Začetek potovanja z avtodomom po Italiji: Verona & Mantova
"Kolesarska" umetnost ob vhodu v kamp:
Meglene potke ob jezeru:
Skozi meglo se vidi ladjica, kakih 50 metrov za drevesom:
Nato se obrnem, se vrnem v kamp. Ob 10h se odpeljemo iz kampa, zapustimo Mantovo, cesta vodi še enkrat mimo gradu v mestu. Megla se je že dvignila.
Od Mantove se vozimo 1,5 ure v smer Parme, po lokalni cesti. Najprej so samo polja in ravnina.
Pri Parmi zavijemo na avtocesto, ki v glavnem gre vzdolž reke Taro, vzpenjamo se preko Apeninov. Pojavilo se je sonce. Ob cesti je več ostankov starih gradov in utrdb. Vse bi bilo zanimivo obiskati.
Ustavimo se na postajališču nekje v hribih, nadmorska višina je nekje 700 metrov. Kava na Avtogrilu je vedno odlična. Tukaj fotografiram celotno našo ekipo.
Ponedeljkovo jutro, promet je zelo intenziven, cel čas se zgražamo, kako vozijo italijani. Zaviranja sploh ne poznajo, nihče se ne ustavi, da bi koga spustil (ki bi ga moral – če mi gremo po glavni, oni se pa vključujejo v promet!!). Ker vozimo v koloni več avtodomov skupaj, zelo nas motijo tovornjaki, ki se vrinejo v kolono in potem se ne vidimo med seboj. Zelo prav pride CB postaja. Midva je nisva imela in za naslednjič za podobno pot si jo bova vsekakor nabavila.
Nadaljujemo pot, na drugi strani hribov je oblačno, mi se pa spuščamo proti Ligurskemu morju, proti La Spezii. Za avtocesto od Parme do la Spezie plačamo 18,10 € za prevoženih okrog 150 km. La Spezia – to je že Cinque Terre, samo se spustimo k morju.
Še prej dvejo uro smo v kampu Valdeiva, pri kraju Deiva Marina.
Pogled iz kampa na potok zraven in zaselke na hribu:
Na vhodu v kamp Valdeiva:
Iz kampa do mesta oz. do morja je malo več kot 3 km, kamp je še »v hribih«, ob reki. V mesto se odpravimo peš, hodimo okrog 45 minut po lokalni cesti. Ker smo marca, naš kamp je edini, ki je že odprt na tem območju, sicer čisto ob morju v kraju je še en kamp, ki bi bil bolj priročen.
Samo mesto Deiva Marina sicer ni nič posebnega, je pa tukaj železniška postaja, zato kraj je priročen za obisk mestec Petih dežel (5 terre), saj v samih vasicah ni kampov.
Pogled nazaj, proti hribom, nekje tam vmes je naš kamp. Skoraj se sekiramo, če bo neurje.
Obalo Deive kvari nedokončana gradnja promenade. Morje je pa super, nad plažo je sonce. Uživamo na plaži, fotke, poskusim temperaturo vode, manj ledeno je, kot je bil Atlantik oktobra.
Gremo še na kavo / pivo na obali. Ker nas kar naenkrat v prazen kafič v praznem mestu se prikaže 20 ljudi, starejša natakarice je kar zgrožena, da zdaj pa bo morala delati... Slabše postrežbe in očitne nejevolje za delat že dolgo nisem nikjer srečala.
Zgodaj se zbudiva, jutro je čisto megleno, prav čarobno je.
Se odpravim do jezera, ob jezeru so prelepe sprehajalne poti v naravi, nato
grem čez most skoraj do mesta, vse je ovito v meglo, mesta se sploh ne vidi. Ko
se je pokazal grad na vhodu v mesto, sem se obrnila nazaj... V mesto danes ne grem.
"Kolesarska" umetnost ob vhodu v kamp:
Meglene potke ob jezeru:
Skozi meglo se vidi ladjica, kakih 50 metrov za drevesom:
Nato se obrnem, se vrnem v kamp. Ob 10h se odpeljemo iz kampa, zapustimo Mantovo, cesta vodi še enkrat mimo gradu v mestu. Megla se je že dvignila.
Od Mantove se vozimo 1,5 ure v smer Parme, po lokalni cesti. Najprej so samo polja in ravnina.
Pri Parmi zavijemo na avtocesto, ki v glavnem gre vzdolž reke Taro, vzpenjamo se preko Apeninov. Pojavilo se je sonce. Ob cesti je več ostankov starih gradov in utrdb. Vse bi bilo zanimivo obiskati.
Ustavimo se na postajališču nekje v hribih, nadmorska višina je nekje 700 metrov. Kava na Avtogrilu je vedno odlična. Tukaj fotografiram celotno našo ekipo.
Ponedeljkovo jutro, promet je zelo intenziven, cel čas se zgražamo, kako vozijo italijani. Zaviranja sploh ne poznajo, nihče se ne ustavi, da bi koga spustil (ki bi ga moral – če mi gremo po glavni, oni se pa vključujejo v promet!!). Ker vozimo v koloni več avtodomov skupaj, zelo nas motijo tovornjaki, ki se vrinejo v kolono in potem se ne vidimo med seboj. Zelo prav pride CB postaja. Midva je nisva imela in za naslednjič za podobno pot si jo bova vsekakor nabavila.
Nadaljujemo pot, na drugi strani hribov je oblačno, mi se pa spuščamo proti Ligurskemu morju, proti La Spezii. Za avtocesto od Parme do la Spezie plačamo 18,10 € za prevoženih okrog 150 km. La Spezia – to je že Cinque Terre, samo se spustimo k morju.
Še prej dvejo uro smo v kampu Valdeiva, pri kraju Deiva Marina.
Pogled iz kampa na potok zraven in zaselke na hribu:
Na vhodu v kamp Valdeiva:
Iz kampa do mesta oz. do morja je malo več kot 3 km, kamp je še »v hribih«, ob reki. V mesto se odpravimo peš, hodimo okrog 45 minut po lokalni cesti. Ker smo marca, naš kamp je edini, ki je že odprt na tem območju, sicer čisto ob morju v kraju je še en kamp, ki bi bil bolj priročen.
Samo mesto Deiva Marina sicer ni nič posebnega, je pa tukaj železniška postaja, zato kraj je priročen za obisk mestec Petih dežel (5 terre), saj v samih vasicah ni kampov.
Pogled nazaj, proti hribom, nekje tam vmes je naš kamp. Skoraj se sekiramo, če bo neurje.
Obalo Deive kvari nedokončana gradnja promenade. Morje je pa super, nad plažo je sonce. Uživamo na plaži, fotke, poskusim temperaturo vode, manj ledeno je, kot je bil Atlantik oktobra.
Gremo še na kavo / pivo na obali. Ker nas kar naenkrat v prazen kafič v praznem mestu se prikaže 20 ljudi, starejša natakarice je kar zgrožena, da zdaj pa bo morala delati... Slabše postrežbe in očitne nejevolje za delat že dolgo nisem nikjer srečala.
Nazaj v kamp nas odpelje minibus iz kampa – brezplačen in
na zahtevo. Danes imamo tak easy dan.
Sončni zahod pa je čisto rumen.
Upamo, da bo jutri lepo vreme. Jutri gremo v prave Cinque terre vasice.
Nadaljevanje - izlet Cinque terre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar