Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 17. januar 2016

Edam: v meglo zavita domovina sira

Na Nizozemskem je sir doma, v Edamu pa je doma prav najbolj pri nas znan in prodajan sir - edamec. Ker smo že bili v Amsterdamu in Edam je le kakih 20 kilometrov proč, seveda, smo obiskali še Edam - majhno, zaspano, v meglo zavito izjemno lepo mestece.



K severu od Amsterdama leži manjša pokrajina z nekaj prelepimi naselji, pokrajino imenujejo Waterland. Vsako od teh naselij je zagotovo vredno obiska. Najbolj obiskana ruta je Edam-Volendam-otok Marken-Monikendam-Broek im Waterland. Iz tega kroga se glede na lasten tempo kako mestece izpusti, a v glavnem, če obiščeš vsaj 2 kraja, imaš že zelo dobro predstavo, kaj je to Waterland.
 Na glavni avtobusni postaji blagajničarka nam je zelo prijazno razložila in svetovala, da kupimo 24-urno neomejeno vozovnico za avtobuse po Waterlandu (10 €), za 3,5 € se lahko zraven doda še 24-urna karta za ves prevoz po Amsterdamu (sicer je karta za enkratno vožnjo po mestu stane 2,90 €, če jo plačaš pri vozniku). Zraven karte smo dobili jasen zemljevid pokrajine s številkami avtobusov in napotki, kje naj se v avtobus vkrcamo.
Edam je najbolj oddaljen od Amsterdama, zato najprej gremo tja, nato iz Edama se skozi ostala naselja vračamo v Amsterdam. Do Edama je skoraj 30 minut vožnje z avtobusom, navduši nas popolna ravnina in polja. Zjutraj je še vse megleno in zelo očarljivo. Mogoče smo preveč navdušeni, ker je to tako drugače od tega, kar imamo doma.
Ko izstopimo v Edamu, kljub temu, da je to zelo majhno mestece, ne vemo kam iti, saj nimamo zemljevida, postaja pa je ravno na obrobju. Kot je v navadi - gremo proti najvišjemu zvoniku.
Že leta 1357 je Edam pridobil pravico za se imenovati mesto in imeti brezcarinsko pristanišče. S tem so privabili v mesto trgovce z lesom in ladjedelce in Edam se je uveljavil kot eno najbolj pomembnih pristanišč v regiji. Tako pravi letak, ki smo ga dobili poleg avtobusne karte. Ob našem obisku nismo našli ostankov pristanišča, niti kake malo večje reke ali morja, ker enostavno nismo šli skozi celotno mesto. Polovico pa smo zagotovo prehodili in ni bila velika :)
Dokler nismo prišli na glavni trg pred mestno hišo, nikjer nismo srečali ene osebe, mesto je delovalo zaspano, zapuščeno in zavito v meglo. Vsekakor slikovito lepo, kljub sivemu vremenu.
 Kanali v mestu še vedno imajo zapornice, s katerimi regulirajo nivo vode v mestu.
Ob eni od hiš srečamo tako "razstavo" ob ograji. Cokle zagotovo so še zelo uporabni.
 Tradicije ladjedelništva se še kažejo v mestu, saj tu in tam ob kanalih srečamo parkirane zelo dobro ohranjene in vzdrževane lesene barke.

 Zelo nas preseneti, da ko se sprehajamo po ulicah, niti velika okna v pritličju nimajo niti zaves, niti polken, ljudje živijo kot v vitrini in zgleda, da jih to nič ne moti. Malo nam je bilo nerodno gledati v okna, nekakšen Big brother, a za njih najbrž je to povsem običajno. No, povem, da kar se z ulice vidi, večinoma so bila stanovanja zelo lepo urejena in pospravljena. :)
Stolp s zvonovi je le še ostanek bivše gotske cerkve v Edamu. Ta stolp se ponaša z najstarejšo uro na zvoniku na Nizozemskem. Stolp nekoliko visi že skoraj 450 let. Cerkev so zgradili nekje okrog leta 1350. Zvonik z uro so dodali 200 let pozneje. Zvonovi iz leta 1566 se še vedno oglasijo s kratko melodijo vsakih 15 minut. Ko je bilo že nevarno, da se stolp poruši, so uničili cerkev, katere se je držal, od takrat je že 220 let mimo. Zvonik so sicer pred 40 leti lepo prenovili, utrdili, da se ne bi porušil. Vsakokrat ob takih letnicah se čudim, kako so nekoč uspeli zgraditi stavbe, ki stojijo stoletja, sedaj pa...
 Predbožični čas obeležijo z okrašenim kolesom :)
Danes Edam je vsekakor najbolj znan po siru. In najbolj znan trg v Edamu - je Kaasmarkt, tržnica sirov, ki je obratovala tukaj še do sto let nazaj. Predstavitev starih navad in uprizarjanje tržnice sirov se odvija vsako sredo poleti. Sicer pa vsako sredo in petek prenovljena trgovina De Koephandel vabi na degustacijo sirov. Prva stavba na sliki spodaj je uradna točka za tehtanje sirov še iz leta 1778.
Prebivalci so prodajali v tujino svoj glavni izdelek - sir - že v 15. stoletju in to je bil pomemben del zaslužka v mestu. Na trgu sirov stoji bronast spomenik sirarjem, ki prenašajo kolute sira.
Od tržnice sirov ob kanalu gremo proti Veliki cerkvi, ki je čisto na robu mesta. Ulica ob kanalu postane veliko bolj "podeželska" in jesensko melanholična s temi golimi drevesi.
 Prelepe stavbe z rdečimi polkni. Zelo lepo. In nobenih zaves.

Pridemo do konca ulice, od tu naprej so samo polja in drevored ob cesti. Na Nizozemskem povsod so kanali, mirna voda in čudoviti odsevi v vodi. Če gledaš na svet skozi fotoaparat, nikakor ne moreš nehati tega fotografirati. Te začara.

 Popolnost:

 Se vrnemo v mesto.
Ob nizkih hišicah zelo izstopa in dominira gromozanska cerkev, ki se tudi tako imenuje - Velika cerkev. Velika Cerkev ali cerkev Sv. Nikolasa je bila zgrajena v poznem gotskem slogu v začetku 15.stoletja. S svojimi 32 velikimi renesančnimi okni iz barvnih stekel se šteje za enega od stotih najlepših spomenikov Nizozemske. Tako je velika, da čeprav smo jo obšli s treh strani, nikakor in nikjer je nisem mogla slikati v celoti.
Do leta 1830 so prebivalce pokopavali kar v cerkvi, dokler Napoleon tega ni prepovedal. Pokopališče je sedaj v vrtu poleg cerkvi.
 Še ena priča tokrat nedavne zgodovine.
 Se ustavimo pri pekarni, v okno poleg vitrin se vidi, kako pek pripravlja neke roladice. Velika reklama zunaj pravi, da so te rulice - roomboter - dosegli drugo mesto v nekem kuharskem natečaju. Tudi sicer police v pekarni izgledajo prav vabljivo. Prodajalka je bila najbrž prvo živo bitje, ki smo ga srečali v mestu. Povprašamo jo za te rolice, nekaj ima že narezano na kolutke, nam ponudi za pokušino, zelo je sladko in je zelo fino. Pove, da je to značilno pecivo za te kraje, predvsem okrog božičnih praznikov. Se bliža čas za malico, odlično, roomboter je prav dobra marenda. Žal, da v pekarni ne prodaja zraven še kake kave. Se odpravimo do prve kavarne.

Pridemo do centralnega kanala Voorhaven v mestu in glavnega trga - Damplein. Neobičajen je prehod nad kanalom - zelo visok lok, po spolzkih tlakovcih komaj greš peš, kaj šele z avtom. No, predvidevam, da se domačini tu lepo vozijo čez s kolesi, včasih pa s konji.
Lep stavba deluje kot cerkev, potem pa ugotovimo, da včasih je bila tukaj poštna postaja. Fotografirano je z vrha tistega strmega loka / mostu čez kanal. Se vidi, da sem precej višje nad ulico. Pa nobenih stopnic. Kakor, da bi po poševni strehi peš hodili.
Ob kanalu Voorhaven (na slikah spodaj) in vzporednem Nieuwehaven kanalu se lahko občudujejo veličastne hiše nekdanjih mestnih veljakov in bogatašev.


 Še vedno tisti strm most.
Vsak prospekt zelo priporoča obisk mestnega muzeja Edama, ki se nahaja v najstarejši kamniti stavbi v mestu - trgovska hiša iz leta 1530 in še vedno v kleti ima plavajoča tla, ki se zibajo na podtalnici kakor ladja, ter zelo lepo urejene zgornje prostore. Očitno je, da se z leti hiša že malo nagiba. Kar na Nizozemskem ni nič kaj takega, pri visokih cerkvah je še toliko bolj opazno.
Končno so se pojavili tudi prebivalci.
V ozadju se vidi koliko "visi" zvonik z uro, tisti, ki je ostal od uničene cerkvi.
Ob prestižnem kanalu in ob bogatih hišah je tudi zelo lepa stavba mestne hiše, temeljni kamen za katero je bil položen pred 280 leti. Tudi notranjost stavbe je zelo ohranjena, v nekdanji šerifovi sodni dvorani se sedaj odvijajo poroke. Trg pred mestno hišo je glavni in najlepši v mestu.
 Nasproti mestne hiše je Dam hotel in v hotelu je kavarna. Terasa je kar zunaj na trgu, kjer se posedejo kadilci. Nekadilci gremo noter in se neverjetno presenetimo - notri je čudovito lepo in vse v tistem starem slogu, vse je ohranjeno, kot bi bili 150-200 let nazaj.
Hotel se nahaja v stavbi bivše tržnice, nekoč so tu trgovali z vsem, kar so tovorili z morja v Amsterdam. Zunaj so privezovali konje in trg pred hotelom je bil najbolj živahen v mestu. Že od leta 1800 pa je tukaj hotel z vsega 11 sobami, vsaka stilsko urejena, cena sobe pa je nekje nad 100 €. Hotel pa se poleg prijetne in prelepe kavarne ponaša s svečano dvorano in z restavracijo s kaminom z Michellinovo oznako. Sicer je restavracija Michellin Gourmet, kar pomeni nekoliko cenejši, vendar še vedno odlični, jedilniki v primerjavi z drugimi Michellin restavracijami.
Hotel in restavracija sta tako pristna in prijetna, da če bi se kdaj ponudila priložnost za prenočiti v Edamu, bi to bila nedvomno najboljša izbira.
Nasproti hotela, na drugi strani kanala, je trgovina s siri, seveda je možna tudi pokušina. Že po tem, ko smo se vrnili domov, smo gledali eno oddajo na Discovery ravno o družini, ki ima to trgovino - kako imajo svojo farmo krav, kako pridelujejo sir in kako je to vse v najboljših nizozemskih tradicijah. Mi pa veselo pred televizijo degustiramo njihov sir. Gospa v trgovini nam je to tudi povedala, da ni ona samo prodajalka, temveč je to prav njihovo, družinsko, da vse delajo sami. In je odlično!
V bližini trgovine s siri, praktično na mostu, je trgovina z zelo lepimi in zanimivi spominki. V trgovini se lahko dobi tudi brezplačen zemljevid mesta. Ker je to relativno blizu avtobusni postaji in ob eni glavnih ulic ob kanalu v mestu, se do tu zelo hitro pride, ko je še krog po mestu pred nami. Mi smo se najprej sprehodili skozi mesto, nato zavili v trgovino, kjer vzeli tudi zemljevid; ugotovili, da bi lahko še kaj videli, vendar se nama ni ljubilo več vračati, zato nekje polovico Edama smo izpustili (no, najbolj zanimive ulice smo vseeno zadeli).
Srečali smo tudi domačinko, kako se sprehaja po svoji ograji.
Na sliki spodaj je eden redkih preostalih dvižnih mostov z enim vzvodom De Kwakelbrug. Predvidevam, da še vedno delujoči - saj je ves mehanizem in verige so vzorno ohranjeni in očiščeni.

Ob tem dvižnem mostičku je manjša hiša, ki sploh ni pritegnila naše pozornosti. Je pa bila tukaj velika (!) ladjedelnica v 15. stoletju. Pred hišo je privezana barka, nekaj lesa se še vedno vidi na dvorišču pred hišo. So pa zagotovo včasih bili drugačne razsežnosti, kadar se pogovarjamo o "velikih" pristaniščih in proizvodnjah.
 Ta mala hiša z oranžno streho za mostom - tam je tista "velika" ladjedelnica :)

Na sliki spodaj je hiša župana mesta iz 18. stoletja, spada zraven tudi čajni paviljon ob kanalu. Tudi hiše zraven so primerne tisti županovi. Celo v tako malem mestu so take razlike...
 Še en paviljon, očitno za čaj. He-he, pri nas bi bila kantina....
Hiše v ulicah in ob kanalih proč od centralnih in prestižnih kanalov Voorhaven in Nieuwehaven so manjše in veliko bolj preproste. Tu so nekoč živeli delavci in manjši trgovci, navadni ljudje, tako rekoč... Najbrž je še dandanes temu tako.

Zelo lepo dvorišče pred hišo, za katero nisem točno razumela, kaj je - ali je to dom upokojencev, ali je to nekakšen skupni "kulturni" dom, skratka je nekaj za vse prebivalce... Urejeno pa je izjemno lepo.

Waterland - je čudovit način za pobeg od gužve in kaotičnosti Amsterdama k umirjenosti in lepoti nizozemskega podeželja, za pokukati, kako domačini živijo tukaj že desetletja, če ne - stoletja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar