Maroko z avtom: na poti iz Fesa do Sahare

Nadaljevanje potopisa o potovanju z avtom po Maroku. Začetek je tukaj: Maroška avantura

Ob 6h odhod iz Fesa. Po včerajšnjem dežju in nevihti je danes jasno in hladno jutro.

Vožnja po praznem mestu skozi predel modernega mesta, nato zapustimo Fes in nadaljujemo vožnjo proti Atlaškemu gorovju. Še zadnje zelene pokrajine na poti. Ob cesti je ogromno policajev.

Danes smo zamenjali razpored avtomobilov v kolini in smo sedaj tretji avto, veliko je lažje, kot biti zadnji, ki lovi celotno kolono.
Prečkamo prelaz na 1600 metrov, zunaj je vsega 6°C in je še vedno nekaj snega v senci. Na avtobusni postaji ob cesti domačini zaviti do ušes, zunaj je kljub prvomajskemu času prava zima.

 Ostanki snega ob robu pločnikov:

Prvi postanek za zajtrk je v kraju Ifrane, v bližini smučarskega središča. Da-da, v Maroko imajo pravi smučarski center! Mesto Ifrane je grajeno v pravcatem alpskem slogu, kot, da smo nekje v Avstriji ali Franciji. Mesto so gradili francozi in tako je to res košček Francije v hribih Maroka. In tu v bližini, v gorah Atlasa je "pošteno in resno" smučišče. 

 Mesto prav nič ne deluje maroško:

Tukaj je tudi ena od bolj prestižnih univerz v Maroku, predavanja potekajo v angleščini, en semestr šolanja stane cca. 3500 €, zato se tu učijo otroci iz premožnih družin. 
Zajtrk v nobel kavarni ob parku z vodnjakom, cene so tudi evropske...

Ifrane in okolica: 

 Za Ifranom cesta se še vedno vzpenja med zelenimi polji in hribi.

Skoraj bi rekel - sredi ničesar - je hotel v slogu 1000 in 1 noč. Se čudimo. A se ne ustavljamo. Le kdo sem prihaja in zakaj?

 Ko se cesta dvigne še višje, ob robu ceste je še več snega, zdaj smo že precej visoko v Atlasu.

Na ovinku se je prevrnil kamion, ki je prevažal lubenice. Lubenice so razbite in razmetane vse okrog kamiona...

Malo za Ifranom naredimo postanek v cedrovem gozdu. To je še zadnji predel nekoč mogočnih cedrovih gozdov v Atlasu. Naredimo kratko vajo iz joge – da se nadihamo čistega zraka in vzpostavimo ravnovesje v telesu. 

Pogledat nas pridejo tudi opice, ki tu živijo. Enake vrste so kot tiste, ki živijo v Gibraltarju. In se skoraj nič ne bojijo ljudi. Bili so čisto blizu nas, brez zadržkov so sprejeli od nekoga od naših mango. 

 Mamica z mladičkom, mladička ne spusti iz naročja niti za minutko...

 Med tem, ko smo vadili jogo, so opice opazovali nas. In mi njih... Krasna izkušnja. 

 Nato gremo še na kratek trek po cedrovem gozdu. Lepo je... Tukaj smo na višini cca. 1900 m. 

Čudovita drevesa, prelep gozd, prekrasen kraj. Nobene civilizacije. S ceste vodi sem le makadamska cesta, ob odcepu je počivališče... 

Pomahamo opicam in gremo nazaj v avtomobile. Danes je dolga pot. 

 Včasih cesta še vedno vodi mimo polj, vedno manj zelenih. Pozabim, da smo že tako visoko. 

 Prevozimo redka manjša naselja ob cesti, nekaj vasi. Območje je vedno manj poseljeno.

 Se vozimo preko prelaza v Srednjem Atlasu več kot 2000 mnv. Lepa serpentinasta cesta.

Pokrajina je prelepa in počasi spremljamo, kako se spreminja. En čas vozimo ob reki, nato mimo jezera.

 Še vedno vozimo višje in višje:

 Se ustavimo za hip ob cesti, točno tam, kjer se odpre pogled na visoki Atlas, na vršace še pod snegom. 

 Preprosto življenje domačinov, tukaj so že zelo daleč od gosto poseljenih obalnih predelov.

 Se ustavimo kar ob robu ceste:

Letos je bila zelo snežna zima. Sicer pa pokrajina srednjega Atlasa, kjer se vozimo, nas še najbolj spominja na prizori iz kakih dokumentarcev o Mongoliji ali Tibetu. Puščavsko je... 

Visoki Atlas v daljavi: 

Vasica: 

Ceste, čeprav skoraj v puščavi in med hribi so v glavnem zelo dobre. Tukaj me je "navdušil" STOP znak:

 Da spremljam, kje smo (nimamo s seboj dovolj velikega zemljevida Maroka, škoda, na zemljevidu v telefonu se ne vidi tako dobro razsežnost potovanja), slikam nazive krajev, ki jih prevozimo. Večinoma, brez postankov.
Zaida:

 Enkrat, ko se ne vidijo zasneženi gore, mesto dobi maroški pridih... 

Ko pa se vidijo gore, si mislim - smo v Mongoliji ali Kirgiziji... 

 Cesta nas vodi vedno bližje hribom, še danes jih bomo prečkali.

Prevozimo malo večje mesto na tej poti – Middelt. Tu smo želeli se ustaviti za kavo-malico, a pri restavraciji, kjer smo mislili parkirati, je bilo vse zasedeno, tudi v bližini nobenega parkirišča. Gremo dalje. 

  Na kavo se ustavimo na nekem počivališču za mestom, kar sredi puščave...

 Razgledi:

 Pokrajina in narava postajata vedno bolj "puščavski", tudi arhitektura se spreminja.

S čim vse se vozijo ljudje v Maroko, se lahko samo čudimo. Vsake toliko sem fotografirala kako posebnost... Bojim se, da vsak prevoz nima opravljenega tehničnega ;)

Se vzpenjamo na naslednji prelaz, tokrat preko Visokega Atlasa. Ampak tukaj ne gremo dovolj visoko, da bi bili zopet ob snegu. 

Kolona za nami 
(kot v tistem vicu:
- si videl, kako dolga kolona je bila na cesti?
-  kje pa, kakšna kolona neki, pred mano ni bilo nobenega.... ;)))

Zelo lepa hiša na prelazu. Daleč okrog nobenega naselja. Zakaj je ta hiša tam? Nobene oznake, da je to kak hotel ali restavracija ali kar koli za javnost... 

Ko se pot nekoliko spusti s hribov, na drugi strani Atlasa prevozimo prvo naselje. Tukaj ni več nobenega zelenja, čista puščava. Takšna je tudi arhitektura. 
Šole po celem Maroku so pobarvane v pisane barve... 

 Surova pokrajina in, verjetno, je prav tako surovo življenje. 

 Pokrajina:

 Vse za Irfanom in dalje je na cestah veliko manj prometa, avtomobilov je zelo malo, nekaj tovornjakov, kak avtobus in taksi, osebni avtomobili so kar redki. Zelo drugačen Maroko od tistega v Fesu ali na Obali. 

 Se veselimo, da so na tablah pogosto (ne vedno) imena naselij napisani tudi v latinščini. 

 Del poti vozimo ob reki Ziz, zelo je pomembna za ta predel. Ziz izvira nekje v gorah Atlasa in teče vse do Sahare, kjer se počasi izgubi... 

Pojavijo se prve "kasbe" - tipična saharska arhitektura, potem bomo tega še veliko videli in tudi obiskali. Prve delujejo zelo neobičajno in zanimivo.

Pod hribom je termalna postaja Moulay Ali Cherif.  

  

Ob reki prevozimo še zadnji prelaz za danes. Na sestopu je samo še dolina reke Ziz in nato prava pravcata Sahara. 

Povprečna hitrost vožnje po hribih in po puščavi je nekje 60 km/h, nikakor ne gre hitreje. Pokrajina pa je tako zanimiva, da bi bilo škoda voziti hitreje... 

Nadaljevanje: pot k sipinam Errachidia - Sahara