Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Maroko z avtom: Sahara

Pride čas, ko moramo zapustiti Saharo in čudovite sipine. Odpravljamo se spet proti hribom, do soteske reke Todra.

oaza Todre

Na poti iz Sahare nazaj proti notranjosti države zopet vozimo dolge desetine kilometrov po brezkrajnih puščavah.

Ob cesti se pasejo kamele. Ne vem, če so divje, najbrž so od nekoga. Ni pa videti, da bi bile privezane ali čuvane.

Prvo naselje na poti – mesto Erfoud, nahaja se v eni od oaz, čeprav zelenja ni videti veliko. Še vedno smo zelo blizu Sahare.

Mestece je priljubljeno celo pri filmskih proizvajalcih, tukaj so snemali film Mumija in delček James Bondovega filma Spectre (2015). Znanstveniki so pa ugotovili, da puščava okrog Erfouda je precej podobna nekaterim predelom na Marsu. In to lahko potrdim, točno tako deluje ;)

V Erfoudu se ustavimo v eni delavnici – tovarni, kjer izdelujejo izdelki iz kamna s fosili. Poučijo nas, da je v Maroku največja na svetu koncentracija fosilov na km2. Res smo videli, da v bližini mesta je bilo kar nekaj ljudi, ki so z glavo dol preučevali skalnato gorovje in kamenje na njem. Čudno je bilo, le kaj tam iščejo. Zdaj imamo odgovor – fosile!

Fosili so stari 380 mln let in so ni nič drugega, kot razne školjke, meduze, kalamari ipd., nekoč ujeti v kamnu. Kar je očiten dokaz da v tistem času je bilo morje celo na področju sedanje Sahare. Res imajo presenetljive zadeve, se kar vprašaš, če je to pravo. Očitno je, tam se to predeluje.

Izdelujejo zelo lepe marmorne mize, stenske obloge, nakit in mnogo manjših izdelkov – posode ipd, vse z ujetimi fosili… Zelo lepo je, prav poceni pa ni… Razumljivo.

Fosil neke morske živali z veliki zobmi:

Prazgodovinske rožice ujete v kamen (te so name naredile največji vtis):

Sledi dolga vožnja čez puščavo, ponekod je nekaj zelenja, v glavnem pa se vozimo skozi manjša prašna naselja. Povsod je nekaj življenja - otroci, odrasli, vsak kraj je živ...

Naslednji postanek naredimo še vedno v puščavi, potem, ko en čas ob cesti opazujemo par metrov visoki hribčki precej enakomerno razporejeni in se sprašujemo, kaj to je.

To so khettare, vrtine za vodo. Nekoč so na tak način speljali vodo iz Atlaškega gorovja v puščavo. Pod površjem zemlje so ogromni rovi – par metrov široki in več kot 2 m visoki. Hribčki na površju pa so vodnjaki, za črpati vodo iz rovov. Družine so se trudili graditi hiše ob takem vodnjaku, bilo je nekaj takega, kot je danes imeti vodovod.

Khettara:

Ob odprtini:

Danes podzemni rovi so suhi, voda je speljana skozi cevi. Sprehodimo se kratek čas po enemu od rovov, a občutek ni najbolj prijeten, saj se s stropa po malem ves čas siplje pesek.

Dobrih par ur se vozimo po čisto divji neobljudeni pokrajini, kamnita puščava, hamada, popolnoma neprijazna, nič zelenja, nič vode, nobene rastline, razen par bodic tu pa tam.
Hrib z napisom v čast kakemu voditelju:

Le eno manjše mesto prevozimo v puščavi. Ura je 12h, otroci ravno gredo domov iz šol. Po celem Maroku so urniki v šolah enaki – zjutraj v šolo, ob 12h domov, kosilo in počitek, popoldan pa zopet v šolo. Pogosto smo to opazovali, veliko otrok je oblečenih v bele haljice na poti v ali iz šole. Stavbe šol pa so povsod pobarvane v mavrične barve.

Tržnica kar ob cesti:

Čudimo se temperaturnim razlikam – ko smo se zbudili zjutraj v Sahari, bilo je kakih 12 °C, sedaj tukaj pa je že 33-35 stopinj. Vroče je, ne pomaga niti klima, saj sonce tolče skozi šipo avtomobila. Domačini pa so povsod oblečeni v tople majice in dolge hlače.
Preverimo števec v avtu – do tu smo prevozili že 1700 km po Maroku.

Za kosilo se ustavimo v mestu kar sredi puščave, v Tinejdadu.

Mesto popolnoma ne-turistično, domačini posedajo na obrobju prašnih cest ali v gostilnah ob cesti.

Lokalna taksi postaja (ne spomnim se, če sem že napisala, da so v Maroku taksiji v vsakem mestu obarvani v drugačno barvo. Tukaj so, recimo, beli z modro; v Fesu so bili rdeči ipd.):

Biser avtoparka:

Se odločimo za eno od gostiln, ob cesti ima postavljen žar, poleg so že pripravljeni ražnjiči in kefte – (kefte so še najbolj podobni našim čevapčičem). Za oba s pijačo porabimo 8 €, še vedno ne moremo se nehat čuditi cenam. Hrana pa je okusna!!

Schell črpalka:

Ko sem gledala doma slike, sem se prvi moment vprašala - kaj sem tu sploh slikala? Smeti sem slikala! Puščava ob mestih je polna smeti, plastenk in najlon vrečk. Natančno se pozna, v katero smer običajno piha veter, tam je res grozno onesnaženo, kar na nekaj km razdalje ven iz mesta... Grdo je.

Mesta ob poti:

Potem pa se le postoma pokrajina začne spreminjati. Tudi barve so drugačne. Hribi so čisto oranžni, v puščavi pa je bilo vse puste bež barve. Se ustavimo nekje na začetku doline reke Todre. Tu se že začenjajo hribe, v soteski smo na višini 1340 metrov, temperature »se spustijo« na 28°C. Vzpon k hribom je precej položen, le na enem delu se cesta malo bolj strmo vzpne v dveh ovinkih.

Ob oazi je naselje, mesto se imenuje Tinghir, ob sami reki pa je zelenje, veliko zelenja, palmerija je za rastline, ljudi živijo na obrobju oaze.

Sprehodimo se skozi naselje, mimo nasadov, njiv, vse do reke.

Primer gradbenih materialov iz katerih tukaj gradijo bivališča:

Na poti po oazi:

Ta kup iz vej in blata, iz katerega se kadi dim, sem slikala vsaj 5x. Ampak zdaj nikakor se več ne spomnim, kaj so tam kurili. Mogoče delajo oglje, ali kako hrano. Povedali so nam, a podatek mi ni ostal v glavi...

Eksotična beseda oaza v resnici izgleda kot običajne njive in vrtički, tukaj rastejo oljke in dateljnove palme, raste meta, koriander, več vrst nekih stročnic. In samo dejstvo, da vse to raste sredi puščave ob reki, naredi te njive »eksotične«. Kakih paprik ali kumar pa tukaj ne raste…

Todra trenutno sploh ni velika reka, se lahko samo čudimo, kako lahko je »kriva« za toliko življenja ob reki. Po nalivih pa zna biti zelo mogočna.

Ne morem se zadržati, da ne bi zlezla v vodo, pa čeprav samo noge. Po celem dnevu vožnje pod žgočem soncem, niti klima več ne zadostuje... Ohladitev v sveži vodi je več kot dobrodošla.

Še pogled na palmerijo in okolico s cestnega ovinka, malo višje:

Oaza je dolga kar 30 km, široka pa ponekod do 4 km.

Naš hotel pa je še naprej, skoraj na začetku soseske.

Obvezno sem to morala fotografirati, očitno je neka lokalna moda. Ne samo v tem mestu, tudi na drugih predelih v puščavskem Maroku smo resnično pogosto videli mlade punce, ženske z tako "čipkasto" ruto, ki je še najbolj podobna zavesam iz prejšnjega stoletja. Moda je zelo neracionalna in nerazumljiva, njim je to očitno lepo in svečano (mogoče, ker je bila sobota?), mi smo se pa (priznam in malček me je sram) smejali....

Delavci ves ta tovor bodo odpeljali z osli:

Soteska:

Nad mestom v tem delu se z obeh strani dvigajo hribe. Nižje v ožini pa je reka in palme ujeti med visoke skale, ki se dvigajo tudi do 300 m visoko.

Tokrat imamo lep hotel, ogromna lepa soba, razgled na mesto, hribe in sotesko. Večerjo imamo v drugem hotelu, tam je glavnina skupine, tokrat so nas namestili v »dodaten« hotel, zgleda, da je to v Maroku kar praksa.
Pogled iz hotelske sobe - levo in desno:

To pa je view direkt iz sobe:

V glavnem hotelu je tudi bazen in po dolgi vožnji in vročem dnevu res zelo paše skočit v hladno vodo (hladno, ker vode v bazenu tu ne segrevajo, kolikor se pač segreje na soncu). Mogoče sem se pregrela na soncu ali enostavno utrujena od celega dneva, se ne počutim dobro, se kar poberem z večerje in grem spat, pa baje je bila večerja zelo dobra… Mi je kar žal. 😉