Obala Baltika: Baltijsk & Jantarni

Zadnji post iz našega potovanja v Rusijo.
1 del: V Rusijo z avtomobilom
2. del: Fotopotep po Kaliningradu
3. del: Kaliningrad: Zoo & Jezero Verhnee

En dan v Kaliningradu namenimo obisku manjših mest ki ležijo takoj ob Baltiškem morju - Baltijsk in Jantarni, vsako zase je posebno.

Na žalost, eden od mrzlih in deževnih dni je padel ravno na dan, ko smo se odpravili k že tako hladnemu in surovemu Baltiku.
Baltijsk
Baltijsk je najbolj zahodno mesto Rusije, ima pa zelo strateški položaj - ob ožini, kjer se Gdanski zaliv spaja s Baltiškim morjem. Tu je velika morska luka, ki ima železniško povezavo vse do obale Tihega oceana, nekje v Vladivostoku, lučaj proč od Japonske.
50 km iz Kaliningrada do Baltijska vozimo po zakrpani cesti z obeh strani katere precej gosto rastejo drevesa. Navado saditi drevesa ob cesti je sem prinesel še Napoleon (ja, tudi do tukaj je prišel). Ko so njegovi vojaki morali urediti cesto in vzdolž te posaditi drevesa, so imeli nalogo, da bo cesta čim bolj ravna, tako, da je bilo Napoleonu takoj jasno, kdaj so bili vojaki pijani, - prav takrat, ko je cesta naredila kako zanimivo krivuljo. Sicer namen teh dreves je bil, da poleti nudijo senco vojakom, pozimi pa, ko so polja okrog povsem bela, vsaj po drevesih je jasno, kje je pot. Hitler je bil tudi eden tistih, ki je zelo zagovarjal drevesa ob cesti, njegova vojska je uredila, kar se je uničilo iz časov Napoleona, saj so drevesa skrivala prah, ki so ga dvigovali njegovi vojaki in vozila... Tako v teh krajih se je prijelo ime za drevesa ob cesti "zadnji hitlerovi vojaki", saj ob ta drevesa se ponesreči ogromno ljudi. Slabe ceste, divja vožnja in še vedno precej alkohola naredijo to, da na marsikaterem drevesu so pripete rože.... Na 100 prometnih nesreč po statistiki je v Kaliningradu in okolici 22 mrtvih.

Ob poti v Baltijsk opazimo tablo za nemško vojaško pokopališče, kar je zelo nenavadno za Rusijo (predvsem za čas socializma), da bi imeli oznake, kje so taki ali drugačni spomeniki "sovražnikom" in političnim nasprotnikom. Večinoma se je vse zamolčalo, kot, da nič ni bilo.

Za tablo je očitno neka vojaška skladišča oz.  parkirišča za vozila, vse je opasano z dvometrsko nepregledno ograjo in bodečo žico povrh. Tu pa tam je videti ostanki raznih skladišč ali mogoče tovarn, ki so že zapuščene in razpadajo.

Območje Baltijska je bivša (najbrž še vedno, samo ni več tako očitno) izjemno pomembna strateška točka v Rusiji, tukaj je baza vojaške mornarice na Atlantiku, pa tudi velik vojaški center za kopno vojsko.

Vodni stolp

 O vojaški pomembnosti mesta priča dejstvo, da vse do leta 2011 v mesto (!) niso spuščali tujcev. Od leta 1950 do leta 1994 je mesto bilo zaprto tudi za ruse, prebivalci so bili vsi popisani, vstop v mesto je bil mogoč le s prepustnicami in posebnimi dovolilnicami oz. v okviru organiziranih skupin za oglede citadele in vojaških parad.
Skoraj na vhodu v mesto je vojaška citadela Pillau v obliki zvezde (Pillau je nemško ime za Baltijsk). Citadelo pred skoraj 400 leti so pričeli graditi švedi, ki so zavzelo mesto v pičlih treh urah.

 Vstop v citadelo je zaprt, morda so vodeni ogledi ob posebnih dogodkih. V Baltijsku se zelo praznuje dan Vojaške mornarice, je nekje julija in je v mestu velik praznik, z vojaško parado in parado vojaških bark v zalivu pred mestom.

 Cerkev, svetilnik in mlin so bili zagrajeni v obdobju, ki je sledilo tej bliskoviti švedski zmagi, ko je bil podpisan poljsko-švedski mirovni sporazum in je sledilo dolgo mirno obdobje. Vendar po letu 1800 vojne, manjše in večje so si sledile skoraj nepretrgoma in je mesto menjalo države kot za stavo. Prusija, Poljska, Rusija, Francija; Nemčija, Sovjetska Zveza...

 Sredi ulice smo opazili pokrov kanalizacije "Königsberg". Ta pa je že vsaj 70 let star!

 Bivša reformirana luteranska cerkev je sedaj morska katedrala Svetega Georgija. V času socializma je tu bil Kulturni dom mornarjev. Takšne spremembe :)

Psevdogotska stavba nasproti cerkve gosti muzej Baltijske mornarice. 100 let nazaj je bilo tu sodišče. Med vojno je bila stavba zelo poškodovana, vendar hitro prenovljena in se je tu najprej odprl prvi v mestu frizerski salon, nato restavracija in šele zatem muzej.

Na dvorišču muzeja je poleg podvodnih min in raket še "plen" ene od ruskih obrambnih ladij - čoln somalijskih gusarjev, ki so jih leta 2008 ujeli nekje ob somalijski obali, ko so napadali ruske trgovske ladje.

Obala mesta je en sam muzej vojške mornarice - od spomenika hitrim vojaškim gliserjem na glavnem trgu do zasidranih ob promenadi vojaških ladij.

Bilo je zanimivo ogledati majhno mesto (ha, večje od naših obalnih mest - v Baltijsku štejejo 34 tisoč prebivalcev), vendar center mesta ima le promenado ob morju in zalivu, velikanski trg, ki so ga uredili za vojaške parade in 2 ulici. Videli smo še nekaj blokov na začetku. Kje živi toliko ljudi se samo sprašujemo...

Povsod ob vodi, kamor pogledaš - zasidrane vojaške ladje, nekatere že stare oz. slabo vzdrževane na pogled. Ali so še vedno uporabne? In kaj z njimi naredijo, ko jih več ne rabijo? Toliko muzejskih ladij nobene mesto ne potrebuje...

Hotel in restavracija v Baltijsku, takoj ob obali. Hotel je znan po temu, da je tu en čas živel in ustvarjal kontroverzni sovjetski pisatelj, hm, priimka katerega se zdaj ne spomnim.... Sprašujem se pa, če je bil tako kontroverzen, kako so ga spustili v zaprto mesto?

Svetilnik v Baltijsku je tako kot mesto - najbolj zahodni v Rusiji :) Visok je 33m in je bil zgrajen že okrog 200 let nazaj, najprej je bil lesen svetilnik, ki pa ni zadostoval potrebam tako ozkega morskega prehoda, zato so zgradili večjega, kamnitega, čigar luč seže do 16 morskih milj.

 Spomenik Petru Prvemu je postavljen kot carju ustanovitelju mornarice v Rusiji. Petr I je obiskal stari Pillau 3x okrog leta 1700 zaradi raznih "diplomatskih" poslov in ga je poimenoval "moj mali Amsterdam". Spremljalo ga je takrat blizu 4000 oseb, in to je bilo vpisano v  kroniko tistih časov. In takrat Petr I še ni mogel misliti, da mesto nekoč bo rusko in mu bodo tukaj postavili spomenik.

Kak kilometer izven mesta, prav na zemljepisno najbolj zahodni točki, stoji velikanski spomenik ruski cesarici Elizaveti. Spomenik je na manjši vzpetini prav nad morjem in naredi res velik vtis s svojo mogočnostjo.

 Ker na dan našega obiska je pihal močan veter, vse skupaj je delovalo še bolj mogočno, z vetrom in valovi, dobili smo občutek, da se cesarica velika borka in da moramo skupaj z njo kljubovati vsem in vsemu. Moč umetnosti :)

Kljub koncu maja ob morju ni poletnega vzdušja. Smo se sprehodili ob obali in celo našli nekaj koščkov jantarja, vendar sprehod je trajal maksimum 10 minut, segrevanje v gostilni pa vsaj 3x več :)

Tako božanske dolge široke plaže bi morali postaviti k nam, na toplo morje in prijetno sonce... :)

Ozek rokav - prehod iz Gdanskega zaliva v Baltiško morje, preko tega gre vsaka ladja, ki pluje v Kaliningrad in Baltijsk.

Moje mnenje - mesto je vredno nekaj urnega obiska prav zaradi svojega posebnega položaja in občutka bivše vojaške moči. Definitivno pa  je vredno obiska na dan Vojaške mornarice, ki se praznuje konec julija. Takrat so možni obiski citadele in ladij, marsikaj se dogaja in to je res posebnost.

Do takrat pa zmagovalna Elizaveta, ki srečuje vse ladje, ki prihajajo v zahodno Rusijo.

Jantarni
Iz Baltijska se odpravimo do naselja Jatarni, cesta gre vzporedno z obalo Baltiškega morja, vendar ves čas nekoliko noter v zaledju, tako, da morja ne vidimo. It Kaliingrada do Jaranega je enaka razdalja kot do Baltijska - okrog 50 km. Na vhodu v mesto je kip dvomljive umetniške vrednosti. Zagotovo je nekaj posebnega.

Svoje ime mesto dolguje jantarju. Tukaj izkopavajo okrog 90 % svetovnih zalog jantarja. Zato najprej se ustavimo pri rudniku jantarja, ki je nekoliko izven mesta. Rudnik je možno ogledati z razgledne ploščadi nad njim.

Tista temna, sivo-plava glina vsebuje jantar in pridobivajo ga tako, da enostavno prekopavajo teren s tako glino, jo prečistijo in raztopijo z vodo, jantar pa splava na površje, tako ga pobirajo. Veliki in težki kosi, ki so tudi največ vredni, pa jih še vedno se trudijo najti s prostim očesom. Kosi jantarja nad 1 kg se smatrajo kot dragocena kamnina, manjši pa so poldragi.

 Ocenjujejo, da zaloge jantarja tukaj zadostujejo še za kakih 50-60 let izkopavanja, saj sedaj dobijo okrog 2-3 tone jantarja na dan. Delajo pa v obdobju od aprila do oktobra, po zimi pa ne, je sneg, je mrzlo, tudi glina je zmrznjena. Meni deluje, da so to ogromne količine, glede na to, da jantar potrebuje okrog 40-50 mio let, da nastane (jantar je smola dreves, ki se je v toliko letih spremenila v kamen. Mora pa biti še neki posebni skrivnostni pogoj, zakaj se je to zgodilo samo tukaj in še v manjšem delu na obali Baltika na Poljskem).

Po kosilu v menzi rudnika (odlična hrana za simbolno ceno) se odpravimo v samo naselje. Naselje ni veliko, centrala ulica z nekaj starejšimi hišami in vrsta novejših blokov na obrobju. Zadnja leta v mestu se zelo trudijo razviti turizem, kar je zelo logično, saj tukaj so največje plaže v Kaliningrajski oblasti, tudi do 300m širine. Prometne povezave s Kaliningradom niso tako dobre, zato turizem tu ni tako močan kot v drugih mestih ob obali morja.

V mestu je ohranjena bivša evangeličanska luteranska cerkev, v kateri sedaj pravoslavna cerkev Kazanske ikone Božje Matere. Zelo lepa cerkev, tudi noter, čeprav oblika ni običajna za pravoslavne cerkve.
Jantarni včasih je bil naselje v nemški Prussiji, ukvarjali tu pa so se  le s predelavo jantarja in še malo z ribištvom. Povsem delavsko naselje je bilo še do 10-20 let nazaj.

Mesto je nekoliko "olepšal" le nemški kupec Moris Bekker, ki je kupil rudnik jantarja 115 let nazaj in je tako pričel z pridobivanjem jantarja na veliko. Veliki del dobička je vložil v razvoj kraja, vzpostavil je železniške povezave, zgradil cerkev in vodni stolp, poleg tega pa je položil osnovo mestnemu parku pri morju, kamor je pripeljal zelo redka drevesa z vsega sveta. 

Danes se park razteza na 10 hektarjev, nekatera drevesa so stara tudi 160-200 let. Na sliki spodaj sta velika posebneža tega parka - rdeči bukvi. Nismo videli, vendar je zelo znano tudi severnoameriško tulipanovo drevo, liriodendron. Cvetovi spominjajo na tulipani, le da so zeleno-oranže barve.

Park Bekkerja je priljubljeno mesto za sprehode, tukaj je tudi zelo veliko porok na prostem.

Tako skozi glavno promenado v parku pridemo do plaže. Tako kot v Baltijsku, narava ne popušča, veter je leden in nas v nekaj minutah zmrazi do kosti. 

Ne glede na vreme, gremo do vode, kjer nam dela družbo le potepuški pes.

 Leta 1945 na tej plaži pa so umorili po različnih podatkih od 3 do 6 tisoč talcev, ki so jih fašisti ujeli med vojno v Rusiji, Belorusiji in na Poljskem. To je bilo obdobje, ko je Nemčija že začela nizati poraz za porazom v drugi svetovni vojni. Grozljivo dejstvo, o katerem je zelo malo podatkov. Pokol so preživeli le 16 talcev, kje so ostanki umorjenih, se sploh ne ve, po nekaterih podatkih so jih vrgli v morje, po nekaterih namigih pa so v odrabljenih rudnikih jantarja.

Ob povratku iz Jantarnega proti Kaliningardu se ustavimo v manjši vasi in si ogledamo ruševine nekoč velike katedrale. Na žalost, kar ni bilo povsem uničeno med vojno, je bilo zanemarjeno in zaničevano v času socializma.

 Se da priti tudi noter, čeprav deluje nevarno. Zagotovo se tukaj zbirajo željni srhljivih občutkov ljudje. kajti zvečer ali ponoči mora biti res grozno....

Naš obisk Baltijska in Jantarnega nama je vzel ves dan, nisva najbolj zadela z vremenom, ob sončku bi bilo vse lepše. Je pa bilo zanimivo.