Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 20. april 2017

Italian roadtrip 2017: Cinque Terre

Začetek: Verona & Mantova
Deiva Marina


Zbudimo se v oblačno jutro, zunaj je 18°stopinj. Na železniški postaji Deiva Marina počakamo na vlak (bolj se splača kupiti karte za posamezne vožnje med kraji, ne pa skupno »no-limit« karto – mi smo se peljali 4 vožnje, stalo je 10 €/osebo; karta za neomejene vožnje stane okrog 16 €; karte moraš validirati pred vstopom na vlak).


Cinque Terre so pet vasic, ena od druge oddaljene 1-2 km, vse skupaj na 10 km obale Ligurskega morja, ukleščene med morje in hribe: Monterosso al Mare, Manarola, Vernazza, Riomaggiore in Corniglia. Več tisoč let je Ligursko morje klesalo obalo in izoblikovalo zalivčke in slikovite pečine. Vasice dolga stoletja so bile skoraj nedostopne s kopnega, naseljevali so se v njih begunci (že takrat) predvsem iz Grčije.
Najprej izstopimo v kraju Monterosso al Mare. To je edino od mestec Petih dežel, kjer je velika lepa prodnata plaža. 

Griči za naseljem so prekriti z vinogradi in oljčnimi nasadi. Peš pot je speljana ob plaži, mimo ostankov grada, pridemo do drugega zaliva v mestu, tukaj je manjše pristanišče in staro mestno središče. Del ob plaži je novejši. 
 Poseben čar prelepi veliki plaži doda velika skala na plitvini. 



Mestece šteje 1600 prebivalcev, turistov precej več.
Grad in nasploh utrdbe na tem delu so gradili dobrih 500 let nazaj za obrambo pred turki. Samo naselje Monterosso je staro približno 1000 let.
Stolp Aurora na skali nad morjem priča o razburkani preteklosti kraja:

 Staro mesto središče v dolini potoka Buranco. 
V hudih poplavah leta 2011 središče je bilo čisto poplavljeno, v cerkvi San Giovanni Battista je bilo več kot 2 metra vode in blata. Po dobrih petih letih je mestece zopet kot iz škatljice...  

 Mestne ulice:


 Gospa opazuje dogajanje v kraju. Take nonice so vedno na tekočem z vsem, kar se dogaja... 
Cerkev San Giovanni Battista, šteje že 700 let.  Stisnjena med stavbe, deluje majhna, notri pa je prav prostorna.

Razen ene-dveh glavnih ulic, ostale se vzpenjajo v hrib: 

Najdi 10 razlik: :) 


Naslednji kraj je Vernazza, tudi ta kraj je star okrog 1000 let. Mesto je stisnjeno v usek med dveh gora in glavna (skoraj bi rekla – edina) ulica se spušča k morju. Ravno ta ulica je bila poplavljena z vodo in blatom 5,5 let nazaj in bilo je zelo grdo. Na izhodu iz železniške postaje na dogodek spominja tabla:
Danes v ulici je domača tržnica. Mi se sprehodimo do slikovitega pristanišča, se razgledujemo po mestu.
Premožna družina Obertenghi, ki je nekoč živela v Vernazzi, želela imeti sužnje, zato so ustanovili mesto, ne vas. Takrat Vernazza je bila najuspešnejše od Petih dežel mesto. 

Še vedno je v Vernazzi nekaj ribičev, menda tukaj znajo pluti mimo cele jate slanikov, takrat so ribiči veseli... 
Na terasah sadijo vinograde in prideluje prav posebno domače vino - vino di Cinque Terre. Terase so tudi zelo dobrodošle za ojačanje pobočij hribov. Ker so kmetijsko dejavnost domačini v zadnjih desetletjih nekoliko opustili, se to že pozna, hribi "polzijo" v morje... 
Župnijska cerkev Santa Margherita d'Antiochia in osmerokotni zvonik, ki je visok 40 metrov.
V Vernazzi je tako lep slikovit zaliv in pristanišče, tako lepo prijetno se ustaviti na koncu pomola in celotno mestece je pred teboj... Tukaj ostanemo kar en čas in uživamo. In seveda naredimo nešteto enakih fotk kraja... 


  
 Utrinki:

Pred odhodom se še povzpnemo do ruševin grada Doria nad mestom. Razgled je zelo lep in je bil vreden tistih stopnišč v ozki uličici za pristaniščem. 

To pa je praktično celotno "mesto":
 Majhen potoček, ki je nekoč prizadejal veliko škodo v kraju:
 Sledi še kavica v barčku za domačine in že gremo na vlak do naslednjega mesteca. 


Naslednji kraj je Riomaggiore, ta je najbolj na jugu. Tudi Riomaggiore kot bi bil ukleščen v kanjon v useku med gorami. Glavna ulica se strmo vzpenja v hrib. Tudi tukaj se spustimo do pristanišča. Mesto je tako lepo in očarljivo. Za fotografe je neskončno motivov. 

Pogled na grad Riomaggiore iz leta 1260: 
Kraj se imenuje po sedaj pokriti reki Rivus Major. 
Čudovit pogled na kraj iz pristanišča: 
Zanimivo, da je bil Riomaggiore prvi kraj v Italiji, kjer je občina poskrbela za kabelsko televizijo za vse prebivalce, da ne bi streh in balkonov kazile običajne antene in satelitske krožnike.  



Preko tunela se vrnemo do železniške postaje, namen imava iti peš do sosednjega kraja Manarola, ki leži 1 km proč na skalnem useku. Iz Riomaggiore do Manarole, naslednje vasice na področju Petih dežel, naj bi vodila 1 km dolga peš pot »Via dell'Amore«. 

Takoj na robu Riomaggiore je železna ograja, da je pot zaprta. Ustavimo se v baru nad morjem na kozarček vina, kelnarca pove, da pot je že nekaj let zaprta, zaradi podorov. Na nasprotni strani vidimo kako urejajo in utrjujejo pot v drugo smer. Mogoče bodo spet kdaj odprli pot »dell'Amore«. Škoda. Na vseh zemljevidih je označeno, da vseh 5 vasic je možno obiskati tudi peš, mogoče so še druge poti, ampak nam tokrat ni uspelo peš. 

 Šla sva en delček poti ob Riomaggiore, želela sva se dvigniti na zgornjo pot nad mestom z dvigalom, vendar ne dela. Šla sva peš, malo okrog, po zgornji poti. Dvigalo je tisti navpični stolp takoj ob predoru.

 Pogled na železniško postajo iz zgornje poti:


Sprehajalna pot med kraji: 
Ta čas na postajo je prišel vlak. Razmak med predori je tako kratek, da rep vlaka je še vedno v tunelu:

Za vsako mestece za ogled je dovolj ura – dve, lepo bi bilo vsaj en del poti med vasicami prehoditi peš, panorame ob morju so čudovite. Samo še sonček je manjkal...

Večer uživamo v kampu, grem še na en kratek tek, po okoliških hribih je speljano več peš poti, začetki poti so tudi označeni, ena pot je ravno nasproti našega kampa – izhodišče poti 646 pri kampu Sfinge. En čas grem v hrib, a ker se počasi mrači in ne vem, kako dolga in kam gre pot, se po pol ure vzpenjanja pri manjšem naselju sredi hriba obrnem nazaj...  
Nadaljevanje: Pisa

Ni komentarjev:

Objavite komentar