Mesto Ait Benhaddou v mojih očeh je najbolj "maroško" puščavsko mestece, takšno, kot so nekoč bila mnoga mesta na tem delu Afrike, s tradicionalno arhitekturo in umirjenim slogom življenja.
Naš hotel je ob robu ceste, ki vodi skozi mesto, od zgodovinskega jedra nas loči reka.
Po cesti se odpravimo na ogled mesteca, zgodovinsko jedro je izjemno zanimivo, okrog pa se vrstijo bolj moderne in tudi za prebivalce bolj udobne hiše, zraven je nekaj hotelov, kaka trgovina in bar.
Tudi "moderni" predel mesta je zelo "maroški", stavbe so nizke, asfalt je samo na glavni cesti...
Smo v bližini mesta Ouarzazate. No, v resnici, Ouarzazate to
je reka. Poleti reka pogosto presahne, ampak v tem letnem času tu je še voda in
je reko mogoče prečkati tako, da se preskakuje po vrečah s peskom, ki so
nametani v vrsti en za drugim, ali pa po betonskem mostičku za pešce malček
naprej. Mladi dečki za drobiž pomagajo čez reko tistim, ki imajo težave z
ravnotežjem ali preskakovanjem.
Pogled na zgodovinsko jedro Ait Benhaddou-ja z desnega, malo višjega, brega reke.
Te navduši in osupne!
Ait Benhaddou
je eden od najbolj slikovitih in bolje ohranjenih primerkov tradicionalne maroške
arhitekture. Naselje je osnoval Ben-Haddou daljnjega leta 757, njegov grob menda
je še dandanes nekje za naseljem.
Ksar Ait Benhaddou
(pod zaščito UNESCO!) se predvideva, da
je bil zgrajen v glavnem nekje v 11. stoletju kot eden od zaščitnih punktov na poti
karavan za Timbuktu preko Marakeša in Zagore.
Seveda, iz tistih časov ni nikakršnih dokumentov, zato
uradno velja, da naselje v takšni obliki, kot ga vidimo sedaj, obstaja od
začetka 18. stoletja. V tistih časih so tu mimo šli poti karavan iz Sudana
preko Sahare v Marakeš, zato je tukaj dolga leta cvetela trgovina. No, roko na
srce, zdi se skoraj nemogoče, da bi stavbe iz peska, slame in blata stale več
kot 1000 let... Že 300 let je zelo poštena starost.
Lep sončen dan, ampak je hladno. Oblečena sva v tople felpe in nič nama ni prevroče.
Po blatnem bregu se spustimo tik do reke (sicer nekoliko naprej obstaja lep most), a preko reke je najbolj zanimivo prečkati.
Pogled nazaj na desni breg in terase restavracij:
Prečkanje reke:
V maju nivo vode v reki ni zelo visok, se da reko prečkati po vrečah s peskom in po kamnih. Po zimi najbrž to ni mogoče.
Pred bivšimi vrati v mesto se končno slikamo celotna posadka našega avtomobila:
Obzidje starega mestnega jedra:
Po ulicah starega jedra so samo obrtniške delavnice in trgovinice z izdelki za turiste. V eni od teh slikam vzorec berberske abecede:
Tukaj je posnetih več filmov in ni nič čudnega, mestece je
prelepo. Sicer enkrat, ko stopiš noter v ulice, opaziš, da hiše na nekaterih
delih uničene in porušene, na zunaj pa – WOW.
Ulice:
Se povzpnemo do agadirja.
Agadir je kašča na vrhu hriba sredi
naselja, kamor so se v primeru napada skrili ženske in otroci, tu so bili tudi
zaloge hrane. Agadir je vedno najvišja točka naselja, razgled seže zelo daleč,
če je kdo prihajal, so ga že daleč opazili in pričakali. Tu mimo je šla
karavanska pot iz Sahare k oceanu in v Marakeš, preko Atlasa.
Razgled na vse strani:
Pogled na reko in moderen predel mesta:
Pogled proti puščavi:
Agadir:
Ostanki obrambnih zidov:
Most čez reko:
V ozadju za puščavo se že vidi Atlaško gorovje. Še danes ga bomo prečkali. Danes ponovimo poti trgovskih karavan, iz puščave preko Atlasa do Marakeša.
Ulice Benhaddou-ja:
V eni od trgovinic najdem seznam posnetih tukaj filmov in nekaj prizorov na fotografijah. Takoj si damo nalogo, da moramo doma ponovno pogledati te filme in prepoznati kraj.
Znotraj mesteca nismo našli nobene kavarne / bara, zato prav veliko nimaš kje se obirati. Za
ogled Ait Benhaddou-ja je 2 uri čisto dovolj. Vendar ga je kar žal zapustiti, lušten kraj.
Otroci čakajo, če bomo potrebovali pomoč za čez reko:
In smo že na drugi strani reke.
Prevzame nas tako pristno maroško vzdušje, Freddy si scenka
eno đelabo. Seveda, doma tega niti približno ne potrebuje, ampak tukaj pa je
dobra scena. Dobimo navdih za cenkanje, kupimo še tajin in rutke, tukaj je vse
ceneje kot v Risaniju oz. kot je bilo v dolini vrtnic. Za Fes pa ne vemo,
kakšne so tam bile cene, toliko je bilo vsega preveč in neobičajno za nas, da
se nismo niti pozanimali...
Ob 11h že štartamo z vožnjo proti visokemu Atlasu in
zasneženim vrhovom.
Nadaljevanje: prelaz Tizi n'Tička - Marakeš
Ni komentarjev:
Objavite komentar