Konec aprila pričakujemo že prijetno sončno vreme in nedeljo izkoristimo za izlet po Trnovskem gozdu na Mali Golak.
Trnovski gozd se razprostira od visokih hribov nad Ajdovščino in Vipavsko dolino pa skoraj vse do Idrije. Golaki so tu najvišji del planote, mi se pa odpravljamo na najvišjega izmed treh Golakov - na Malega. Mali sicer je zato, ker je tam najmanjša planina, po višini pa je najvišji - meri 1495 metrov.
Naše izhodišče bo iz Predmeje, to je že kar visoko - 933 mnv. Iz Ajdovščine v Predmejo se da relativno hitro priti po lokalni cesti s predori, ampak te predori so nizki in so prevozni samo za osebna vozila. Ker gremo z Obalnim planinskim društvom z avtobusom (nas se je zbralo kar nekaj planincev), moramo voziti preko Cola vse okrog Sinjega vrha do Predmeje. Tako vožnja iz Ajdovščine do izhodišča traja dobre pol ure. Zato pa smo videli prelepo urejene pokrajine.
Ob izhodišču je spominska tabla - vodovod so sem speljali že avstrijci, in potem dela še ni in ni zmanjkalo.
Kljub prijetnemu spomladanskemu sončku je zrak precej frišen, zato se že od začetka pošteno oblečemo. Sveža zelena barva listja pa je čudovito lepa na soncu. Ko pomisliš na Trnovski gozd, sem si vedno predstavljala nek temačen gozd, ta pa je čisto svetel.
Golaki so razglašeni za naravni rezervat, zato se tukaj ne sme hoditi izven označenih poti. Če bi kdo šel sam, obstaja tudi možnost, da bi srečal medveda. Tukaj so doma. ker pa je nas bilo veliko in smo ves čas klepetali, noben medved se nam ni upal približati ...
Bolj, ko se dvigamo gor in napredujemo v osrčje Golakov, manj je sonca. Temperatura pa vztrajno pada.
Čez Golaki pelje Slovenska planinska pot. Mogoče se jo bom kdaj spravila narediti.
Na tej jasi je tako pihalo in bilo je opazno, kako prihaja oblak, oz. kako mi stopamo v oblak. Tukaj smo oblekli nase, vse kar je bilo v nahrbtniku. Meni je ostala le majčka na kratek rokav, ki sem jo optimistično vzela s seboj...
Na trenutke pokrajina pričara občutek, da smo se znašli v grozljivki... Samo še medved je manjkal.
Na grebenu pod vrhom so veje oblečene v inje. Na enem od dreves je termometer, kaže +1°C.
Gozd nas spremlja skoraj do vrha, le mogoče zadnjih 50 metrov stopimo že v svet rušja in tako vrh je razgleden. Naša vodnica pove, da sicer (ko je vreme lepše) od tukaj je čudovit razgled skoraj na celo Slovenijo - od Julijcev in Avstrije do Kamniških Alp in Ljubljane do morja in Italije.
Mi, žal, tega nič ne vidimo. Zadnje čase sem se že skoraj razvadila, da si v hribih lahko tudi ves čas v megli, na začetku pa je bila to moja stalnica. Na vrhu se poslikamo, tisti, ki dela tranzverzalo, poštemplja dnevnike in že gremo dol, proti koče.
Še ena zaledenela vejica čisto pod vrhom. Bele lise zadaj pa je sneg. In to je 23. april! Za Golake velja, da je tukaj vedno precej bolj mrzlo, kot, recimo, v dolini. Po zimi zna biti tu tudi -20°C. Ob še tako vročem poletju pa tukaj lepo pihlja. nedaleč proč od koče je ledena jama, kjer se sneg / led nikoli ne stopi in od tam so led vozili celo v Egipt... Kako, ne vem, a ta podatek nam je povedala naša vodnica.
Z vrha proti koče je precej strm sestop, površje je razgibano in polno kraških kotanj in kamenja.
Čez kake pol urice zagledamo kočo in, veselje, - obsijana je s soncem,. Vrnili smo se na sonce! Samo vrh gore je objet v oblak...
Iztokova koča pod Golaki je na višini 1260 metrov, zelo je prijetno, notri v celoti lesena, prava hišica Janka in Metke. Tukaj se končno segrejemo.
Napis na tabli nam je bil tako všeč, da gam bom tu prepisala:
Hodi v hribe, dokler je čas,
Ker prišel bo čas, ko ne bo več časa,
In kmalu bo ta čas.
Gozd je spet prelep in prijeten, čeprav temperatura se ni dosti dvignila.
Od koče do Predmeje je še cca. ena ura hoje, zelo enostavno pot, delno tudi po cesti.
Prelepa pot, ves čas v gozdu, super bi bilo priti sem poleti, ko so temperature bolj prijetne, čeprav so povedali, da je pozimi tukaj prav prekrasno, vse pod snegom. Edino sem ne bi šla sama, zaradi medvedov.
Zelo zelo počasi in z veliko postanki vsi skupaj smo hodili 5 ur, prehodili smo 9,5 km, naredili cca. 600 metrov višinske razlike. Enostavna pot, tudi za otroke.
Trnovski gozd se razprostira od visokih hribov nad Ajdovščino in Vipavsko dolino pa skoraj vse do Idrije. Golaki so tu najvišji del planote, mi se pa odpravljamo na najvišjega izmed treh Golakov - na Malega. Mali sicer je zato, ker je tam najmanjša planina, po višini pa je najvišji - meri 1495 metrov.
Naše izhodišče bo iz Predmeje, to je že kar visoko - 933 mnv. Iz Ajdovščine v Predmejo se da relativno hitro priti po lokalni cesti s predori, ampak te predori so nizki in so prevozni samo za osebna vozila. Ker gremo z Obalnim planinskim društvom z avtobusom (nas se je zbralo kar nekaj planincev), moramo voziti preko Cola vse okrog Sinjega vrha do Predmeje. Tako vožnja iz Ajdovščine do izhodišča traja dobre pol ure. Zato pa smo videli prelepo urejene pokrajine.
Ob izhodišču je spominska tabla - vodovod so sem speljali že avstrijci, in potem dela še ni in ni zmanjkalo.
Mi, žal, tega nič ne vidimo. Zadnje čase sem se že skoraj razvadila, da si v hribih lahko tudi ves čas v megli, na začetku pa je bila to moja stalnica. Na vrhu se poslikamo, tisti, ki dela tranzverzalo, poštemplja dnevnike in že gremo dol, proti koče.
Napis na tabli nam je bil tako všeč, da gam bom tu prepisala:
Hodi v hribe, dokler je čas,
Ker prišel bo čas, ko ne bo več časa,
In kmalu bo ta čas.
Prelepa pot, ves čas v gozdu, super bi bilo priti sem poleti, ko so temperature bolj prijetne, čeprav so povedali, da je pozimi tukaj prav prekrasno, vse pod snegom. Edino sem ne bi šla sama, zaradi medvedov.
Zelo zelo počasi in z veliko postanki vsi skupaj smo hodili 5 ur, prehodili smo 9,5 km, naredili cca. 600 metrov višinske razlike. Enostavna pot, tudi za otroke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar