Hrvaška. Križarjenje po otokih severnega Jadrana (2.del: Lošinj - Cres)

Začetek križarjenja je v prvem delu: Križarjenje 1. del
Jutra na morju so neverjetno lepa in sveža. Celo jaz sem se brez težav zbujala ob sedmih - pol osmih, kar je zame sicer veliki stres doma. Zajtrk in že okrog devete ure smo na novem mestu, v čudovitem zalivčku s kristalno čisto vodo. In ves dan je pred nami....

3. dan
Izplujemo iz Ilovika in se zasidramo v zalivčku Kraljevac na zunanji strani otoka Lošinj. Na sredini zaliva je še en malo otoček - Kaluderac. Rajsko mesto.

 Otoček Kaluderac je neobljuden, če ne štejemo družino, ki je tja prišla z majhnim čolnom in so tam preživeli dan. Zato na kopnem (še vedno je otok, toda tokrat večji - Lošinj) je v velikem parku ob morju zgrajena velika vila, z bazenom tik ob obali. Videti ni bilo nikogar, vsi smo se pa strinjali, da je to odlično mesto za imeti vilo....

 Za ovinkom je že mesto Mali Lošinj, zato, seveda, ne moremo biti sami na tako lepem kraju. Polno je tudristov z barakami in jadrnicami vseh velikosti in narodnosti. Za nami so prišli tudi francozi iz Nice, ki so poleg nas prespali na Iloviku. Smo se spraševali, ali so res obpluli Italijo, saj barka je bila res velika, da bi jo peljali po cesti.

 Voda je neverjetne turkizne barve. Obala je še vedno polna ostrih skal in je zelo težko priti ven na kopno. Dno pa je večinoma peščeno oz. prodnato, tako zelo lepo se vidi še na nekaj metrov globine.

 Mnogi izkoristijo bližino mesta in velik in malo obljuden zaliv za športne aktivnosti. Mi smo samo plavali in se potapljali.

Še zanimivost iz pradavne zgodovine - v času ledenih dob se gladina morja spuščala in tako dno morja (predvsem v severnem delu Jadrana) je bilo kopno, med ledenimi dobami in po zadnji ledeni dobi se je gladina morja dvignila za okrog 100 m in tako smo dobili Jadransko morje kakor ga še danes poznamo. Če se gladina vode takrat ne bi dvignila, bi sedanja obala Slovenije in Hrvaške bila kopna meja z Italijo, plavat pa bi se vozili v Grčijo do Sredozemskega morja.

 Še naša lepotica z obale. Lošinj je zelo poraščen s pinjevim gozdom.

Popoldan se odpravimo proti našemu naslednjemu cilju - mesto Mali Lošinj.

Zaliv Augusta je s treh strani "obkrožen" z mestom Lošinj, ki se na tri strani dviga v hrib.

 V zalivu pred mestom je ogromno morskega prometa - od jadrnic in bark kot je naša, do ladij, ki vozijo vsakodnevne izlete v okolici, ter trajektov. Mali Lošinj je največje otoško mesto na Jadranu.

 Palme na obali naredijo vtis južnega kraja, ki je popoln za dopustovanje ter lenarjenja. Do večera smo se tudi mi strinjali, da je Lošinj super kraj za počitnice.

 Lošinj je znan po temu, da je tu 300 sončnih dni na leto. Fantastičen kraj za živeti tu!

 Se sprehodimo po mestu. Danes je kraj samo za turiste, nekoč, 100-150 let nazaj pa je bil Lošinj eno najbolj pomembnih mest v ladjedelstvu na Jadranu. Včasih so tu imeli kar 6 ladjedelnic in izdelovali jadrnice za dolge plovbe. Družina Cosulich, eni od lastnikov ladjedelnice na Lošinju v tistih časih, še dandanes se uspešno ukvarjajo z ladjedelstvom, zdaj že v Trstu.

 Na sliki spodaj se vidi, da je bilo toplo. Ura je bila okrog 18-19h, vendar temperature zraka še vedno čez 35°C. To je bil ravno tisti čas, ko se je čez dan temperatura povzpela skoraj do 40°C. Ker smo bili na morju, čez dan tega nismo čutili, šele zvečer, ko sva šla v mesto, sva začutila, da je res pravo poletje.

 Fontana z delfini v centru mesta. Ob obali Lošinja se pogosto pojavljajo delfini. S projektom Adria dolphins so našteli, da v tem območju jih živi okrog 160.

 Zasidrani smo bili tik ob promenadi, večerne dogajanje je bilo vse blizu nas. Nočno življenje pa se začenja, ko se skrije sonce in se temperature znižajo.

 Sončni zahod na Lošinju. Na žalost, nikjer nismo videli, da bi sonce zahajalo v morje, zmeraj nekje za hribi.

Zvečer sva se odpravila do cerkvi, ki je zelo opazna nad mestom. Morala pa sva peš po ozkih uličicah in stopnicah.  Stopila sva v cerkev, ravno je bila maša, večinoma pri maši so bili domačini, kar precej.

 Zvečer je v mestu zelo živahno. Živa glasba se odvija na več lokacijah, vsake 150-200 metrov je nov nastopajoči. Na glavni ploščadi nastopa nekakšna najstniška skupina, na promenadi poje in igra družinski ansambel (nič kaj posebno talentirani, utrinila se je nam misel, da služijo za pot domov, ne vem),  pred lokali nastopa One man band - Jimmy iz Floride, na sliki spodaj. Odličen je in tudi zanimiv sogovornik. Pove, da že tretji mesec nastopa na tem delu Evrope, bil je tudi v Ljubljani, zdaj pa na Hrvaškem.

 

Vmes si privoščiva sladko razvanje. Barov in kavarn - na vsakem koraku en do drugega.

 Še pogled na živahno noč v Lošinju pod luno.

Se odpravimo na našo barko. Tik pred barko je lokal in pred njim en trio preigrava na kitaro pesmi, stari rock, klasika... Ustvarili so nam popolno glasbeno ozadje. Poletni večer, uživamo ob pijači in glasbi. In si mislimo, kaj če bi bilo vsak večer tako? Na Lošinju res je enkratno večerno vzdušje in precej različnih možnosti, tako vsak zase nekaj najde.

 Nočni Lošinj.

4. dan
Zjutraj, dokler mesto še spi, izplujemo iz Lošinja.

 Danes se ustavimo v zalivu ob rtu Tomažino. Zelo lep zaliv, še vedno skalnat, vendar na nekaj mestih so nekaj-metrske plažice z lepimi okroglimi belimi kamenčki. Tako lahko prideš ven in ležiš v plitvi vodi. Sicer obala je tukaj čisto neobljudena in tudi nepristopna, ni nobene ceste ali potke. Takoj od morja se dviga z grmovjem gosto poraščen hrib, ki pušča le par metrov kamnite obale. Ni najboljše mesto za biti brodolomec :)

Današnji večer plujemo že na Cres, vasica Martinščica. Majhno naselje ob dolgem prekrasnem zalivu.

 V vasi je prijavljenih vsega okrog 150 prebivalcev, mora biti kar nekaj turistov, saj v vsaki hiši je apartma. Za tako majhno vas imajo tudi par restavracij in trgovino.

 Plaža je zelo lepa, v bližini sta menda tudi 2 kampa. Moraš pa biti zelo sam sebi zadosten človek in predvsem si želeti velikega miru, da prideš sem dopustovati.

 Kadar piha jugo, vas je zelo izpostavljena vetru, vsem ostalim vetrom pa je lepo zaprta.

 Vasica je dobila ime po srednjevečki cerkvi Sv. Martina. Znan je tudi že 500 let star in še vedno delujoči samostan Sv. Jeronima.

 Ta dan naša kuharica na barki nam je pripravila fritole s čokolado in tako nismo pokušali slaščic v Martinščici :)

Nočni life v Martinščici se odvija v restavraciji ob pomolu (zelo prijetna), kjer igra edini one man band v Martinščici. Zato smo se ubadali tukaj z bolj umirjenimi dejavnostmi - recimo, kaka fotografija....

 Ali branje knjige na zgornji palubi. Tudi popoln večer. Na drugačen način.

Naši sopotniki poslušajo glasbo, precej na glas. Najbrž družina, ki je zasidrana poleg nas, ne more spati. Tako je, ko potuješ z barko, tvoj nočni mir in počitek popolnoma odvisen od razpoloženja in kulture sosedov.

  Polna luna je šla za nami tudi v Martinščico na Cres, zato tudi tukaj smo jo fotografirali. :) Pa tako sva hotela gledati zvezde. Zaradi lunine svetlobe, se jih skoraj ni videlo :)

5. dan
Jutro v Martinščici je takšno kot povsod  na Jadranu - kar kliče, da se vržeš v svežino morja še pred kavico. To sem tudi naredila, tukaj pa res smo imeli plažo takoj ob barki.

 Ob obali Cresa tu pa tam se pojavljajo otočki. Nekateri tudi naseljeni. Ali šteje ena hiša za naselje, ne vem...

Danes se ustavimo v zalivu Zagla. To pa je res božanski kraj.  V zalivu sta 2 lepi plaži, naselja so daleč proč. Hrib ob plaži kar vabi, da se nanj spleza. Popolnoma brez težav.

 Freddy ujame skržata, slišati jih ves čas, kako čričkajo, skoraj ni trenutka, da bi bilo povsem tiho. NIsem si mislila, da so tako veliki.

 Voda tukaj je precej bolj topla kot je bila na Rabu ali Lošinju. Mogoče, se je končno segrela, zrak je le pod 40°C.

Lepota, divota, zdaj skoraj ne morem verjeti, da sva bila tukaj.

Kako je Freddy uspel slikati našo barko spredaj med plovbo mi ni jasno, slika pa obstaja.

Večerni cilj - mestece Valun na Cresu.

 Valun je tipično ribiško naselje, zadnjih nekaj desetletij pa tudi turistično usmerjen (a je kje na Jadranu mesto ali vas, kjer ne oddajajo apartmajev?).

V Valunu je tudi kamp 1*, po našem mnenju najslabši, kar smo jih do sedaj videli. Šotori so postavljeni en čez drugega, ob potkah in skoraj na skalah, nobenega reda, vse zgleda kot nekakšna hipi komuna... Ja, tak vtis smo dobili. Poleg tega, z avtom tako ali tako v kamp ne prideš, v mesto se lahko le zapelješ, razložiš stvari in avto odpelješ na parkirišče nekje zgoraj. Mestece je povsem stisnjeno med morje in hrib.

 Valun ima redek spomenik - plošča s glagoljaškimi napisi še iz 9. stoletja. Ampak tokrat nisva imela ciljev, da bi si ogledala kulturne znamenitosti, zato sva ogled plošče izpustila in se odpravila v barček ob pristanišču.

Vsi naši sopotniki z barke so se tudi zbrali v istem baru (hehe, čeprav sta še najmanj 2 bara in restavracije). Vsi so ukvarjali s svojimi fotografijami, pregled kaj smo naredili in kaj še manjka. Tudi mi. V barčku so tudi nastale te fotke. Tehnike zapeljevanja :)

Hecno je, da iz Cresa, mesta, do Valuna vsega 4,5 km morjem in 15 km po kopnem.

 Naš kapetan danes nas je razvajal z dobrotami z žara. Sicer pa Valun je znan po tem, da se tu dobro pripravlja jagnjetina izpod peke.

 Pristanišče Valun je tako majhno, da je moral naš kapetan že 2 dni vnaprej rezervirati mesto za privez. V mestecu je lepa plaža, resnično "mini" market in par restavracij.

 V Valunu tudi preživimo miren večer.

Par restavracij so presenetljivo polne. Kjer koli na Jadranu smo bili, po 19.-20. uri so restavracije povsod polne, pa naj bo to veliko mesto ali mala vas, do katere samo domačine poznajo pot. Še vedno nimamo odgovora na vprašanje - kaj počnejo tukaj tisti, ki pridejo sem na dopust za eden ali celo več tednov?

Valun nočni.

 6. dan
Jutro v Valunu

Izplujemo iz Valuna in se zasidramo v zalivčku v bližini mesta Cres. Najdemo tako lep oklep rakca - z zvezdico.

Se jezimo, ker zadnjih 2 dni se fjakamo po par kilometrov na dan, ne srečamo nič posebno novega. Pri sebi razmišljamo - dan v Valunu in ta zalivček bi brez težav lahko zamenjali s kako potjo na kak drugi otok, ampak že prej, pred ali po Iloviku.
Zvečer pridemo v glavno otoško mesto - Cres.

 Otok Cres in Krk se nekako borita za naziv največjega otoka. Menda po zadnjih meritvah so ugotovili, da je Cres za 0,5 km2 večji od Krka :) Mogoče je kriva plima ali oseka?

 Cres je edino mesto, kjer se ne zasidramo takoj v centru mesta, od pomola do centra je kakih 200 m. Kako smo razvajeni, do sedaj smo bili vedno v samem središču. Tokrat je poleg zasirano še nekaj drugih bark, ki imajo podobni program kot mi in se jutri vračajo v Rijeko.

 Mesto Cres je nastalo še v srednjem veku, se je zelo razvilo za čase Beneške republike. Je največje mesto na Cresu. In kot se za takšno mesto spodobi, je mešanica ribiškega , srednjeveškega in turističnega naselja.

 Restavracije, bari, trgovine. Kupimo creško oljčno olje.

Glavni trg oz. ulica - ob pristanišču. Zvečer smo presenečeni - nikjer nobene glasbe. Ali mogoče nisva bila dovolj pozno v mestu. Nekje ven iz centra pa le imajo diskoteko.

Ko se sonce skrije, se povzpnemo k bivšemu mestnemu obzidju in obrambnemu stolpu. Stolp je očitno prenovljen, vendar je narejen zelo lepo. Notri je razstava umetnin domačega umetnika, v drugem nadstropju pa degustacija domačih izdelkov - vino, olje, piškoti, marmelade. Vse je vključeno v simbolno ceno vstopnice (10 kun/os.). S kozarčkom vina pridemo na streho stolpa občudovati panoramo mesta.

 Cres ponoči. Ogromno ljudi! Po mestu hodiš skoraj v vrsti. To nama ni odgovarjalo, zato sva se odpravila kar "domov" na našo barko. Tako sva nekako izpustila nočni utrip Cresa.

 7. dan
Jutro na Cresu.

Ta dan se zasidramo za kopanje v čudovitem zalivu - uvala Porozina. Na drugi strani zaliva se že vidi Istra. Naš zaliv je skoraj takoj za krajem Porozina, kjer se ustavlja trajekt iz Istre, iz Brestove. Tukaj sva slikala s podvodnim fotoparatom, zato "nadvodne" slike niso kaj prida (fotoaparat sva že vrnila trgovini).
Popoldan pa se že vračamo v Rijeko. Danes še imamo večer v mestu, jutri pa izkrcanje.

 Po večerji se odpravimo "na sladoled" v mesto.

Korzo je glavna peš ulica v Rijeki, je takoj za pristaniščem, zato vse je dostopno peš. Sicer Rijeka je veliko mesto, spominja na Trst.

 Vsaka stavba v centru je vsaj 100 let stara in ima svojo zgodovino. To mesto bi bilo lepo ogledati tudi z vodičem. Tako nepripravljena, se naključno sprehajava. Najdem primerek zagotovo bolj moderne umetnosti.

 Če se zavije z ulice Korzo noter pod obok v eno manjših uličic, se naleti na ostanki rimskih mestnih vrat še iz 4. stoletja. Ko sva bila mi2 tukaj, se je območje ravno prenavljalo.

 Zelo lepa cerkev Svetega Vida.

Zavijemo na šolsko dvorišče.

 "Všečkamo", kako so posadili drevesa in pobarvali korita.

Rijeka je bila dolga leta del Vojvodine Kranjske in je bila pod vlado Habsburžanov, zato je tu živelo in delalo tudi veliko slovencev.

Ljudsko gledališče Ivana pl. Zajca. Izjemno lepa stvaba. Škoda, ker ni bilo nobene predstave (oz. nisva bila ob pravem času), da bi gledališče obiskali še znotraj.

 V velikem mestu čas hitro teče. Po zadnji noči na barki, zjutraj le še zavijemo na tržnico, si kupimo zalogo školjk za domov in že z nostalgijo se odpeljemo proti doma.

Tržnica Rijeka

Bilo je neverjetno lepo potovanje. Ugotovili smo, da tak način počitnic nama popolnoma odgovarja. Na barki imava dovolj udobja, ki ga potrebujeva, vsak dan smo na novem kraju, počitnice pa so še vedno počitnice, brez nepotrebnega napora in gledanja na uro. Odločena sva, da drugo leto ponoviva, le na drugi destinaciji.