Naš obisk Rusije 2013 se je razvlekel še na 3 posti poleg tega:
V Rusijo z avtomobilom
Fotopotep po Kaliningradu
Obala Baltika: Baltijsk & Jantarni
Jezero Verhnee v Kaliningradu eden lepših, v zadnjih letih prenovljenih in urejenih, predelov v centru mesta, kamor se meščani lahko umaknejo prometu in tempu relativno velikega mesta.
Ob sončnem vremenu nekako na vrsto pridejo aktivnosti, ki jih ne fotografiramo. Na sprehod po mestu pa se odpravimo zmeraj deževnega popoldne, kar maja meseca v Kaliningradu ni nič neobičajnega. Še dobro, da za dežjem posije sonce, in trenutki po dežju so običajno najlepši.
Jezero Verhnee (Zgornje) se nahaja v samem centru mesta in je poleg jezera Nižnee (Spodnje) najstarejši objekt v mestu. Tako je, objekt. Ker sta jezera nastala dobrih 750 let nazaj, ko so vitezi Tevtonskega viteškega reda zaprli z nasipom del reke Pregolje in tako ustvarili 2 jezera, predvsem z namenom, da bodo gojili ribo.
Jezero Verhnee sicer še do 100 let nazaj ostajalo za mestnim obrambnim zidom in nasipi. Z leti mesto se je zelo razraslo in obrambne utrdbe so izgubili svoj pomen, znašli so se v centru mesta in deloma so bili uničeni. Druga svetovna vojna je tudi zelo pripomogla k uničenju vsega, kar je spominjalo na vojaški objekt.
K sreči, nekaj utrdb je bilo ohranjenih. V utrdbi Dona, prav na bregu jezera Verhnee pa v času socializma so ustvarili muzej jantarja. Saj 90 % jantarja v svetu pridobivajo prav v bližini Kaliningrada, v kraju Jantarni, kamor smo se tudi en dan odpravili. (post sledi).
V muzeju jantarja sva bila že ob zadnjem obisku, sama utrdba pa je zelo lepa tudi zunaj. Sprehajališče ob jezeru krasi zelo lepo, do vsakega detajla izdelana ograja. Težko smo se zadržali, da ne bi fotografirali vsak detajl. resnično, vsak je unikat.
Okrog utrdbe je še vedno obrambni jarek, tako noter lahko stopiš le skozi glavni vhod, ki je hkrati vhod v muzej.
Kljub sivim barvam, je pomlad in vse je v cvetju.
Pogled na utrdbo Dona z nasprotnega brega jezera. Jezero je veliko cca. 900 x 300 metrov, seveda, nepravilne oblike. Okrog jezera je lepa sprehajalna pot. Pri nas bi bilo tu ogromno kolesarjev, tukaj pa jih skoraj ni, razen tistih, ki kolo uporabljajo kot prevozno sredstvo v mestu. Rekreacijsko kolesarjenje začuda sploh ni popularno. Mogoče tudi zaradi tega, da v velikem mestu si težko sestaviš pot ob izjemno prometnih ulicah. Kolesarskih poti nismo videli NIKJER!
Ob jezeru je tudi vhod v zabaviščni park Junost. Zabaviščni park v Kaliningradu se ne more primerjati z Disneylandom ali podobnimi. Je recimo za 1 km2 zeleni otok sredi mesta, z nekaj bolj ali manj naprednimi vrtiljaki za otroke in odrasle, prostor za prireditve, nekaj lokalov za kaj spiti in prigrizniti, mogoče razstava kakih umetniških del ali podobno. Ampak takih parkov v Kaliningradu je 4-5, zato v vsakem predelu mesta se nekaj najde.
Naše male deklice so vozile skiro in so bile največje športnice v parku :)
Zanimivo je, da, ko so vitezi ustvarili jezera, se je med njima naredila višinska razlika in je sedaj gladina vode v Verhneem jezeru 22 metra višje od jezera Nižnee, razdalja med jezeri pa kakih 30 metrov.
Dobrih 100 let nazaj pa je bilo moderno hoditi na počitnice. Takrat se je marsikatero mesto ob Jadranskem ali Sredozemskem morju razvilo v turistični kraj. Prebivalce Prusije so imeli tako kot sedaj 1500 km do Mediterana, zato so si počitniške kraje uredili ob Baltiškem morju ali kar v mestu samem.
Takrat okrog jezera so se začele graditi lepe vile, zraslo je prestižno naselje ob jezeru, se je uredilo sprehajališče ob jezeru. Iz morja so pripeljali ogromne količine mivke, da so jo nasuli na dno jezera, uredili so kopališča in plaže. Čas velikih projektov, ki jih še danes le malo kje lahko izvedejo, ne zaradi pomanjkanja tehnologij, temveč zaradi finančnega primanjkljaja. Se vidi, da pred 120 leti z denarjem niso imeli težav.
V socialističnih časih z jezerom so se malo ukvarjali, prednosti so bile drugače zastavljene, zato je ves predel bil malo zapuščen. Zadnjih 10-20 let pa so novi premožneži ugotovili, da živeti v parku ob jezeru in hkrati v centru mesta ima svoje, zelo velike, prednosti.
Mesto se prav lepo prenavlja. Iz socialističnega, mesta skoraj brez značaja in obraza, nastaja lepo mesto. Mestna uprava je sprejela odlok, da se bodo v centralnih predelih mesta, kjer je mogoče, ponovno oživeli in povrnili obliko stavb, ulic, trgov takšno, kot je bila v časih Prusije. Da mesto spominja na takšno, kot je bilo 700 let preden so ga priključili Rusiji, blizu po slogu sosednji Poljski in Litvi ter matični Nemčiji.
Na sprehodu ob jezeru smo naredili kar nekaj slik.
Zato postanek v restavraciji kar ob jezeru je bil zaslužen in zelo zaželen. Vrt restavracije Pričal je tik ob jezeru in zgleda kot kakšen kmečki turizem ali alpski vrt nekje v hribih Švice. Zelo dobro zgleda! :) Noter sicer nismo bili...
Na koncu ne more manjkati pregled slik. Mala fotomodel je stroga :)
Živalski vrt
Živalski vrt v Kaliningradu je eden najstarejših in največjih v Rusiji. Nastal je še v času Prusije, nekje 120 let nazaj.
120 let nazaj Königsberg je gostil neke vrste obrtni sejem, za kateri je bilo postavljeno kar precej lesenih paviljonov. Eden od organizatorjev je predlagal, da po končanem sejmu, v paviljone se lahko namesti nekaj živali, saj zamisli o mestnem živalskem vrtu so bile aktualne že nekaj let.
Vodja zoološkega inštituta Königsberga in še nekaj navdušencev so uspeli zgraditi živalski vrt in zbrati okrog 700 živali do uradne otvoritve. Zanimivo je, da niso uporabljali državnih sredstev, ampak le članarine in sponzorska sredstva.
Ker za vzdrževanje živalskega vrta niti po otvoritvi niso prejemali denarja iz javne blagajne, so v živalskem vrtu vsak vikend prirejali razni koncerti, prireditve, mogoče je bilo celo leteti z balonom, kar je bilo zelo nenavadno za tiste čase (tudi zdaj). V samem živalskem vrtu so imeli celo koncertno dvorano za 2500 ljudi! Vrt je postal priljubljen kraj meščanov za preživeti prosti dan, atrakcija niso bili le živali, temveč celotni kompleks.
Pred prvo svetovno vojno v živalskem vrtu so odprli tudi Etnografski muzej, ki je po vojni bil preseljen v sosednjo Poljsko.
Prva svetovna vojna in predvsem povojna kriza sta zelo vplivala za vzdrževanje in razvoj živalskega vrta. Pred drugo svetovno vojno živalski vrt je prevzelo mesto v svojo last.
Drugo svetovno vojno so preživeli samo 4 živali - ranjeni nilski konj, srna, osel in jazbec. Nilski konj je bil zelo slab, našli so ga v nekem jarku na obrobju živalskega vrta. Ostal je dokument, kjer je zabeleženo, kako takratni veterinar zdravil nilskega konja - hranil ga je z mlekom in peso, ker pa uboga žival ni imela teka, mu je vsake toliko izdal 4 l vodke (naenkrat) kot zdravilo za zbuditi tek. Ki je tudi pomagalo! Čeprav samo za kratek čas, zato se je "zdravljenje" moralo ponavljati nekaj krat.
Freddy se je presenetil kako velik bizon je. Ni se nam zdel lep, ravno je menjal dlako.... V Severni Ameriki so jih dobrih 130 let nazaj skoraj uničili in samo z naravnimi rezervati in parki so uspeli rešiti pred izumrtjem. Sedaj jih je toliko, da niso več vpisani v Rdečo knjigo ogroženih živali.
Pav je ena najlepših ptic, ko odpre rep. Spada pa v isto družino ptic kot kokoši. Prekrasen rep zraste le odraslim samcem. Samičke imajo veliko bolj skromen rep, kakšna nepravičnost! :)
Rjavi medved je lahko velik do 2,5 m in težek do 750 kg, čeprav običajno so težki okrog 80-120 kg. Medved v živalskem vrtu po našem mnenju presega 200 kg.
Ameriški črni medved Baribal ima zelo razvit vid in voh. Takoj opazi, če kdo od obiskovalcev ima zanj kos kruha ali jabolko ali kar koli užitnega. Očitno ima tudi dober smisel za komunikacijo, saj tako hecno krili s tacami, kot bi prosil, daj, vrži nekaj. Skoraj vedno ujame, kar mu vržejo. Čeprav hranjenje živali v živalskih vrtih je zelo škodljivo in je že kdaj katera žival zbolela zaradi neprimerne hrane. Svetek košček na desni strani slike je kos kruha, ki ga je medo ujel v naslednji sekundi.
Pelikani ne znajo se potapljati, zato lovijo ribo na površju.
Srečali smo tudi eno za nas nenavadno žival - brazilski tapir. Visok je kot dober prašič, vendar se prehranjuje s rastlinjem, naša mala deklica ga je hranila s travo s sosednjega travnika. Z rilčkom je vse posrkal v usta. Lušni so majhni črtasti tapirji. Ko odrastejo, črte izginejo.
Žirafe pogosto imajo težave, ko želijo piti, saj se težko sklonijo do tal.
Žirafe so lahko visoke do 6m, zato še vedno lahko se upognejo čez visoko ograjo in pojejo listja in vejice, ki jih prinesejo otroci. Četudi ne uspe skloniti dovolj nizko glave, jezik je lahko dolg do 0,5 metra, zato ni dobro stati takoj ob ograji :)
Stari predniki slonov so živeli skoraj na vseh kontinentih in bila jih je velika množica. Do naših dni sta preživeli le 2 vrsti slonov - azijski in afriški. V Kaliningradu je Cejlonski slon (azijski, doma iz Šri Lanke). Pravijo, da se zelo hitro navadi na človeka in njegove ukaze.
Rilček je podaljšana zgornja ustnica skupaj z nosom. In celo na rilcu ima zelo grobo kožo.
Kljub svoji velikosti slon hodi zelo zelo potiho, saj na ogromnih podplatih ima pod kožo neko želatinasto amortizacijsko snov, ki mu to omogoča.
Zebra je doma v afriških savanah in brez težav prenaša sušno obdobje. Verjetno pogreša sonce v vlažnem in deževnem baltiškem vremenu.
V Kalinigradu so nekoč sprejeli levji par, ki se je dobro navadil na okolico in se uspešno ukvarja s povečevanjem števila levov v živalskem vrtu.
Pogled skozi rešetke. Ne vem, če divje živali imajo genski spomin o temu, kako je bilo, ko so bili njihovi predniki svobodni.
V živalskem vrtu ne more manjkati polje, kjer otroci se lahko igrajo in hranijo kozličke. To je lepo in marsikateri boječi otročiček se je sprostil ob teh lepih živalih.
Še zaradi statistike - vstop v živalski vrt je mogoč vsak dan, cena karte je simbolna, cca.2,5 €/osebo. Za otroke je obisk obvezen, zanimivo pa je tudi odraslim. Žal, je še vedno kar nekaj predelov živalskega vrta, ki še niso povsem urejeni oz. paviljonov še brez živali. Tudi perestrojka, kot vsaka od prejšnjih vojn, je terjala svoj davek.
V Rusijo z avtomobilom
Fotopotep po Kaliningradu
Obala Baltika: Baltijsk & Jantarni
Jezero Verhnee v Kaliningradu eden lepših, v zadnjih letih prenovljenih in urejenih, predelov v centru mesta, kamor se meščani lahko umaknejo prometu in tempu relativno velikega mesta.
Ob sončnem vremenu nekako na vrsto pridejo aktivnosti, ki jih ne fotografiramo. Na sprehod po mestu pa se odpravimo zmeraj deževnega popoldne, kar maja meseca v Kaliningradu ni nič neobičajnega. Še dobro, da za dežjem posije sonce, in trenutki po dežju so običajno najlepši.
Jezero Verhnee (Zgornje) se nahaja v samem centru mesta in je poleg jezera Nižnee (Spodnje) najstarejši objekt v mestu. Tako je, objekt. Ker sta jezera nastala dobrih 750 let nazaj, ko so vitezi Tevtonskega viteškega reda zaprli z nasipom del reke Pregolje in tako ustvarili 2 jezera, predvsem z namenom, da bodo gojili ribo.
Jezero Verhnee sicer še do 100 let nazaj ostajalo za mestnim obrambnim zidom in nasipi. Z leti mesto se je zelo razraslo in obrambne utrdbe so izgubili svoj pomen, znašli so se v centru mesta in deloma so bili uničeni. Druga svetovna vojna je tudi zelo pripomogla k uničenju vsega, kar je spominjalo na vojaški objekt.
K sreči, nekaj utrdb je bilo ohranjenih. V utrdbi Dona, prav na bregu jezera Verhnee pa v času socializma so ustvarili muzej jantarja. Saj 90 % jantarja v svetu pridobivajo prav v bližini Kaliningrada, v kraju Jantarni, kamor smo se tudi en dan odpravili. (post sledi).
V muzeju jantarja sva bila že ob zadnjem obisku, sama utrdba pa je zelo lepa tudi zunaj. Sprehajališče ob jezeru krasi zelo lepo, do vsakega detajla izdelana ograja. Težko smo se zadržali, da ne bi fotografirali vsak detajl. resnično, vsak je unikat.
Okrog utrdbe je še vedno obrambni jarek, tako noter lahko stopiš le skozi glavni vhod, ki je hkrati vhod v muzej.
Kljub sivim barvam, je pomlad in vse je v cvetju.
Pogled na utrdbo Dona z nasprotnega brega jezera. Jezero je veliko cca. 900 x 300 metrov, seveda, nepravilne oblike. Okrog jezera je lepa sprehajalna pot. Pri nas bi bilo tu ogromno kolesarjev, tukaj pa jih skoraj ni, razen tistih, ki kolo uporabljajo kot prevozno sredstvo v mestu. Rekreacijsko kolesarjenje začuda sploh ni popularno. Mogoče tudi zaradi tega, da v velikem mestu si težko sestaviš pot ob izjemno prometnih ulicah. Kolesarskih poti nismo videli NIKJER!
Ob jezeru je tudi vhod v zabaviščni park Junost. Zabaviščni park v Kaliningradu se ne more primerjati z Disneylandom ali podobnimi. Je recimo za 1 km2 zeleni otok sredi mesta, z nekaj bolj ali manj naprednimi vrtiljaki za otroke in odrasle, prostor za prireditve, nekaj lokalov za kaj spiti in prigrizniti, mogoče razstava kakih umetniških del ali podobno. Ampak takih parkov v Kaliningradu je 4-5, zato v vsakem predelu mesta se nekaj najde.
vhod v park Junost |
Zanimivo je, da, ko so vitezi ustvarili jezera, se je med njima naredila višinska razlika in je sedaj gladina vode v Verhneem jezeru 22 metra višje od jezera Nižnee, razdalja med jezeri pa kakih 30 metrov.
Dobrih 100 let nazaj pa je bilo moderno hoditi na počitnice. Takrat se je marsikatero mesto ob Jadranskem ali Sredozemskem morju razvilo v turistični kraj. Prebivalce Prusije so imeli tako kot sedaj 1500 km do Mediterana, zato so si počitniške kraje uredili ob Baltiškem morju ali kar v mestu samem.
Takrat okrog jezera so se začele graditi lepe vile, zraslo je prestižno naselje ob jezeru, se je uredilo sprehajališče ob jezeru. Iz morja so pripeljali ogromne količine mivke, da so jo nasuli na dno jezera, uredili so kopališča in plaže. Čas velikih projektov, ki jih še danes le malo kje lahko izvedejo, ne zaradi pomanjkanja tehnologij, temveč zaradi finančnega primanjkljaja. Se vidi, da pred 120 leti z denarjem niso imeli težav.
V socialističnih časih z jezerom so se malo ukvarjali, prednosti so bile drugače zastavljene, zato je ves predel bil malo zapuščen. Zadnjih 10-20 let pa so novi premožneži ugotovili, da živeti v parku ob jezeru in hkrati v centru mesta ima svoje, zelo velike, prednosti.
Mesto se prav lepo prenavlja. Iz socialističnega, mesta skoraj brez značaja in obraza, nastaja lepo mesto. Mestna uprava je sprejela odlok, da se bodo v centralnih predelih mesta, kjer je mogoče, ponovno oživeli in povrnili obliko stavb, ulic, trgov takšno, kot je bila v časih Prusije. Da mesto spominja na takšno, kot je bilo 700 let preden so ga priključili Rusiji, blizu po slogu sosednji Poljski in Litvi ter matični Nemčiji.
Na sprehodu ob jezeru smo naredili kar nekaj slik.
Zato postanek v restavraciji kar ob jezeru je bil zaslužen in zelo zaželen. Vrt restavracije Pričal je tik ob jezeru in zgleda kot kakšen kmečki turizem ali alpski vrt nekje v hribih Švice. Zelo dobro zgleda! :) Noter sicer nismo bili...
Na koncu ne more manjkati pregled slik. Mala fotomodel je stroga :)
120 let nazaj Königsberg je gostil neke vrste obrtni sejem, za kateri je bilo postavljeno kar precej lesenih paviljonov. Eden od organizatorjev je predlagal, da po končanem sejmu, v paviljone se lahko namesti nekaj živali, saj zamisli o mestnem živalskem vrtu so bile aktualne že nekaj let.
Vodja zoološkega inštituta Königsberga in še nekaj navdušencev so uspeli zgraditi živalski vrt in zbrati okrog 700 živali do uradne otvoritve. Zanimivo je, da niso uporabljali državnih sredstev, ampak le članarine in sponzorska sredstva.
Ker za vzdrževanje živalskega vrta niti po otvoritvi niso prejemali denarja iz javne blagajne, so v živalskem vrtu vsak vikend prirejali razni koncerti, prireditve, mogoče je bilo celo leteti z balonom, kar je bilo zelo nenavadno za tiste čase (tudi zdaj). V samem živalskem vrtu so imeli celo koncertno dvorano za 2500 ljudi! Vrt je postal priljubljen kraj meščanov za preživeti prosti dan, atrakcija niso bili le živali, temveč celotni kompleks.
Pred prvo svetovno vojno v živalskem vrtu so odprli tudi Etnografski muzej, ki je po vojni bil preseljen v sosednjo Poljsko.
Prva svetovna vojna in predvsem povojna kriza sta zelo vplivala za vzdrževanje in razvoj živalskega vrta. Pred drugo svetovno vojno živalski vrt je prevzelo mesto v svojo last.
Drugo svetovno vojno so preživeli samo 4 živali - ranjeni nilski konj, srna, osel in jazbec. Nilski konj je bil zelo slab, našli so ga v nekem jarku na obrobju živalskega vrta. Ostal je dokument, kjer je zabeleženo, kako takratni veterinar zdravil nilskega konja - hranil ga je z mlekom in peso, ker pa uboga žival ni imela teka, mu je vsake toliko izdal 4 l vodke (naenkrat) kot zdravilo za zbuditi tek. Ki je tudi pomagalo! Čeprav samo za kratek čas, zato se je "zdravljenje" moralo ponavljati nekaj krat.
Na sliki je najstarejša prebivalka v sedanjem živalskem vrtu Meri, ki je lani dopolnila 55 let. V Kaliningrad je prišla iz živalskega vrta v Hamburgu kot 12-letna "najstnica". V teh letih je v živalskem vrtu rodila 25 mladičkov nilskih konjev. Nilski konji povprečno živijo 40-50 let, zato pred njenim bazenčkom stoji tabla z njeno zgodbo in prošnjo, da jo pustijo pri miru, saj je res stara....
Meri, roj.1957 |
Pav je ena najlepših ptic, ko odpre rep. Spada pa v isto družino ptic kot kokoši. Prekrasen rep zraste le odraslim samcem. Samičke imajo veliko bolj skromen rep, kakšna nepravičnost! :)
Rjavi medved je lahko velik do 2,5 m in težek do 750 kg, čeprav običajno so težki okrog 80-120 kg. Medved v živalskem vrtu po našem mnenju presega 200 kg.
Ameriški črni medved Baribal ima zelo razvit vid in voh. Takoj opazi, če kdo od obiskovalcev ima zanj kos kruha ali jabolko ali kar koli užitnega. Očitno ima tudi dober smisel za komunikacijo, saj tako hecno krili s tacami, kot bi prosil, daj, vrži nekaj. Skoraj vedno ujame, kar mu vržejo. Čeprav hranjenje živali v živalskih vrtih je zelo škodljivo in je že kdaj katera žival zbolela zaradi neprimerne hrane. Svetek košček na desni strani slike je kos kruha, ki ga je medo ujel v naslednji sekundi.
Pelikani ne znajo se potapljati, zato lovijo ribo na površju.
Srečali smo tudi eno za nas nenavadno žival - brazilski tapir. Visok je kot dober prašič, vendar se prehranjuje s rastlinjem, naša mala deklica ga je hranila s travo s sosednjega travnika. Z rilčkom je vse posrkal v usta. Lušni so majhni črtasti tapirji. Ko odrastejo, črte izginejo.
Žirafe pogosto imajo težave, ko želijo piti, saj se težko sklonijo do tal.
Žirafe so lahko visoke do 6m, zato še vedno lahko se upognejo čez visoko ograjo in pojejo listja in vejice, ki jih prinesejo otroci. Četudi ne uspe skloniti dovolj nizko glave, jezik je lahko dolg do 0,5 metra, zato ni dobro stati takoj ob ograji :)
Stari predniki slonov so živeli skoraj na vseh kontinentih in bila jih je velika množica. Do naših dni sta preživeli le 2 vrsti slonov - azijski in afriški. V Kaliningradu je Cejlonski slon (azijski, doma iz Šri Lanke). Pravijo, da se zelo hitro navadi na človeka in njegove ukaze.
Rilček je podaljšana zgornja ustnica skupaj z nosom. In celo na rilcu ima zelo grobo kožo.
Kljub svoji velikosti slon hodi zelo zelo potiho, saj na ogromnih podplatih ima pod kožo neko želatinasto amortizacijsko snov, ki mu to omogoča.
Zebra je doma v afriških savanah in brez težav prenaša sušno obdobje. Verjetno pogreša sonce v vlažnem in deževnem baltiškem vremenu.
V Kalinigradu so nekoč sprejeli levji par, ki se je dobro navadil na okolico in se uspešno ukvarja s povečevanjem števila levov v živalskem vrtu.
Pogled skozi rešetke. Ne vem, če divje živali imajo genski spomin o temu, kako je bilo, ko so bili njihovi predniki svobodni.
V živalskem vrtu ne more manjkati polje, kjer otroci se lahko igrajo in hranijo kozličke. To je lepo in marsikateri boječi otročiček se je sprostil ob teh lepih živalih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar