Novo leto 2016 je prineslo tudi zimo in sneg. Prvi sončni dan sva se odpravila na Nanos. Dokler je še sneg. Dokler je vreme lepo. Edino prav sva naredila, saj 7.januar je bil zaenkrat edini lep dan v tem letu (Ok, odštejem 1.januar, ki je bil lep, a počutje po novoletnih praznovanjih ni dopuščalo nobenih zahtevnih aktivnosti...)
Mrzlo jutro, temperatura je okrog ničle. Sneg na parkirišču in na dostopu do hriba je še čisto leden. Ne vem zakaj, sem mislila, da je sneg samo v zgornjem delu. Ob izhodišču ga je skoraj več kot na pobočjih. Nanos v objemu modrega neba kar vabi.
Cerkvica v Razdrtem je tako lepa, ta slika s parkirišča proti naselju mi je vedno lepa, v vsakem letnem času. A po zimi je še posebej čarobna, zimska idila.
Spodaj je mrzlo, prvi klanec uberem dosti hiter tempo, da se segrejemo. Takoj ugotovimo, kako zafrknjeno in težko hoditi po snegu, ki je sploh ponekod še zelo zmrznjen.
Že ob prvi skalci se slečemo in upočasnimo korak. Prelepo je, je snežna idila. Na južni strani hriba je precej bolj toplo kot na izhodišču, a je res naporno. Še dobro, da nisva prva na poti in je nekdo že nakazal pot, pa tudi sneg je že kolikor toliko steptan. Počasi lezemo gor.
Pogledi so fantastični, plavina neba, beli sneg, celo v dolini. Čudovito je. Je pa potrebno toliko bolj kot običajno paziti, sploh na skalah - sneg se je strdil in je skoraj kot led. Vsak korak moraš postaviti na sigurno. Na sliki se vidi ozka izpostavljena polica je še delno pod snegom.
Srečala sva gospoda, ki je povedal, da sicer ima s seboj dereze, vendar nič mu ne morejo pomagati, enostavno moraš biti previden.
Spodaj Razdrto in avtocesta. Nekje tu se sneg konča, dalje proti obali snega ni več.
Višje kot prihajamo, več je snega.
Nekje pri tem drevesu pogledamo, da so pred nami še zadnje jeklenice in potem tisti vzpon do vrha. Se odločiva, da je čas, da se obrneva nazaj. Hoja po snegu je naporna, raje varno prideva nazaj. Tako od 1240 m prišla sva nekje na 1050 m, sicer porabila toliko časa, kot če bi prišla skoraj do vrha.
Še z višine pogled na Razdrto.
Enkrat, ko so skale mimo (plezati po skalah dol je skoraj težje kot navzgor), hodit dol je čisto veselje. Lahko se s peto zakopavaš v sneg, tako sva hitro in varno prišla dol. Gamaše pa so odigrale svojo vlogo :)
Razdrto je že blizu.
Še prečkava zadnje polje in konec poti.
Krasen zimski dan. Sploh pa, ker edini do sedaj se lahko pohvali z lepim vremenom.
Mrzlo jutro, temperatura je okrog ničle. Sneg na parkirišču in na dostopu do hriba je še čisto leden. Ne vem zakaj, sem mislila, da je sneg samo v zgornjem delu. Ob izhodišču ga je skoraj več kot na pobočjih. Nanos v objemu modrega neba kar vabi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar