Hrvaška. Križarjenje po otokih severnega Jadrana (1. del: Rab-Ilovik)

Hrvaška ima preko 1000 otokov in to moraš videti z morja. Zato že januarja se odločimo, da teden poletnega dopusta preživimo na barki.

Najprej sva mislila, da bomo zbrali ekipo frendov in skupaj najamemo jadrnico, kar se je izkazalo za misijo nemogoče, vsi imajo svoje želje, načrte, termine za dopust ipd. ipd. Zato se obrnemo k strokovnjakom, kje pa kot na Hrvaškem (ag. Adriagate), najdemo pot in termin, ki nam ustreza in - komaj čakamo poletje. Jaz se sicer malo sekiram, ker ne morem pozabiti, da me je zdelala morska bolezen, ko sem bila na križarjenju pri 14 letih, zato pred odhodom na pot kupim vse možne pripomočke od slabosti. Ničesar nisem rabila!

Naša pot se je izkazala za takšno: Rijeka - Rab - Ilovik - Mali Lošinj - Martinščica (Cres) - Valun (Cres) - Cres - Rijeka.

Na žalost, vse ne gre po načrtih, če ne urejaš vsega sam. Tudi naša pot ob dogovarjanju zajemala še Dugi otok in Kornate. Šele na poti sva izvedela, da so Kornati pravzaprav predaleč in tja barka ne gre.... Malo so se zmotili pri opisu. Zdaj ne bom s tem sitna, imava pa za naslednje leto nekaj bonusa na ta račun.

1. dan
V Rijeko se pripeljemo zjutraj direktno na pomol, vse je organizirano kot urica. Takoj nas usmerijo v garažno hišo (50 € za ves teden), tako še ostane ura časa pred vkrcanjem za kavico in sprehod po pomolu.

 Na pomolu najdemo zasidran še Titov "Galeb" v zelo žalostnem stanju. Propada. Očitno, da nekaj navdušencev se trudi barko vzdrževati, na barko je možno stopiti, letaki ob vhodu pričajo, da se da na barki videti dela nekega umetnika alternativne smeri.... Niso pa dovolj finančno podprti. Škoda. Ponos jugoslovanske mornarice. Mogoče bodo zbrali nekaj denarja za prenovo v muzej ali tudi kako bolj uporabno zadevo.

 Od 11h je možno vkrcanje na barko, pridemo med prvimi, ker točno veva, da večina kabin ima postelje na pograd, mi2 pa bi tisto z zakonsko posteljo. In na Planki (naša barka oz. motorship, kot jo tukaj imenujejo) je takih samo 4 - na zgornji palubi. Juhu, dobiva kar hočeva! Celo pozneje, že na poti, sva ugotovila, da je super, če je kabina na desni strani, če gledaš smer vožnje (oz. nasprotna stran od običajnega vhoda na barko) - tako lahko spiš z odprtimi vrati, s pogledom na morje in ne na pristanišče.

Na osnovni palubi kabine imajo pograd, spodnja paluba pa ima kabine tudi za 3, ampak, k sreči, naša skupinica je bila brez otrok. Kabina sicer ni velikanska: postelja, omarica, 2 polici, klima pod posteljo, kopalnica s tušem; smo se pa znašli in je bilo čisto dovolj mesta. V kabini tako ali tako samo spiš in se umivaš/preoblačiš.

Celo klima, ki se je nama zdela pomembna ob rezervaciji, je skoraj nepomembna. Na morju so noči tako ali tako relativno sveže, čez dan pa si na palubi, tako da klimo v bistvu ne rabi.
Na fotki so naši "sotrpini": 7 zasedenih kabin, 7 parov - samo mi smo iz Slovenije, eni so iz Švice, 3 pari iz Nizozemske in 2 iz Nemčije. Skratka, jaz sem vadila nemščino, vsi skupaj pa še angleško. Vsi smo se ujeli, nihče ni bil vsiljiv ali nekulturen. Ratala je lepa druščina. Glavni je, seveda, kapetan, nato sta 2 njegova sina, ki sta pomagala in stregla ter kuharica, iz Slavonije. 3 kabine so še ostale prazne. Bolje tako :) Za nas, seveda.

Iz Rijeke izplujemo pol dveh, čakamo še zadnji par, ki je stal v koloni na meji (ravno ta dan so naši mejni policisti imeli "tihi" štrajk). Kosilo in večerja pripravljeni na barki (imamo FB, le pijačo doplačamo posebej na koncu poti). Na barki je določen čas obrokov: ob 8.00-8.30 zajtrk, ob 13.00 kosilo, večerja je ob 19.00, popoldanska kavica ob 15.30. Kapetan vsako jutro je povedal načrt za danes in vsak večer za naslednji dan.
Prvi dan je plovba malo daljša kot ostale dni, saj gremo takoj do Raba. Plujemo mimo Krka, Cresa, Grgura. Že popoldan se ustavimo v zalivu Svete Mare, malo pred mestom Rab, za prvo kopanje. Po treh urah sončenja še kako se prileže skočiti v kristalno morsko vodo. Čeprav tukaj je bila voda najhladnejša kot vsepovsod drugod, kjer smo se kopali.

zaliv Sv.Mare

Zasidrani smo bili nekaj metrov proč od obale, ogromno os je priletelo do barke, mogoče piti sladko vodo ali jih je privabil vonj sončne kreme, ne vem. Vem samo to, da sem stopila na oso, ki me je pičila v prst na nogi. Groza. Še nikoli me ni pičila osa, sploh nisem vedela, če sem mogoče alergična na pik. Očitno nisem, sicer ne bi tega sedaj tu pisala. :) Stopalo se je seveda napihnilo in še par dni skelelo. Najbolj je pomagal led. Sopotnica iz Švice se je tudi spoznala bližje z osami, kupila je kup krem in tabletk v lekarni, vendar nič ni tako pomagalo kot led.
Rab zagledamo v žarkih zahajajočega sonca.

Samo na Rabu nas je pričakala turistična vodička, ki nas je popeljala po mestu. Ker je vodila v nemščini in je nam le tu pa tam kaj povedala po "naše", smo se držali le osnovne smeri brez vnetega poslušanja zgodovinskih dejstev. Takoj za mestnim obzidjem je park s kipom Svetega Marina, ki je v srednjem veku odpotoval čez morje v Italijo in tam ustanovil državico San Marino. Domačini so nato ponosni.

 Nato smo prišli na mestno obzidje, zagledali ta čudovit sončni zahod in z informacijami smo ostali le pri tem, da mesto Rab je bilo ustvarjeno že v prvem stoletju n.št., kar pomeni, da ljudje živijo na tem otoku že okrog 2000 let! In občudujejo to divoto!

Panorame so fantastične, mi smo si vzeli trud in splezali na eden od štirih zvonikov na Rabu - samo zaradi takega razgleda.

 Rab je eden večjih hrvaških otokov, ki je obkrožen še s kopico malih otočkov, ki so tako zelo lušni, da bi kar imel enega zase ;) Na spodnji sliki je otoček ob vhodu v zaliv mesta Rab in je prva zasidrana ravno naša barčica.

Pogled iz zvonika - tipično jadransko mestece, ki je poznalo vpliv Italijanov in Beneške republike. Samo mesto pa ima vsega 3 glavne ulice - Zgornjo, ki gre ob obzidju in mimo cerkva, Srednja ulica s trgovinami in prodajalnami sladoleda ter Spodnja ulica takoj ob pristanišču z restavracijami in bari. Vse tri so zvečer polni ljudi, dogodkov in življenja. Krasno mesto!

Že rimljane so postavljali na Rabu stavbe za oddih na popotovanjih po morju, zato lahko bi se reklo, da je na Rabu turizem doma že par tisoč let. Ostanki rimskih zgradb najdemo poleg samostana in cerkve Ivana Evangelista.

 Kaj več o tem zelo lepem kraju ne ujameva, saj naša vodička govori nemško, mi pa počnemo neumnosti :)

Ob koncu Zgornje in Srednje ulice je veliki trg, kjer se predvsem prodaja vsa navlaka za turiste, izstopajo zelo lepe slike. Na trgu pa se ves čas odvijajo neke prireditve. Mi smo prišli ravno med nastopom folklorne skupine, ki smo jo srečevali pozneje še na Spodnji ulici. Na trgu pozneje pa je vrtel glasbo nek DJ in bilo je prav na mestu, da sredi mesta se tako dogaja.

 Prvi večer nismo bili dolgo zunaj, sva se usedla na palubi, pod luno... Fantastično je bilo, smo na morju, nad nami je luna, nekje v mestu odmeva glasba, mi pa s kozarčkom vina. In nikjer nobenega...

2. dan.
Po zajtrku slovo od Raba - jutra na morju so čudovita sveža, barve so čiste in sploh ni težko se zbuditi ob 07.00-07.30, kar je doma velik stres....

Za danes je napovedana burja, zato kapetan nas pelje za "zunanjo stran" jadranskih otokov in sicer na Lošinj, na stran, ki "gleda" na Italijo. Tako burji se popolnoma izognemo. Kopamo se v zalivčku Piljeska.

 Obala je zelo skalnata in skale so zelo ostre, tako ven se težko pride, tudi posebno nimaš kam iti, vse je gosto zaraščeno čisto do morja. Voda je tako čista; da se vidi kar nekaj metrov globoko dno, polno morskih ježkov.

 Ves dan uživamo na barki.

Pozno popoldan se zasidramo na otočku Ilovik.

Ilovik na obzorju

Bližamo se pomolu na Iloviku. Presenetljivo se je spomnil film Speed-2, ko je Sandra Bullock vplula s križarko v neko luko na Bahamih... Mi smo se uspeli ustaviti, čeprav kapetan je silno dvigoval glas na sina, ki je bil odgovoren za pristanek.

Ilovik je majhen otoček, nekje 3 x 5 km, na otoku je samo eno naselje - Ilovik in živi tukaj kakih 170 ljudi.

 Nasproti Ilovika je otoček Sveti Peter, kjer se nahaja pokopališče Ilovčanov, zato na zadnjo pot se zmeraj odpravijo po morju.

 Otoček ima zelo dobro pomorsko lego - na sredini morskih poti med večjimi otoki, zato že dolga stoletja je obljuden. Kanal med otokoma Ilovik in Sv. Peter dolg kakih 2,5 km in širok 300 m in nudi naravno zaščito pred vetrom in nevihtami jadrnicam in manjšim barkam za varno sidranje čez noč.

 Zato na otoku imajo vse, kar turistični kraj mora imeti - od marine do restavracij, trgovine, pošte, cerkvi celo do edinega na naši poti brezplačnega WiFi-ja v eni od tavern.

Je simpatično naselje z eno ali dvema ulicami. Prijetno in umirjeno.
Strehe na Iloviku.

Se sprehodimo iz konca v konec naselja - cca. 1 km, vse skupaj 1 urica s sladoledom in kavico.
Pogled z Ilovika na Sveti Peter in barke, ki so se že zasidrale čez noč.

V konobi Oliva (tista z brezplačnim WiFi-jem) je eden zadnjih, morda celo edini mlin za oljke s tremi kolesi. Običajno kolesa sta dva ali eno.

Čaroben roza sončni zahod s polno luno.

Opazimo, da na otoku ni avtomobilov. Jih res ni, saj otočane imajo avtomobile na bližnjem Lošinju, kamor 6x na dan gre barka. Tako si vse dostavljajo.

 

 V naselju smo srečali le nekaj turistov, najbrž tistih, ki so se ustavili tako kot mi prenočiti tukaj. Sprašujemo se, s čim se prebivalci tu ukvarjajo po zimi. Poleg tega, da nimaš dela, nimaš kaj delati! Izvedeli smo, da trenutno v ZDA živi 3x več Ilovčanov, kot na otoku. Hm, rodnost pa le imajo na nivoju :)

Na Iloviku smo se spomnili, da moramo narediti kako posebno fotko z našo barko.

Zjutraj pa smo izpluli z Ilovika in preostanek poti bili na otokih Lošinj in Cres.
Nadaljevanj 2. del Lošinj - Cres.