Maroko z avtom: Slapovi Ouzoud & Imi Nifri

Naše potovanje po Maroku se zaključuje v Marakešu, kjer bivamo še zadnje 3 noči. Danes imamo v načrtu zopet izlet v naravo. Jutri se posvetimo Marakešu, nato pa domov. 

Zajtrk je naročen ob 8h. Ob uri vsi čakamo na terasi. Počasi se pojavijo skodelice in pribor. Postrežbo zajtrka začnejo šele ob 08.30 in sicer najprej dobiš maslo in marmelado, nato kavo in mleko, nato pecivo, sledi palačinka (od vsakega artikla dobi vsak strogo po 1 kos, nobenega bifeja), nato kuhano jajce, šele nato kruh... Ker vse to traja kar nekaj časa, se ne ukvarjamo z zaporedjem, pojemo, kot se vsak znajde in uspe skombinirati. Imamo zajtrk in to je super. 

Trg El Fna zjutraj je še čisto prazen, celo so pospravljeni premične restavracije – te vsak dan (!) znova postavljajo v popoldanskem času. 

 Marakeš zjutraj:

Se odpravimo 160 km ven iz Marakeša do slapov Ouzoud. Vožnja je ves čas po lokalnih cestah. Razen prometa v Marakešu, izven mesta prometa je zelo malo in cesta je zelo dobra, okolica pa je res lepa. Okrog so polja pšenice, zelena polja, zelo je lepo, pokrajina pa je en čas zelo ploščata. 

Postanek na kavico na črpalki v kraju Sidi Rahhal. Povsem evropska črpalka. Na moškem stranišču se Freddy preseneti z lokalnimi posebnostmi:

Od tu naprej pa zopet vstopamo v Srednji Atlas. Griči in zelo lepa polja, polna makov in raznih drugih rožic. 

 "Zeleni" Maroko je prelep, pomladi so barve še zelo sveže.

Vožnja iz Marakeša do slapov traja kar 4 uri, pa mi sploh ne delamo veliko postankov. Povprečna hitrost vožnje po Maroku je vedno zelo nizka. 

 Hotel ob slapovih:

Pri slapovih je veliko parkirišče in trg z nekaj trgovinicami in bari. Smo na nadmorski višini 1100 metrov. 

V okolici slapov je več sprehajalnih in pohodnih poti. Parkirišče je na zgornjem delu slapa. Tako krog dol do reke, čez most in na drugi strani nazaj gor vzame približno eno uro, brez daljših postankov. Poti so tudi po hribih v okolici, ampak jaz nikjer nisem videla kakega turističnega ofisa, kjer bi lahko dobili kak zemljevid poti... Poti niso označene. Je pa precej jasno, ko veš kam želiš. Nikjer nobenih vstopnin!

Najprej se ustavimo na razgledni točki v višini slapa, na zgornjem delu. Naredi velik vtis, a celotnega slapa sploh še ne vidimo. 

Če pokukamo nižje, preko roba: 

Razgled na hribe v ozadju. Menda je potka tudi do vasice na hribu nasproti, moraš pa biti malo raziskovalec, nobenih oznak.

Čez gozdiček po potki se spustimo do reke. Tukaj je prelepo. 

K reki prideva ob vrsti malih slapov. Nižje po toku reke menda je most. Midva se odpraviva v smer proti velikemu slapu, nasproti toku, se pa da še iti hoditi ob reki nižje od slapu proč... 

 Poti ob reki se prepletajo, občasno se malo vzpenja nazaj na hrib, mimo nekakšnih vrtičkov domačinov... Malo sva se lovila, je pa jasna smer, kam treba priti, na koncu najbrž vse potke vodijo do velikega slapa.

Ni kaj, čudovita narava, slap pa je veličasten. Visok je 110 metrov, celotna okolica me spominja na Plitvice, le da slap je en sam, ampak veličasten je za vse tiste v Plitvicah skupaj... 

 Pod slapom je mostiček, reko lahko prečkaš po nam že znanih vrečah s peskom, očitno je to takšna maroška pogruntavščina. Imajo tudi barčice, ki te lahko peljejo iz ene strani reke do druge oz. čisto pod slap.  Na drugi strani pa so bari-restavracije in trgovinice. Na tej strani (na sliki je leva) je samo narava.

Tik pod slapom se vsak, seveda, želi slikati, ampak vodne kapljice letijo vse naokrog, tako, da težko povlečeš ven telefon ali fotoaparat... Smo skoraj premočeni... 

Pod slapom in v okolici je zelo lepo, dolgo sva ga občudovala, posnela sva ogromno fotografij (tu jih je dosti, a koliko jih še imam.... ). Ni pa bilo nobenega, ki bi se kopal. Prečkamo reko malo nižje pod slapom:

  

Na drugi strani je polno štantov in lokačlkov, desna stran niti malo ni tako prijetna kot je bila lepa potka skozi gozd na drugi strani reke.

Pravijo, da do reke in slapa znajo priti celo opice, ki živijo v okoliških gozdovih, ampak midva jih nisva videla. 

 V restavracijah nas že čakajo tajini (kako sva se na njih navezala in vzljubila, pripeljala sva tajin domov in ga vsake toliko pripraviva):

Pogled od zgoraj, skoraj od točke, kjer bruha slap - na del spodaj takoj pod slapom. Kako smo visoko! Neverjetna narava!!

 Vožnja nazaj skozi cvetoča polja, neverjetno lepo je.

 Na poti nazaj pri mestu Demnate zavijemo do 15 km oddaljenega naravnega mosta v kraju Imi Nifri. Krasna točka je, te čisto navduši.

 Demnate samo prevozimo, je pa to še kar veliko mesto.

Luči ob cesti že ven iz mesta (po več krajih se sprašujem, kako to, da nikoli ne zmanjka denarja za kake drage luči).

 Pogled na Demnate s hriba:

 Kraj se imenuje Imi Nifri. Tudi tukaj gremo na krajši treking. Smo zopet na vrhu, kar na naravnem mostu. Spustimo se k reki, gremo pod naravnim mostom in na drugi strani pridemo nazaj gor na cesto. Cesta je speljana kar po vrhu naravnega mosta!

Spustimo se dol k reki, jo prečkamo kar po kamnih in nato imamo verjetno 20-30 minut razgibane poti po kamnih in skalah, na trenutke se moraš prijemati za skale, par krat greš čez vodo, malo plezanja... Nič hudega ali posebno zahtevnega, ampak eno nogo sem imela mokro, nekaterim, ki niso ravno planinci, pa so morali tu pa tam pomagati, predvsem po spolzki potki ob steni. 

V Maroko sva se čisto zverzirala prečkati reke po kamnih. 

 Pod naravnim mostom:

Kraj je res spektakularen, majhna (v času našega obiska) reka ustvari čudovito sotesko, nad njo pa visok naravni most... Prelepo, pravi biser!!

 Na neki točki deluje, da odprtina ima obliko Afrike, zelo lepo.

 Pogled nazaj:

 Soteska reke:

 Nazaj se vozimo zopet skozi Demnate. 

 Vračamo se v Marakeš, sončni zahod nas ujame na poti, malo pred mestom.

V Marakešu je zopet prometni kaos, komaj se parkiramo na prepolnem parkirišču. S tem sva tudi zaključila z vožnjo po Maroku. Na števcu kaže 2593 km. Skoraj 2600 km prevoženih v 10 dneh - od Casablanke do Marakeša. 

 Kotubia, glavni minaret Marakeša:

 Na trgu je zopet cela gužva, nepreštevno ljudi, ne glede na ponedeljek, dogajanje na polno. 

 Večerjo si danes privoščimo v eni od premičnih »restavracij« - to je pravi street food na trgu. Naročiva mešane ribe, vse je frigano, vse je res sveže in je resnično dobro. Pri teh štantih s prehrano na trgu moraš imeti malo poguma, vsaj za prvič, ker ne deluje kdo ve kako po HACCAPu ali dobro.. Pa še tiste kozje glave... Fantje, ki te v gostilne vabijo, pa so prijazni in ti res razložijo, samo moraš jim dati priložnost in jih poslušati, kaj imajo. Presenetljivo, cene imajo že napisano na menijih, cenkati se ni dalo, pa itak je poceni... Skupaj s pijačo, ribe in zelenjava na žaru za dva plačava 14 €.

Nadaljevanje: Marakeš