Na Triglav čez Prag

Letos (tokrat tretjič!) se odpravimo na Triglav. Izberemo bolj zahtevno pot iz doline Vrat čez Prag. Tokrat imamo prevoz, zato sestopali smo na drugo, veliko lažjo stran, na Rudno polje. Tudi tokrat smo prespali na Kredarici in vzpon na vrh Slovenije opravili zgodaj zjutraj, za sončni vzhod.

Iz Mojstrane po dolini Vrat se kar dolgo voziš, cesta gre precej navzgor. Ob koncu ceste, kakih 100-200 metrov pred Aljaževem domom, je veliko plačljivo parkirišče. Tu začnemo pešpot.

Ob izhodišču so nas fotografirali skupinica avstrijcev, oni se odpravljajo na Luknjo, od tam pa jutri na Triglav. 

Table ob izhodišču kažejo, da je do Triglava 6,5 ur. Ker gremo danes samo do Kredarici, bi moralo biti 1 uro manj. A nam rata kar vseh 6,5 ur do Kredarici. Zaradi postankov.

 Ker sem junija kupila knjižico za Slovensko planinsko pot, zdaj zbiram štampiljke za tranzverzalo (Camino effekt 😊). Tako, še preden dobro štartam, grem po žig v Aljažev dom. Ob 9h zjutraj v domu že diši po joti. 

 Kapela poleg Aljaževega doma:

 Spomenik partizanom - gornikom:

 Najprej pot gre skozi gozd in se počasi vzpenja ob potočku višje po dolini. Okrog pa so nepristopni vršaci, gole skale in se malček sprašujemo, le kam nas bo pot peljala. Ko se dvignemo precej visoko po dolini, kako uro hoje, pot za Luknjo se nadaljuje naprej k bivaku, v usek med gorami. 

 Naša pot pa zavija levo, prečimo potoček in celo snežno zaplato. Tu se začne bolj strm vzpon na pot čez Prag.

Pogled nazaj na dolino Vrata: 

 Srečamo krave na poti:

 Se prečno vzpnemo do prvih jeklenic. Kar nekaj ljudi (ob taki uri? 10 zjutraj!) se že spušča dol, vsi so v čeladah. Pametno, ker pobočje je zelo krušljivo in je res veliko kamenja. Po dveh urah hoje in 2,5 urah vožnje z Obale, naredimo postanek za malico na leseni klopci malo preden se začne plezalni del. Smo veseli, ker na Obali je zelo vroč dan, preko 35 C, tukaj pa okrog 20 stopinj, pa še pot zjutraj gre ves čas po senčni strani. 

 Tam, na sedlo gre pot za Luknjo, malo pod sedlom se celo vidi pikica bivaka pod Luknjo. 

 Pot preko skal je odlično opremljena z varovali, so klini in zajle, tako je pot zelo razgibana, nič ni dolgočasna. Po navpičnih vzponih se hitro vzpenjamo višje. Tokrat smo srečevali ogromno tujcev. Pred nami hodi skupinica madžarov.  Jih prehitimo medtem, ko počivajo pod visoko skalo. 

 Ena od navpičnih skal, ki jih preplezamo, je imenovana «medvedja«, ker je z nje padel medved, ko je hotel zbežati pred trentarskimi lovci. Ne vem točno, katera od skal je prava, a na nobeno ni enostavno priti, sploh pa, če si medved… le kako je prišel sem gor?

 Razgled nazaj v dolino:

 Ko se združita Tominškova (še bolj zahtevna kot je pot čez Prag) in naša pot, zajl je konec. Pridemo na dolgo in precej strmo vzpenjajoče se melišče.

 Steber s smernimi tablicami zasut s kamenjem skoraj do vrha. Ponekod vidiš, da so sveži podori, pot je včasih komaj zaznavna oz. ni še dobro shojena. 

Ta vzpon ob robu melišča je res dolg in strm, se vleče v nedogled vse do razpotja za Kredarico in Staničev dom. In ta del je gotovo neprijeten za sestop. 

 Na razpotju se tudi odpre veličastna panorama na severno stran Triglava, se že vidijo ljudje hoditi po grebenu Malega in velikega Triglava. 

Kot da bi prišel na sceno gledališča, kjer Triglav je visok balkon... 
Ljudje, ki gredo na desno, gredo k Kredarici. 

Ker zbiram štampiljke za SPP, se spomnim, da bi šla še do Staničevega doma. Razdalja do obeh je skoraj enaka, preko Staničeve je po tablah le 5 minut daljše. Ekipa se odloči, da gre z mano.

Na začetku pot zgleda prav prijetno, tudi se malo položi. Na enem delu prečkamo manjšo snežno zaplato. Sneg je zelo hladen, se kar z njim malo pohladimo. Zadnjo uro, pot po in ob melišču, hodimo v glavnem po soncu, zato na snegu kar paše, kot, da bi stopil v hladilnik. 

 Pogled proti Triglavu:

 Del poti tik pred Staničevim domom je malo bolj strm, a nič posebnega. 

 Se ustavimo na čaj / kavo, dobim, seveda, tudi štampiljko. Pred kočo nekaj ljudi se sonči, drugače pa sploh ni gužve, velika večina pohodnikov gre kar na Kredarico. Po počitku se odpravimo tja tudi mi. 

 Kažipot ob Staničevem domu:

 Pot na Kredarico se ne vidi, neka potka gre strmo na sosednje gore, a prepričani smo, da to ni naša pot. Na smerokazu piše, da je do Kredarice 1 uro.

 Ovčke se hladijo na snegu:

 Ko se odpravimo, prav kmalu ugotovimo, da ta pot počez in navzgor je ravno naša. Razumljivo, od 2200 nadmorskih metrov Staničevega doma se moramo dvigniti na 2500 metrov Kredarice. Vseeno se sprašujemo, če gremo prav in če nismo zgrešili kak odcep, ko plezamo po zavarovanih z zajlami poteh tik pod vrhovi vrste hribov. To gor dol po 6 urah pohoda res ni rabilo.

 Pogled nazaj proti Staničevemu domu (tista rjava packa med belimi skalami). Mi pa smo prehodili celotno pobočje in ta greben takoj za nami...

 Končno vidimo Kredarico, veselje, je že čisto blizu. 

 Na vrhu Kredarici je "roža" z oznako okoliških gora, a žal, so napisi slabo vidni...

 Kapelica na Kredarici:

  Ob koči pa je cel živ žav, gužva, ogromno ljudi. Seveda, vremenska napoved je lepa, je pravi čas za vzpon. Na Kredarici smo še pred štiro uro, a danes ne gremo do vrha, se odločamo, da bi šli zjutraj še po temi, da pričakamo na Triglavu sončni vzhod. Tako se tudi izognemo gužvi na poti, vsaj za gor.

Še dobro, da sem rezervirala kočo, receptor pravi, da je vse polno (preko 300 ležišč!!). Dobimo sobico za 4, ampak res mikro sobico – 2 pograda eden ob drugem in ob steni je prostora lih za postaviti nahrbtnike. Ampak soba je samo naša, lahko pustimo stvari pod ključ in imamo svoj mir za spati.

Še nekaj časa sedimo zunaj pred kočo, srečam celo znance iz planinskega društva. Ko se pošteno shladi, gremo noter, v dom. Jota je vedno odlična, čaj je dober, tudi žganje imajo…  Ljudi je res veliko, a početi nimaš kaj, nekateri igrajo karte in to je to… Vlečemo čas do 8. ure, da gremo spat.

Info o Triglavskem domu: dobiš posteljnino za enkratno uporabo, imajo wc-ji in umivalnike z ledeno vodo. Luč v sobi je, elektrike, vtičnice pa ni. Telefoni lahko polniš na šanku, je samo en razdelilec na 5-6 vtičnic za vseh 300 ljudi. Nekatere sobe so za 2-4 osebe, druge za več. Zajtrk se da dobiti že od 6h dalje. Voda je 4,40 € za 1,5 l. Dostavljajo vse s helikopterji, tako sploh ni tako drago… 

Zjutraj se zbudimo ob 4.30. 10 minut pred peto uro smo že na poti. Brez kave in zajtrka (to je zame drama… ;), vse nadomestim s polovičko frutabele. 

Zunaj je še tema, pa vendar nebo ni več črno, temveč je že modro, lepo se vidijo zvezde in ščip lune. Piha, zelo piha. Oblečem vse kar imam – majico, felpo, vetrovko. Čez 5 minut pod steno že slečem vetrovko. Toliko mraz pa spet ni :)

 S čelnimi lučkami se lepo vidi pot, le za naprej moraš malo si ogledati in si posvetiti naprej. Čez 20- 30 minut lučk že ne potrebujemo več, se hitro dani in je dovolj svetlo za videti pot. Na vzponu nas je le par ljudi. 

 Tam, kjer se združita poti s Planike in Kredarici me prehitijo 4 možakarji, še en fant hodi ves čas malo za mano, pa skoraj že na Triglavu srečamo enega, ki se že vrača dol – mora uspeti na popoldansko izmeno v službo…  Drugače pa smo skoraj sami… Meni gre počasi, kot vedno, ko lezem navzgor. A pot je lepa in odlično zavarovana, zato sploh ni nobenih težav, pravi hribovski užitek…

 Triglav pred nami se že obarva v jutranje barve.

 Na grebenu kar pošteno piha...

 Sončni vzhod 9. avgusta je bil nekaj minut pred šesto uro. Ujame nas malo pod vrhom Triglava. Še pravi čas se obrnem nazaj, da vidim, da sonce polzi ven iz oblaka. 

 V nekaj minutah je bila celotna krogla zunaj in se je gora pred mano obarvala v roza. 

 Roza Triglav, to je res nekaj posebnega… 

 Ko sem že skoraj na vrhu, nad Triglavom leti en vojački helikopter, čisto blizu gore, da je kar strašljivo. Pa piha od njega, se moraš kar prijeti. Vidimo ljudi v helikopterju, nam samo pomahajo, fotografirajo in to je to...  

 Jutranji razgledi -  dol na Planiko in proti Bohinjskim hribom:

 Na severno stran, v dolino Vrata:

 Greben Malega Triglava:

 Senca od Triglava:

 Gor sem že tretjič, lepo je bilo brez gneče. Se fotografiramo, »krstimo« tista, ki sta prvič prišla na vrh. Razgledi so prelepi, toliko bolj zaradi jutranje svetlobe.

 Poštempljam knjižico za SPP in počasi gremo dol, na zajtrk. 

 Sestop po obsijanem s soncem grebenu Malega Triglava:

 Ko sestopamo dol, pa srečujemo prav veliko ljudi, ki se še vzpenjajo gor. Večkrat smo se mogli ustaviti in jih spustiti na ozkih mestih. Veliko je družin z otroci, takih 10-14 let. Na eni dolgi zajli ob previsu sem naletela na skupino iz Bulgarije. Pravijo, da imamo čudovite pokrajine. A jim odvrnem, da je vsaka dežela lepa, samo raziskati jo moraš… 

 "luknja" v gori:

 Dom Planika obsijalo s soncem:

Pogled na Kredarico: 

Okrog 8h smo že nazaj v koči, sledi res zaslužena kavica in zajtrk. Preden se odpravimo dol, spremljamo dostavo v kočo s helikopterji. Danes je prav dan za dostave, letijo en za drugim. V koči sta tudi gospa in gospod, oba okrog 90 let, prišla sta gor s helikopterjem. Malo v hribe, pa čeprav peš več ne zmoreta…. 

 Mi se pa odpravimo dol. Proti Konjskemu sedlu in nato do Vodnikovega doma in dalje do planine Konjščica.

Sestop proti sedlu je kar naporen, a se ga spomnim na poti za gor, res je neskončen… Kmalu je že okrog nas zelenje in narava postane prelepa in čudovita, pogledi so spektakularni. Brzdam se, da ne slikam številnih fotografij, saj jih imam še od predlanskega pohoda, ko smo šli po tej poti… 

 Konjski preval:

 Pot po pobočju do Vodnikovega doma:

 Edina planika, ki smo jo videli na poti:

Postanek v Vodnikovem domu. Izvir vode je skoraj presahnil, voda komaj teče in nima dobrega okusa, je bolj za silo.

 Od tu pogled na Triglav je meni najlepši:

Nato je dolga pot po soncu (ta stran  je vedno sončna) do Studorskega prevala. Vroče je, zaradi sonca je toliko bolj. Tudi zadnjič je bilo tukaj zelo vroče. A se vseeno veselim, da je lepo vreme in razgledi so prekrasni… 

 Proti Studorskemu prevalu:

Za Studorskim prevalom se spustimo do planine Konjščica. Naš Slaven je šel prvi, sicer je videl planino pred seboj, a na razcepu je zavil za Rudno polje. Pot za Rudno polje pa gre nad planino. Dokler je razumel, da je zgrešil planino, se ni več želel vračati.

 Planina Konjščica:

Ostali pa smo šli do koče, na štruklje. Končno sem dočakala štruklje na tej planini in so res božanskega okusa. Kupim še sir za domov.

 Ker Slaven je že pri vojašnici na Rudnem polju, gremo še mi tja. Od planine se je treba kar pošteno povzpeti nazaj na potko proti Rudnemu polju, nato skozi gozd se hitro spustiš do makadamske ceste in še kak kilometer po cesti do vojašnici in parkirišča poleg.

Če bi se odpravljali na pohod od Rudnega polja, se splača prevoziti še tisto gozdno pot do parkirišča pri izhodišču. Popoldan je bilo zelo malo vozil, prostora pa je veliko. Od izhodišča v gozdu do planine je kakih pol ure peš. Lahko se gre samo zaradi štrukljev.

Tako za poz od Kredarici d Rudnega polja smo potrebovali okrog 6,5 ur, z dvema dolgima postankoma v kočah. Dan pa je bil dolg in na koncu si res utrujen… 

Doma rečem možu, da ni lahko priti na Triglav in gor bom šla še samo, če se bo on odločil, da ga osvoji, drugače pa mi je dovolj… Ali pa ne ;)