Višarje & Kamniti Lovec - po poti razgledov

Verjetno so že vsi slišali za Višarje, morda celo videli sliko te slikovite alpske vasice na 1766 metrov višine. Tudi jaz. Nikoli pa še nisem bila tam. Ne do danes. Je pa tukaj čudovit kraj, prelep, in v okolici je kar nekaj pohodniških poti. Bilo bi škoda, da tega ne bi videli...

Najprej malo geografije – kljub slovenskemu imenu, se Višarje nahajajo v Italiji, v bližini Tarvisio. Najlažje (z Obale) prideš tja po italijanski strani avtoceste, ki jo zapustiš v Tarvisio. Z avtoceste je le kak kilometer do kraja Camporosso in do spodnje postaje sedežnice na smučišču Tarvisio. Tam j e zelo veliko brezplačno parkirišče (na nedeljski popoldan v juliju parkirišče je bilo zelo zelo zasedeno, zjutraj pa skoraj prazno).

Višarje so znane predvsem zaradi romarske cerkvi Višarske Matere Božje. Tu se zaključuje slovenski krak Jakobove poti. Tisti, ki hodi to pot, praviloma, gre na Višarje peš – po križevem potu. Od spodnje postaje žičnice do samega naselja in cerkvi je približno 1000 metrov višinske razlike, cca. 2,5 ure peš skozi gozd in po makadamskih potkah. Res je, pravi križev pot. Mi si bomo za danes malo prišparali tega vzpona in se do Višarij dvignili z gondolo. Gondola začne voziti ob 08.30 (zadnja vožnja ob 18.15.). Ker smo se najavili, vožnja v eno smer nas je stala 7,5 €. Povratna karta stane 14 €.

Ko prideš na vrh, na Monte Lussari, prvo kar vidiš pa je vasica in cerkev. To je res prelepo, prava alpska vasica, kot iz pravljice. Poleg cerkvi v naselju opazim več gostiln in trgovin s spominki, tu je še planinska koča s prenočišči.  

Za naseljem že vidimo naš današnji cilj – gora Kamniti Lovec, najvišja je v tistem grebenu. Visoka je 2071 m.

Tudi pogled v dolino in na hribe v okolici ti jemlje dih. 

Najbolj izstopa Mangart, od tukaj je videti največji. Spet moramo kdaj tja… 

Zjutraj se sprehodimo skozi še prazno naselje, pot na goro je za naseljem. Oznake so v italijanščini, sledimo poti 613 za Cima del Cacciatore. 
Zakaj je Kamniti Lovec? Obstaja legenda: nek lovec je ustrelil neko sveto žival v Višarjih (ne spomnim se katero), za tako hudo napako je bil spremenjen v kamen. To je, seveda, zelo skrajšana verzija dolge legende…

Pot je ves čas zelo razgledna, v velikem loku se oddaljujemo od naselja in se postopoma vzpenjamo. Na začetku je še nekaj macesnov ob poti, nato pridemo na popolnoma odprto pobočje. Imeli smo srečo z vremenom, končno (zadnjih nekaj pohodov nas je vedno pošteno pral dež, vsaj proti koncu), ampak to pomeni, da smo ves čas na soncu in sence ni nikjer. Kljub višini, je bilo gor še vedno zelo toplo, vsaj 25-26 stopinj. V dolini pa jih je bilo gotovo 30.

Pot preči kamnita pobočja, ni težka in ni zahtevna, je pa precej kamenja in vseeno moraš malo paziti…

Ko pogledaš proti gori iz naselja, se ti zdi, da je vrh zelo daleč. V resnici gre zelo hitro in kar naenkrat za ovinkom že vidimo vrh gore. Najprej pa nas pot vodi tik pod robom tistih skal, po vrhu melišč. 

Višarje za nami so že čisto mičkene…

Zadnjih 50-100 metrov je mičkeno bolj zahtevnih, najprej je skalnat del, ki je lepo varovan z zajlo. Jeklenice so sicer po-italijansko ohlapne, a so vseeno v veliko pomoč. Zgoraj je še en del brez zajl, ni težek, samo na sestopu je potrebno malo previdnosti, se kamenje hitro kotali dol. Po pravilih so tukaj potrebne čelade. Planinci so se spomnili, kako pred nekaj leti točno tukaj se jim je zdrsnila skala v velikosti povštra, za jo ustavili so zvili 3 kompleta pohodnih palic, ker sicer bi poškodovala ljudi pod njimi. 

Pogled nazaj:

Tik pod vrhom stopimo na sedelce in je – WOW, kakšni razgledi. Zdaj se odpre pogled še zadaj na Montaž in celoten greben… 

Na vrhu gore je pravzaprav malo mesta. A malo pod vrhom je več razglednih »balkonov«, res je krasen kraj za malico in fotkanje hribov.

Na samem vrhu je zvon želja, seveda, vsi pozvonimo. Poleg je križ. Komaj sem uspela slikati se poleg, ves čas je gneča. 

Imajo tudi vpisno knjigo, žiga pa ne. Očitno, pri Italijanih to ni v navadi – zbiranje žigov.

Ker je krasno toplo vreme, ostanemo kar precej časa na vrhu, za malico in fotografiranje, in uživanje v razgledih….

Sosednji vrh:

Razgledi:

Iz Višarij do vrha smo potrebovali nekaj manj kot 2 uri, mislim, da 1,5 h bo dovolj. Mi gremo počasi in se še vmes ustavljamo.

Za dol rabiš prav toliko časa – 1,5 ure. Na začetku malo pazimo zaradi kamenja, potem pa gre hitro.

Se vrnemo v slikovito naselje:

Ko pridemo do Višarij pa je v naselju taka gneča, kot bi bila svetovna prireditev…. Veliko je pohodnikov, precej je bilo tabornikov, večina pa so ljudje, ki so prišli z gondolo samo v Višarje – na sprehod, v cerkev (v cerkvi je ravno maša) in, kot je za italijane značilno, na kosilo. Veliko je tudi avstrijcev.

Lokali in restavracije so polni, nimaš kje se ustaviti ali se usesti. Prva je planinska koča, tam si odtisnem žig. Pomislim, da bi kaj naročila, a imajo polno teraso in mize noter. 

Se odločim, da se prej povzpnem še na vrh Monte Lussari. Vrh je res blizu, takoj nad naseljem, prideš tja v nekaj minutah. Z vrha pa je čudovit pogled na cerkev Božje matere. 

Tam, pod križem, so tudi tako razgledna pobočja, da se ustavim tam za počitek in malico. 

Nato se vrnem v naselje. V koči dobrih 15 minut prosim za kavo barmana in še 4 natakarice. Plavajo, res je gužva. Obupam, se poberem na kavo v sosednjo picerijo. 

Z Višarij dol pa gremo pošteno peš. Pot je mimo zgornjega dela smučišča, nato mimo ene planine z malim jezercem. Poleg koče je oznaka, da tam dobiš sveži sir in skuto.

Nato sledi dvourni sestop, večinoma po kamniti gozdni poti. Ponovno sije sonce, sence pa je zelo malo… Se res razveselimo, ko je nekje na sredini sestopa opazimo potoček, kjer se lahko umijemo in si napolnimo flaške s hladno vodo… 
Ko vidim obeležje Nebeške poti pred Camporosso, se mi zdi že zares čisto dovolj sestopa. 

Za konec še prečkamo čudovite jase polne cvetja. Ena hišica ob robu jase me res navduši – kot iz pravljice je. Oziroma – je točno taka kot hišice rišejo otroci… So cute… 

Za jaso je že naselje, Žabnice, Camporosso in nato žičnice in s tem parkirišče. Krog je sklenjen. Ob postaji sedežnice je TIC, je gostilna, je tudi javni WC z ledeno vodo. Kako je prišla prav za se umiti vsaj malo… Pot dol je bila res naporna za kolena, pa vroče je bilo… 

Mislim, da je popolnoma upravičeno, če iz Višarij greš z žičnico tudi navzdol. Prav ničesar zanimivega po poti… (razen hišice, ki je tako ali tako spodaj ob jasi).

Za celotno pot, dobro uro v Višarjih in vsaj pol ure na vrhu gore smo porabili 7 ur in prehodili smo skoraj 11 km. Iz Višarij na vrh je cca 300 višinskih metrov vzpona. Sestop iz Višarij v dolino je cca. 1000 višinskih metrov.

Čudovito je, toplo priporočam!