbolj vajeni turistov.

Se ustavimo v eni od restavracij ob glavni cesti (restavracija, najbrž, je veliko olepšana beseda, ampak, ja, take so restavracije v Maroko in hrana je dobra!)

Zopet naročim tajin, tokrat lamb tajin. Meso je odlično, dodane so suhe slive in arašidi. Božansko je... (v glavi se vrti misel, da mesto Errachidia se imenuje po arašidih. Popolnoma nepreverjena misel, a mogoče je kaj na tem...)

Postanek za kosilo, zelo kratek sprehod (saj ne veš, kam bi šel in ali je sploh kaj za videti... največ vidiš iz avta, ko prevoziš celo mesto). Zapuščamo mesto. Na izvozu iz mesta je stavba, ki še najbolj spominja za zapor ali vojašnico:

Poleg je šola. Otroci so ravno zaključili pouk in je pred šolo polno otrok, ki se peš ali s kolesi odpravljajo domov.

Za mestom se pot še vedno nadaljuje ob kanjonu reke Ziz. Se ustavimo še na eni točki nad palmerijo. Spodaj je prava zelena oaza in ob robu so manjša naselja. Zgoraj pa je puščava.

Zelena oaza:

Pot ob kanjonu:

Redka naselja v puščavi:

Pot po puščavi med palmami, prelepo:

Predzadnje mesto pred puščavo v Sahari je mesto Afroud. Do 15 let nazaj asfaltna cesta je bila samo do tukaj. Z razvojem turizma se je razvil tudi ta del tukaj, tako sedaj naselja in asfalt so skoraj vse do sipin.

Pot pravzaprav je lepa – vozimo med peščeno puščavo in palmami, nato se zopet nadaljuje kamnita puščava – hamada.

A sem prav videla? Okostnjak dinozavra ob cesti?

Že na območju Sahare je mesto Er Risani. Mesto je čisto puščavsko.

Tu je rojen in pokopan pra-pra-...-dedek današnjega maroškega kralja, začetnik Alavitske dinastije. Zato so tako veličastna vrata v mesto.

Temperature v Risaniju je okrog 25-30°C, a danes zjutraj v hribih je bilo vsega 6 °C in smo nase oblačili vse, kar smo imeli...

Risani je še kar živahno manjše mesto.

Pazi, kamela!!! :)

Obožujem ta del poti, meni je zelo lepo.

90% puščave je čisto pust teren, ki ni primeren za nič, po kateremu tu pa tam razmetani kamni različne velikosti.

Zavijemo z asfaltne ceste na polje in se naši šoferji zguštirajo. Še tisti, ki bi prej že rad odstopil volan, zdaj za nič na svetu ga ne izpusti... Puščamo za sabo dolge prašne sledi.... Te kar kliče, da delaš vragolije...
Skrajno zabavno, a res, samo za zabavo. Za vožnjo je to naporno. Trese in prašno...

Se še za delček poti vrnemo na asfaltno cesto. Po celem dnevu vožnje (12 ur in 560 km) pridemo končno do sipin – WOW! – kot v filmu! Jih že vidimo v daljavi.

Smerokaz ob cesti - za različna prenočišča ob sipinah:

En del ob sipinah, vsega nekaj km, vozimo kar po puščavi, ceste tukaj ni več. Pravi užitek in zabava za šoferje ta vožnja, ko se za avtomobilom kar kadi...

Takšni predeli v puščavi, kjer so peščene sipine, se tukaj imenujejo Erg-i. Erg Chebbi, kamor smo prišli, je relativno majhen, velik je okrog 50 x 50 km, sipine pa so tu visoke okrog 150 metrov, najvišja je 300 metrov. Velja pa, da so v Maroku najlepše sipine ravno tu v Erg Chebbiju.

Domačini:

Eno od prenočišč (ne morem temu reči hotel...):

Wow, sipine!!!

Končno smo pri našem prenočišču – kasba Lahmada, ob robu sipin. Kasba je iz slame in blata zgrajena stavba; v naši so restavracija, recepcija, nekaj sob za prenočitev. Poleg so šotori v berberskem »slogu« - tepihi na tleh, tepihi kot stene in streha...

Notranje dvorišče kasbe:

Vrtiček za stavbo:

Vrata v puščavo:

V kasbi spijemo čajček, nato greva do sipine, to te kar kliče, zato smo tukaj...

Sonce se že spušča.

Nemudoma se zaljubimo v te oranžne sipine...

Zelo hitro se zgodi, da se sonce skrije, se dvigne veter in se v roku nekaj minut naredi pravi puščavski vihar, da ne moreš niti gledati brez očal, saj imaš takoj oči polni peska. Nos in usta obvezno moraš pokriti z rutko, veter pa kar meče pesek ob nezaščitene dele telesa. Ko vidimo temen oblak s peskom (ne dežjem!) polzeti na nas, se zelo hitro vrnemo v kasbo.

Se stemni in od sonca niti sledu.

Na hitro si ovijem ruto okrog glave, iz avta vzamem spalke in japonke, čisto sva utrujena in malo zgubljena... Sploh ne veš, kako bi se organiziral za spanje, umivanje... Prtljago pustimo kar v avtu.

Ob 20h nam postrežejo večerjo – juho in tipično saharsko jed – jajca z mesom zapečena v tajinu. (trgovin ali kake restavracije tu ni niti sledi. Vsega razvajanja - lahko vprašaš za dodaten čajček v recepciji).

Naša jedilnica in družabni prostor ob svetlobi:

Po večerji še koncert – bobni. Izvajalcem se lahko tudi pridruži vsakdo, ki se počuti, da bi rad malo bobnal. Za večerjo in bobne skrbijo črnci iz alžirskih plemen v bližini...