Fotopotep po Kaliningradu

Kaliningrad - rusko mesto ob Baltiškem morju. Hkrati je najbližji Evropi del Rusije. Zato zadnja leta se mesto hitro razvija in postaja vedno bolj evropsko, kar tokrat pomeni - lepo, urejeno, prijazno do ljudi. Počutili smo se tudi varni.

V Kaliningradu sva bila že pred tremi leti: Obisk Kaliningrada 2010
Letošnja pot do Kaliningrada: V Rusijo z avtomobilom
Tokrat je bilo veliko idej, kam bi se lahko še odpravili iz Kaliningrada za par dni (St.Peterburg, Riga, Palanga, Gdansk), vendar na koncu se iz Kaliningrajske oblasti se nisva peljala nikamor. Kljub temu, da smo načrtovali umirjen dopust, vsak dan smo imeli majhne in velike načrte. Zato v tem postu bo zbrano kar nekaj slik, ki so nastali ob potepih po mestu.
Center mesta je trg Zmage, kjer je včasih stal spomenik Leninu. Stavba v ozadju je bila sedež partijske uprave oblasti.

 Sedaj na mestu, kjer je stal Lenin, stoji lepa pravoslavna cerkev - cerkev Kristusa Odrešitelja. Kako simbolno? Meščane so jo povsem sprejeli in celo zdi se, da je prav, da je tu, v samem centru mesta.

Zraven je še manjša cerkev - za poroke in krste.

 Trg Zmage je tudi eden večjih prometnih zamaškov mesta. Tu srečamo enega popotnika, ki zgleda, kot da je prišel od daleč in kdo ve kam še gre naprej. V Kaliningrad nihče ne pride "spotoma", oblast je z vseh strani zaprta z Evropsko Unijo, kar pomeni - pridobitev vizuma, prečkanje meje, carinske obveznosti. Krog 300 km okrog oblasti je malenkost v primerjavi z vsem tem. Zato tukaj ne srečaš ljudi, ki so tu slučajno. Do leta 1991 v Kaliningrajsko oblast sploh niso spuščali tujcev. Tako je, bilo je povsem zaprto za tujce.

Na spodnji sliki je kip Kämpfende Wisente (Borba bizonov) nemškega kiparja Avgusta Gaulja. Kip je star okroglih 100 let, bizoni so v naravni velikosti (bilo jih je kar precej v gozdovih Prusije 100 in več let  nazaj) in od samega začetka je mesto, kjer se zbirajo študentje. Takoj za kipom je stavba bivšega nemškega sodišča, od 50-h let pa v stavbi deluje Kaliningrajska Tehnična Univerza.

 Najprej nemški študenti so imeli navado viseti na vodoravno štrlečih repih bizonov in se potegovati gor in tako razkazovati mišice. Nato ruska mladina se je navadila barvati v žive barve zelo naravno izdelane genitalije bizonov pred vsako Veliko nočjo. Tako nastajajo ljudske običaje :)

Spomenik Petru Prvemu pred stavbe uprave Baltiške mornarice, saj je Petr I tisti, ki je položil začetek ruski mornarici. Čeprav, kot vedno in povsod, so se našli ljudje, ki so bili proti  temu, da bi tu stal kip Petra I, saj Petr ni nikoli bil v Prusiji in Königsbergu. Ne moremo vedeti, kaj se plete v glavah mestnih veljakov, ko se odločajo kateri spomenik bo kje stal.... Stavba pa je bivša nemška uprava imperijske pošte in noter kar tako ne moreš priti.

Na sliki spodaj je park v centru mesta, ki je bil vselej politično-komunistično obarvan. Tudi kino poleg se je imenoval Rusija. Na mestu sedanjega kipa Mati-Rusija do leta 1962 je stal spomenik Stalinu, ki so ga pozneje povsem uničili. Rusi nikoli niso imeli težav s spreminjanjem zgodovinskih in političnih stališč. Kar je nekaj v nekem obdobju dobro in edino pravilno, čez nekaj let bo lahko povsem nesprejemljivo in za običajno prebivalstvo kaznivo. Sedaj park   je skoraj z vseh strani ujet med trgovske centre in zelo prometne ulice. Kar niti ni čudno, saj Kaliningrad ima prvo mesto v Rusiji po številu trgovin in trgovinskih prostorov na prebivalca. Kljub temu park v centru velikega mesta nudi zeleni kotiček za sprostitev.

Kaliningrad sva obiskala maja. Pri nas je bilo še hladno in deževno. V Kaliningradu pa sva se "kopala" v Baltiškem morju (temperatura vode 16°C) in ves čas uživala ob lepem sončnem vremenu. Le 3 dni je bilo kislo vreme. Spodaj je dež na trgu Zmage in postavljena leta 2005 kolona Zmage, ki se še vedno šteje za nedokončano.

Še vedno isti deževni dan v parku pred dramo. Celo fontana dela.

Dramsko gledališče - je zelo lepo in razkošno znotraj.

Prospekt Mira - ena glavnih prometnih ulic v mestu. Promet je tako zelo intenziven ves čas, vozniki so dokaj agresivni in predvsem nič vljudni, vsak se trudi preriniti naprej s čim manj škode. Pravil praktično ni, velja le eno pravilo - vozi, če si upaš. Če pa gre kaj narobe, takrat se pa gleda, kdo je imel prav in kdo ne.
Je pa javni promet, predvsem avtobusni, tako dobro razvit, da res nima smisla se voziti z avti.

Preseneti nas količina kablov nad semaforjem, v strogem centru mesta, ob enem zelo prometnem križišču. Nihče se ne obremenjuje. Pa še nekaj - so še vedno pri semaforjih, moda s krožišči v Rusijo še ni prišla. V Kaliningradu smo naleteli samo na 1,5 krožišče in je le za pogumne....

Kdor pride v Rusijo, ne sme zamuditi obiska tržnice, po-rusko rinok . Tokrat smo se navdušili nad vloženimi kumarami (a ste kdaj kupili in pojedli kar ob stojnici 2 kumare iz slanice?? izjemno dobre...) in zeljem. Vlagajo v slanico tudi česen. Odličen je!

Na stojnicah z mesnimi izdelki kupimo salo. Če se komu zdi ta nakup čuden, niste nikoli poskusili sala kot ga pripravijo v Rusiji ali Ukrajini. Suhe in prekajene ribe - nepogrešljivo na mizi v Rusiji, če se pije pivo.

Če se pa pije vodka - izbira je neskončna. In moraš znati, kaj izbrati. Freddy prisega na Vodko z brunkami (brezovimi popki), Putinko in Belugo. Kaznačejskaja je tudi odlična. Pa še izbira konjakov. In to dobrih. V Kaliningradu pripravljajo in točijo odličen konjak Stari Königsberg, uvažajo ga iz Francije iz Cognaca, tu le stoji in "dohaja" po vseh pravilih, nato ga butelirajo pod rusko znamko. Kupili pa smo tudi znameniti gruzijski konjak Carica Tamara. Ta je zame, čeprav konjakov ne pijem. Sem ga vzela samo zaradi vonja. In, seveda, imena :)

Enega dne v parku poleg se je odvijal praznik kruha in mleka. Seveda, smo se udeležili. V parku naletimo na spomenik enemu kontroverznemu še sovjetskemu pevcu - Vladimirju Visockemu. Pel je proti-socialistične pesmi, poročen je bil s francosko igralko in neverjetno priljubljen med ljudmi. Žal, je že zdavnaj umrl. Zelo neobičajno, da se postavljajo spomeniki estradnikom, ki sploh niso "zgodovinske" osebnosti. Ampak očitno so. Najbrž tudi že kje stoji spomenik Freddyju Mercuryju ali komu od Beatlov....

Razgledno kolo v parku.

Ves dan se odvija koncert otroških skupin, smo pomislili, da je popolno prizorišče za udeležence raznih oddaj, ki iščejo talente. Mogoče tudi te so se udeležili česa takega. Nivo nastopajočih pa je kar soliden.

Ker je bil praznik kruha in mleka, seveda, ni manjkalo teh izdelkov. V Kaliningradu nasploh smo vsakokrat navdušeni nad izbiro v pekarnah in trgovinah. Taka obilica žemljic in kruhkov, sladkega peciva vsakih vrst, enostavno se zgubiš in ne veš kaj kupiti. Smo se pošteno trudili poskusiti čim več sladkih žemljic buločke, ampak je nemogoče. So pa božanske... Spodaj na sliki je praznični ruski kruh karavaj. Ko torte še niso delali.

Seveda, se je dalo še kaj pojesti in popiti, ne samo kruh in mleko.

Najbolj nas je navdušil premični kava-bar - kar v prtljažniku Berlingota. Kava pa je dobra!

V parku ne manjka vrtiljakov in druge zabave za odrasle in otroke.

V bivši kirhi kraljice Luise pa je sedaj lutkovno gledališče. Okrog pa je vsa zabava, ki se odvija v enem takem zabaviščnem parku. Nihče več niti ne razmišlja, da to ni najbolj primerna okolica za cerkev. Ljudje se hitro navadimo in se prilagodimo. Cerkev ni več cerkev, temveč je gledališče.

Še vedno isti park "kulture in prostega časa", kot je uradno ime. Predel adrenalinskih športov.

Na gostinskem delu ne manjkajo šašliki.

Kaliningrad loči na dva dela reka Pregolja. V centru je zasidrano nekaj nekoč znanih in pomembnih ladij, ki sedaj gostijo muzeje. Že ob obisku pred tremi leti smo se spustili v podmornico. Tokrat pa pogledali znanstveno-raziskovalno ladjo Vitjaz, ki je nekoč gostila znane raziskovalce. Med drugim so bili prvi, ki so natančno izmerili globino Marjanske nižine v Tihem oceanu.

Stari železniški dvižni most. Sedaj manjka centralni del, ki se je dvigal in spuščal, glede na to, ali gre barka ali vlak. Konstrukcija dvigala je še vedno ostala.

Na sliki spodaj pa je most s podobnim principom, le da sedaj se sredinski del več ne dviga - na mostu poteka zelo intenziven promet kar v dveh nadstropjih - spodaj so avtomobili in to je eden od samo treh mostov, ki povezujejo dva dela mesta na nasprotnih bregovih reke; na zgornjem delu pa železniški promet. Ko so potrebovali dvigniti most, da so v center mesta spravili nekaj večih ladij, so morali zaustaviti ves promet.

Ladje, sedaj muzej na vodi, ki so plule pod dvižnim mostom.

 Luška uprava.

 Kaliningrad, čeprav ne leži tik ob morju, je zaradi kratkega kraka reke do morja, ima kar 3 luki - rečno, morsko in trgovsko. Zato ogromno domačinov so tako ali drugače povezani z luško dejavnostjo.

 Kaliningrad je prva in najbližja Evropi in Atlantskemu oceanu luka. (druga je St. Peterburg, ki je veliko bolj severno). Ogromno različnih dobrin gre od tukaj po železnici v Rusijo oz. iz Rusije v svet.

 Še nemška stavba tik ob reki je bivša nemška borza, ki se je v času Sovjetske zveze spremenila v Kulturni dom mornarjev, sedaj pa je mladinski center (diskoteke, koncerte ipd.)

Po Pregolji se da iti na izlet z motornim čolnom, poceni in zanimivo. Štartajo iz Ribje vasi - obnovljenega predela starega Königsberga, kjer so obdržali značilni pruski slog gradnje. Je zelo lep predel mesta.

V ozadju na vseh slikah na tem predelu se vidi Königsberška katedrala, saj je na otoku, ki ga obdaja reka in ta otoček je bil nekoč sam center starega Königsberga ( a sem že kje napisala, da je bil Kaliningrad do druge svetovne vojne nemško mesto Königsberg? In šele po vojni je bil priključen CCCP in so ga poimenovali Kaliningrad). Katedrala je ena redkih gotskih stavb v Rusiji, sedaj je tukaj kulturno-religiozni center, cerkvi v pravem pomenu tu ni več. Se pa odvijajo kake svečane maše, koncerte klasične glasbe in bolj umirjene prireditve. Katedrala je propadala 50 let po drugi svetovni vojni in šele s perestrojko se je našel način, kako je obnoviti in uporabiti.

Noben potep po mestu ne gre brez kavice, pijačke, mogoče kaj sladkega. V Kaliningradu ni težav z izbiro, cene, hm, evropske. Storitev - večinoma na zelo visokem nivoju. Lokali in restavracije so tako lepo urejene in opremljene, da si prepričan, da morajo jemati vstopnino. 

 V baru hotela Škiperskaja, kjer smo pili to kavico in pivo (Freddy se je jezil, da ni dobil ruskega piva, temveč uvoženo), recimo, smo morali peljati male nečakinje na stranišče kot na izlet - v stranišču v tleh je akvarij, v katerem plavajo ribice, po steni teče voda v slapu, ki zginja nekam v tla, pipa za umiti roke spominja na izvir nekje v hribih. Vse to pa je narejeno prav nič kičasto, temveč s takim okusom in izvirnostjo, da smo šli na stranišče vsi, tudi tisti, ki ne bi potrebovali :)

Za zaključek tega posta bo slika  še ene restavracije - Usadba. Ta je sicer malček izven mesta, moja sestra nas je peljala sem praznovati moj rojstni dan. Tudi tukaj - izjemni ambient, tako notri kot zunaj, vrhunska postrežba. 

Ta restavracija sicer je nekoliko dražja, vendar v Kaliningradu je še ogromno mest, kjer se da zelo dobro jesti, se počutiti razvajen in ne plačati pretirano. V mestu so nam zelo priporočali restavracijo Kruh in salo v trgovskem centru Evropa. Ena od odličnih je tudi restavracija v gradu Nesselberg, blizu "naše" Usadbe, v vasi Orlovka. 

V Kaliningradu skoraj ni kavarne ali restavracije, kjer ne bi bil predviden otroški igralni kotiček. Pri nas so se presenečali še v vsaki restavraciji - kje pa se bodo igrali otroci, dokler čakamo hrano? Noben otrok ne zdrži toliko časa pri mizi. Imajo prav!Nekako se je izkazalo (že na koncu), da smo se premalo posvetili gastronomskim užitkom. Bo za naslednjič.

Nadaljevanje: Kaliningrad: Zoo & jezero Verhnee

Obala Baltika: Baltijsk & Jantarni