Maroko: dan v Marakešu

Sončno in sveže jutro, 14˘C.

Zajtrk v hotelu (enako kot včeraj s pol urno zamudo in nerazumljivim zaporedjem hrane...). 

Kamor koli gremo v Marakešu, vedno moremo preko trga Jemaa El Fna. Zjutraj je še čisto prazen, samo kočije čakajo svoje stranke.

Krotilci kač so tudi že na mestu. Dejansko zvečer sem videla ljudi (turiste ;)), ki kače prijemajo in se z njimi slikajo. No, meni je ogabno že pogledat. Če sem šla mimo, sem naredila kar soliden krog, da ne grem prav blizu.

Mesto je razcvetelo in poslalo znano v Evropi v 70-h letih, ko so ga začeli množično obiskovati esteti in umetniki, ki so se navdušili nad barvami in užitki, ki jih to mesto ponuja, puščava in mestni vrvež, modre in rdeče barve. Yves Saint Laurent in Rolling Stones, so kar nekaj časa preživeli tukaj. 

 Kotubija, glavni minaret mesta,  je pravi simbol Marakeša, zgrajena pa je bila že v 12. stoletju. 

 Danes gremo po Marakešu z lokalno vodičko.

Ven iz medine so prijetni parki in je mesto veliko bolj "normalno". Trg in ulice okrog trga so čisto kaotični.

 Zjutraj v centru še ni veliko prometa, samo kočije in značilni rumeni taksiji čakajo na stranke.

Potem pa ugotovimo, zakaj ni prometa - danes je praznik, je 1. maj. In ljudje se že zbirajo in se pripravljajo. Presenečeni smo, da so tu še živi tradicija 1. maja.

 Več trgovin in lokalov po mestnih ulicah je zaprto, najbrž zaradi praznika.

Marakeš je eno od štirih kraljevih mest v Maroko. Kralj Maroka ima svojo palačo, svoj »sedež«, v Rabatu, ima pa palače še v drugih mestih, recimo temu »rezidence«. Ena od teh je palača v Marakešu. 

Palača se skriva za tistimi stenami, vhod je z velikega trga. Na trgu našo vodiško ustavijo sindikati turističnih vodičev (1.maj!) in ugotovijo, da krši neka pravila; glede na število ljudi v skupini (presegamo za 1 ali 2 osebi) bi morali imeti še drugega vodiča. Res so se nanjo spravili in predvsem nas ne spustijo naprej. Naša punca danes vodi svojo prvo skupino, in tako ali tako je poslušajo le par ljudi, ostali fotkamo in ujamemo tu pa tam kak detajl. Po dobrih 15-20 min. se nekaj dogovorijo in z nami gre še en tip iz tistih sindikalistov. Vsi ga zelo ignoriramo in celo potem sprašujemo neka dejstva in letnice in ugotovimo, da nič ne zna oz. ne dovolj. Se ni počutil prijetno.  

Končno gremo pogledat palačo El Badia, palačo iz 15. stoletja. 
Sultan Ahmad Al Mansour si je omislil palačo s 360 sobami in poimenoval jo je »Neprimerljiva«. Tloris palače je nekje 135 x 110 metrov. Drevesa so sadili tako, da niso zastirali razgledov. Sicer tudi ta palača, kot je značilno za Maroko in muslimanski svet, navzven je samo velika stavba, vsa lepota se skriva noter. 
Labirint-dvorišče (moraš si predstavljati, da so bile stene višje in se ni videlo čez):

V palači je prepovedano fotografirati, notri tako ali tako ni ostalo nič starinske opreme (ne vem, mogoče so bili samo tepihi?), so pa slike in nekaj artefaktov. 

 Za gradnjo palače so uporabljali najboljše materiale, italijanski marmor, oniks iz Indije, irski granit. Način gradnje je tak, da v sobah ni vroče niti poleti, ko znajo temperature v Marakešu presegati 50 stopinj. 

 Zgodovinski zapisi pravijo, da so v srednjeveških časih sultani delali taka praznovanja in proslave v palači, da povabljenim glasbenikom so morali iztakniti oči, oz. so že vnaprej najeli le slepe glasbenike. 

Bazene na ogromnem dvorišču palače so zgradili v 16.stoletju. Potem, ko je bila prestolnica Maroka premaknjena iz Marakeša v Meknes, je mesto začelo stagnirati. Sultan Moulay Idris je naročil, da palačo podrejo, zlato in marmor pa je še 10 let izvažal v svojo palačo v Meknesu. 

 Pogled na mestne ulice s strehe palače:

 In na sosednje hiše:

 Na stenah in strehi palače so nas presenetili štorklje. Prav veliko jih je:

 Varata v sultanovo razkošje:

 Naslednja palača, ki jo obiščemo, - palača Bahia. Palača sploh ni tako stara, nekje 150 let. Dal jo je graditi tedanji vizir Maroka. Vizir je imel 4 žene in še cel harem ljubic, nekje sem prebrala 24 ljubic. Bahia pa je bila najljubša žena, zato je tako ime palače.  

V tej palači so še ostali čudoviti dekoracije sten in stropov iz lesa in keramike. Manjka samo pohištvo (sprašujem se, ali je bilo sploh kaj razen preprog?) 

 Za vse otroke je bila v palači šola-medresa, vsi so morali znati koran na pamet. Medresa tukaj je ena največjih, šolanje so rezervirali samo za fantje. Medreso so sponzorirali sultani, izbirali pa so najbolj sposobne učitelje.

Ta palača je največja v Maroko, imela naj bi 1500 sob, za obiskovalce pa je odprto le nekaj sal ter vrtove. 

Po smrti vizirja so dvorec izropali, pozneje je dvorec postal rezidenca francoskega generala v Maroko, tistega, ki je vladal v koloniji. Palača zato postopoma dobivala nove dele, tukaj je veliki vrt, fontane, hamam, kobilarna in mošeja. Sedaj je tukaj muzej in zaračunava se vstopnina. Na prvi maj je bilo kar veliko obiskovalcev.

 Orientalski ornamenti ploščic:

 Eno od dvorišč v palači:

 Pred palačo so že odprli trgovine in kočije so tu:

Ko se iz palač vračamo v center mesta, srečamo prvomajske demonstracije po mestnih ulicah. Sloganov ne razumemo, a v kolonah so samo moški. Ne bi nikoli pomislila, da so tu tako žive tradicije 1.maja. 

Peš ulica, ki vodi k trgu Jemaa El Fna, čez nekaj minut nas je dohitela demonstracija, na zastavah smo prebrali nekaj o pravicah zaposlenih...

 Posebnost prvomajskih shodov v Marakešu so očitno te roza-viola zastave in kape.

 Pridemo na trg, tu se vse dogaja, ve kar potrebuješ v Marakešu, vse najdeš tukaj.

Najprej se ustavimo v eni od okrepčevalnic na trgu (tiste zanimive stojnice z okusno in poceni hrano postavijo šele popoldan). Saj hrana ni bila slaba, nasmejala sva se na račun, ki nama ga je kelnar napisal kar na papirnat prt, s katerim je bila pokrita miza. Čisti računi - dobri prijatelji ;)

Na peš ulici (čista »Čopova«) se vrneva v slaščičarno, ki sva jo odkrila v prejšnjih dneh – odlična kava in fantastično dobre sladice. Te rjavi browni-je, to je tako dobro, sva šla jih iskat vsak dan, še zdaj se spomnim okusa. Tu dobimo pravi račun, kavarna  je skoraj "evropska", tudi cene že zelo blizu. 2 kapučina in 2 peciva plačamo 50 dirham (cca. 5 €), kosilo s pijačo za 2 pa je bilo 80 DH (manj kot 8 €). 

Ko se okrepčamo, se vrnemo v souk (tržnica, ki je velika skoraj kot mesto)– jutri že gremo domov, morava zapraviti dirhame, pa nakupiti še nekaj malenkosti. . Ni lepšega kot se zgubiti v labirintu ulic in se prepustiti toku, se sprehajati med obrtniki, prodajalci oblek, začimb in kovine, med zeliščarji in barvarji, izdelovalci copat in krojači. 

Se cenkava, ne preveč, a vseeno – za neko res dobro srajčko zbijeva ceno iz 460 na 120 dirhamov, za neko drugo reč iz 250 na 110 dh ipd. In, gotovo, še vedno plačava preveč. Padla sva noter, porabiva do zadnjega dirhama... Freddyja ne kličejo drugače kot Bruce Willis, vsi naju kličejo v trgovinice, najbrž vidijo po očeh, da sva »v elementu«. 

 Olive (te smo še domov prinesli):

 V Maroku je danes zelo malo židov, je pa to ena redkih muslimanskih držav, kamor pridejo izraelci kot turiste. Maroko ostal zelo liberalen glede tega, še vedno je to zelo mirna in stabilna država. Židvska četrt v Marakešu je Mellah, tukaj so v glavnem od vedno prodajali zlato, srebro, posojali denar. 

  

Muzej Marakeša se nahaja točno nasproti stare lekarne. Šli so v lekarno (najbrž bi bilo bolj pametno in zanimivo zaviti v muzej, a zdaj kar je je). 

V stari lekarni, kjer še vedno ohranjajo tradicijo in kvaliteto izdelkov, nam predstavijo začimbe (ja, začimbe tukaj mešajo v lekarni...),barve in olja, pa mila in različne kreme. Zanimiva je mešanica 35 začimb – Ras al'hanud – maroška posebnost, začimba za meso, kuskus, tajin. Poučijo nas, da se žafran nabira samo ročno, naberejo ga cca. 80 g iz 1 ha terena. Tukaj prodajajo gram žafrana za 4,5 €. Prav tako prodajajo tukaj arganova olja ter mila in kreme. Argan raste na enem predelu v Maroko in je to največje področje na svetu, kjer to drevo raste. Drevesa so zaščitena z UNESCO; olja in vse izdelke iz argana pa so zelo dobre za kožo. Ne moremo se uperi in kupimo neke kreme in mila. Ne morem reč, da niso v redu, prav čudežna pa tudi niso…

 Ko se vračamo na trg, slučajno najdemo v enem od prehodom skoraj muzej posvečen maroškemu kralju. Gospod, ki zbira in razstavlja vse te materiale, je tam zraven, nekaj ureja, vabi, da si vse ogledamo. Na vhodu je tabla, kjer je napisano, da ogled in fotografiranje - vse je gratis, vsi smo dobrodošli. In je ta tabla na mestu, ker v Maroko na vsakem koraku pričakujejo, da bo turist plačal za vsako neumnost...
Tukaj je res ogromno materialov o kralju, slike so prav zanimive. Škoda, ker teksta v glavnem nič ne razumemo. 

 Še na trgu, pripravlja se večer, zbirajo se ljudje vsake sorte:

Po nakupih se ustavimo v baru na trgu, na en metih čaj, kot ga postrežejo v Maroku – z velikimi metinimi vejicami kar v kozarčku. 

Opazujemo dogajanje na trgu, res je zanimivo. Ves čas pa do nas prihajajo prodajalci vsega mogočega, a največ je takih, ki prodajajo ure, očala in cigarete. Najprej vsakemu prijazno odkimamo, da nič ne potrebujeva, nato Freddy napiše na telefon "No cigarets, No glasses, No watches" in ga postavi na mizi. Prodajalci se nato še več ustavljajo, ker jim je smešno, pa dajajo Freddyju "five" in na dolgo komentirajo, kako jih je pretental... In spet nimava nič miru... ;) 

Zadnji večer preživimo na terasi hotela z našimi sopotniki. Tokrat smo pili lokalno vino »Ksar«, kupljeno v posebnih oddelkih supermarketa. Vino je kar v redu. Zanimivo, da v Maroku po mestih sploh nikjer ne srečamo supermarketov, kot smo jih vajeni pri nas, V Fesu in Marakešu je bil shopping center na obrobju, drugače pa po ulicah mest le male prodajalne... Vina pa ni nikjer, razen posebnih oddelkov v boljših trgovinah, dokaj drago je (steklenica vina je, recimo, 5-7 €), v barih in restavracijah alkohola pa skoraj nikjer ni... 
Pogled v ulico s terase na strehi hotela:

Razgled na mesto v soju luči zahajajočega sonca: 

 V Marakešu je določeno, da nobena stavba ne sme biti višja od glavnega minareta – Kutubije, ki je visok 77 metrov. Zato je celotno mesto približno enako visoko, vse hiše pa so značilne rdeče barve. 

 Večer pred zaključkom potovanja po Maroku:

Ponoči sem nekaj sanjala in se zjutraj zbudila z občutkom, da vsi trgovci v mestu imajo nas, turiste, za neumne, za nekoga, ki ga moraš ogoljufati in mu prodati največjo šaro za drag denar. Očitno so to posledice včerajšnjega nakupovanja na tržnici.

Najbolj so me »prizadele« suhe marelice, že tako zelo drage na kg (ampak noro dobre!). Ko vprašaš, da bi kupil le pest marelic, le za se posladkati, te vsekakor nategnejo na teži, tehtnice ni nikjer, prodajalec ustreli neko res pretirano ceno za 10-20 dek marelic... Izbira je tvoja – ali ti je vredno toliko kot vidiš sadja za ta denar ali ne. Ni »poštenosti«, cenikov in tehtanja... Stvar pogajanja. Vse te kreme, začimbe, stvari, ki so pakirane, - poskušaš verjeti, da je to to, za kar jih prodajajo in da zadeva ima lastnosti, ki jih obljubljajo. Sopotnica je kupila drago ogrlico, za katero so ji trdili, da je iz jantarja. Dobro je scenkala... Na koncu poti pa ima vedno večji dvom, da to najbrž jantar ni. Vsekakor, kot turist, težko se vrneš in podaš reklamacijo. Računov tako ali tako nimajo nikjer. Na tržnici naslednji dan niti ne veš, pri komu si kaj kupil, ulici souka tako zavozlane, da komaj najdeš ven. Danes zjutraj imam občutek, da najraje tu nič ne kupujem, ker niso pošteni, ne v tem pomenu, kot smo mi navajeni. 

 Zjutraj smo že pripravljeni za pot domov, gremo samo še na kavico na trg, pa še na sprehod v park Lalla Hasna, takoj za Kotubijo. Nič posebnega, je pa simpatično za Marakeš – zelenje, cvetje, fontane, klopce, nobenega kaosa. Kot, da si v Evropi... 

 Čudni obiskovalci parka:

 Še sprehod v okolici pred odhodom na letališče:

V hotelu naročimo taksi do letališča. Načeloma taksiji ne bi smeli na trg in zvečer vsekakor ne pridejo, ampak ker odhajamo še sredi dneva, taksi pride čisto do hotela (sicer bi morali s prtljago hoditi čez ves trg, in to je vsaj 500 metrov). Do letališča je 7 km, 15 minut vožnje, cena 150 dirham (14 €).

 Letališče je na zunaj zelo zelo lepo, prav presenetljivo, moderno, futuristično. Notri tudi prijetno in prostorno, oznake pa niso najboljše, se en čas lovimo, kje je kaj.

Na letališču je več varnostnih kontrol, na samem vstopu in še večkrat noter. Izpolniti moraš izstopni obrazec, enako kot za vstop v državo. Tu so menjalnice, lahko dirhame menjaš nazaj v evre. Noter, za varnostno kontrolo pa lahko z dirhami plačaš samo v restavracijah oz. za nakup maroških izdelkov. Uvožene izdelke iz free shopa lahko plačaš le s kartico ali evri / dolarji.

Let nazaj mičkeno zamudi, mogoče pol urice, a med poletom skoraj celotno zamudo nadoknadimo. V Treviso pa je toplo, skoraj bolj toplo kot v Maroko. Dokler pridemo do Slovenije, že dežuje... Klasika, dež gre vedno z nami... 

Povzetek:

Maroko je vsekakor drugačen od evropskih držav, bližje je arabskim državam, predvsem zaradi cenkanja pri nakupu česar koli. Mesta v glavnem niso lepa, ne v našem pomenu, so pa zanimiva zaradi vzdušja. Promet je gost in kaotičen v delu države, ki je bližje oceanu; za Atlasom, na delu bližje Sahari, pa je prometa zelo malo in ceste so čisto v redu. Povsod smo se počutili zelo varno, tudi v ne-turističnih predelih, je pa res, da smo le malo kje hodili ven pozno zvečer ali ponoči. Bencin in cestnine so skoraj enako dragi kot pri nas, hrana pa je precej cenejša. Narava pa...  narava je top! V Maroko je vredno iti zaradi narave. Soteske, slapovi, hribe, puščava... Sipine je najlepši del potovanja, noč v Erg Chebbi je amazing... Nismo bili na plažah ob Atlantiku, sem prepričana, da je tam tudi čudovito. Če bi se še kdaj odpravila v Maroko, bi se vsekakor poskusila čim bolj izogniti mestom. Ni zame...