Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Začetek križarjenja. Dan v Dubaju

To je prvi post o januarskem križarjenju in obisku držav Arabskega polotoka. Kako smo prišli sem in kako so potekale priprave - lahko se prebere tukaj: Ako propadnemo, propadnemo otmeno!

Zjutraj je sončno, + 16°C

Letališče v Dubaju je ogromno. Dolgo hodimo peš, nato nas peljejo z vlakom (!) do terminala, kjer nam izkrcajo prtljago. Pasport control je hiter in brez vprašanj. En čas se opletamo po letališču, iščemo bankomat, nato izhod k taksijem (vmes pri bankomatu pozabim kovček, še dobro, da se spomnim pravi čas, dokler sva še na letališču – še vedno me je čakal tam, kjer sem ga parkirala).

Pri taksijih pa je že prvo srečanje z arabsko kulturo. Taksijev je najmanj 15, različnih barv, parkiranih v 3 vrste. Nek reditelj stopi do Freddyja in ga že pelje do limuzine, mu že odpira vrata Tesle. Naučena na forumih, povprašam po navadnem taksiju. Taksiji sicer niso zelo dragi, a za Teslo gotovo več računajo, to je že VIP prevoz. Tu se na veliko uporabljajo aplikacije za prevoz – Uber in Careem, a mi2 sva iz majhnega mesta, nisva tega vajena, poiščeva takega, ki vozi po števcu. Štartnina na letališču je 25 AED (enako je v pristanišču, drugod po mestu je samo 5 AED. 1 € = cca. 4 AED), do terminala za križarjenje je bila cena 62 AED, 15,50 €.

Med vožnjo se peljeva mimo Zlatega Okvirja – Dubaj Frame. Izjemno lepo, morava sem!

Ob pol devetih zjutraj sva že v pristanišču. Od daleč vidiva ogromno ladjo. Našo! MSC Lirica.

V terminalu nam takoj prevzamejo kovček in napotijo na registracijo. Zadržimo mali kovček s seboj, tam imava vsaj nekaj poletnih dopustniških oblačil, da se preoblečeva iz zime v poletje. Takoj nas registrirajo, izdajo kartico – ključ kabine in napotijo na ladjo. Na kartah za križarjenje pa je pisalo, da naj se javimo za vkrcanje šele ob 21. uri in to nas je skrbelo. V resnici ob 08.30 zjutraj sva že na ladji. Na ladji nas takoj usmerijo na zajtrk in v salon, kjer lahko odložimo ročno prtljago. Mega…

Restavracija je v 11. nadstropju, razgled je na vse strani…. Pozajtrkujemo, se malo razgledamo po ladji, poiščemo, kje je naša kabina – čisto na krmi. Roomboy pove, da se lahko vselimo ob 14h. Do takrat greva počivati na zgornjo palubo na ležalnikih pri bazenu. Nisva edina, folk kar spi na ležalnikih. Marsikdo ima za seboj neprespano noč, v Dubai je veliko nočnih poletov. Sonce je že zelo močno, temperature pa niso visoke, v senci je skoraj hladno.

Naša kabina je čisto zadnja na 9. palubi - 9298. Top pozicija, imava takoj izhod na teraso zadaj, kot bi imeli svoj balkon. Do restavracije je samo 2 nadstropja gor, je točno nad nami. Če bi bila na drugi strani ladje, bi to pomenilo 260 metrov sprehoda po dolgih hodnikih.

Z zgornje palube spremljamo, kako v pristanišče vpluje in se obrne še ena velikanka:

Dopoldan poležavamo ob bazenu, nato se odločiva, da greva v mesto kljub utrujenosti in neprespani noči. Če bi čakali najprej na sobo, potem gotovo ne bi več šli v mesto, bi kar spali…

Iz pristanišča Dubaj se tako vidi v še jutranji meglici:

Kaj videti in početi v Dubaju:

Zanimivi in slikoviti predeli mesta: nebotičniki v Dubai Marina (+ vožnja z ladjico ali gliserjem, Zip line), moderni Citiwalk, stari in zgodovinski del s tržnicami v Deiri in Bastakiji, vožnja z abro. Razgledne točke in zanimive stavbe – Burj Khalifa in Dubai Frame. Tematski parki za preživeti cel popoldan - Global Village, Miracle Garden, Glow park. Tržnica Madinat Jumeira s kanali in pogledom na Burj Al Arab. Brezplačni plaža Jumeira Public Beach s pogledom na Burj Al Arab in Marina Open Beach, plačljiva La Mer beach. Safari v puščavo z večerjo, bordanjem, kamelami in trebušnimi plesalkami. Trgovski centri, ki so zanimivi zase, celo brez trgovin – Mall of Emirates s smučarskim centrom, Dubai Mall z akvarijem, slapom in izhodom k Burj Khalifi. Več aqua- in luna-parkov in še in še…

Prevozi Dubaj:

V Dubaju je odlična podzemna (večinoma kar nadzemna), moraš kupiti predplačniško kartico za javni prevoz, ki velja tudi za avtobus in tramvaj, prodajajo jih na vsaki postaji podzemne. So različne variante, nama se je najbolj obnesla Silver kartica (stane 25 AED, 6 AED cena kartice in 19 AED je dobroimetje za vožnje), cena prevoza z njo je malce nižje kot z karto za eno vožnjo. Denar se da dodajati na kartico, ko potrebuješ. Cena ene vožnje se giblje med 3 in 7,5 AED, odvisno od cone, kartico moraš štempljati pri vhodu in izhodu, da se pravilno obračuna cona. Metro gre vse do letališča, v pristanišče pa ne. Najbližja metro postaja pri pristanišču je Al Gubaiba. Taksiji so sicer razmeroma poceni, a v Dubaju so takšne razdalje, da se s taksijem splača peljati samo do metroja, naprej pa z javnim prevozom. Z metrojem tudi ne ostaneš v prometnih zamaških, ki so čisto običajni skozi ves dan.

Tako s taksijem greva iz pristanišča do podzemne, razdalja ni velika, ampak peš nikakor ne moreš priti, so ograje in po pristanišču je prepovedano hoditi peš. Taksit naju kar prepričuje, da je za naju bolje, da nas pelje kar s taksijem v 30 km oddaljeno Dubaj Marino (ja, še vedno smo v istem mestu!). Ne, ne, tja greva z metrojem, taksi rabiva lih do prve postaje – Al Gubaiba. Ta vožnja stane 35 AED, skoraj 9 €, enaka razdalja nazaj – od metroja do pristanišča stane 18 AED, pol manj zaradi štartnine.

V metroju se hitro znajdemo, z enim prestopanjem se vozimo več kot 30 minut skozi skoraj celotno mesto. Podzemna ima posebnost – prvi in zadnji vagon sta »specialna« - eden je namenjen GOLD karticam, drugi samo ženskam z otroci. V ostalih vagonih se vozijo vsi, večinoma so to moški, delavci iz celotne Azije – pakistanci, indijci, šrilankijci ipd… Prav dubajčanov je zelo malo ali sploh ni, evropejcev je tudi malo. Se vozimo v nabito polnem vagonu »za vse«.

Nekatere postaje podzemne so zelo lepe:

Ko vlak pride ven iz tunelov postane zanimivo, lahko se že razgledujemo po mestu, ki je res ogromno. Pod nadvozom metroja je glavna mesta prometnica – Sheikh Zayed Road – je kar 6- do 8-pasovnica v vsako smer. Freddy pristavi – »avti so pa čisto običajni«. Redki so res luksuzni ali športni, je pa veliko salonov s takimi avtomobili, vidimo vse – od Bentleyja do Ferrarija…
Zakaj je cesta pobarvana v rdeče? Ne veva... Videla pa sva tudi del ceste pobarvan modro....

Povsod so nebotičniki, zelo različni, res zanimivi. Gradbišča so povsod, gradi se res na veliko. Že ta vožnja je en dober ogled mesta. Malo mi je žal, da ne slikam med vožnjo, a hitrost in gneča me odvrneta. Se pa predeli z nebotičniki izmenjujejo s predeli nizke gradnje, bi rekla običajnih hiš, a vsaka je za luksuzno vilo…

Končno izstopiva v Dubai Marini – takoj vidiva, da sva v kraju nebotičnikov, ta predel je res prelep. Greva do kanala, do Marine. Ob vodi je prelepa promenada z restavracijami (naju kar vabijo noter), lokalčki, stojnice s suvenirji, bari s šišo… Zelo uživamo v fotkanju nebotičnikov in razgledov. Na utrujenost od nočnega poleta za kratek čas pozabimo. Prelepo je in - ja – naju prešine – sva Dubaju! Juhej!

V tem delu so v glavnem stolpnice, kjer ljudje živijo, stanovanja. Najbolj me je navdušila zavita okrog same sebe 307-metrska Cayan Tower (prva z leve). Na 75 nadstropjih je tu skoraj 500 prestižnih apartmajev. Ah, za ceno se nisem niti pozanimala...

Kako majhna je še kar velika mošeja v primerjavi z nebotičnikom... Jih pa ne pozabijo postaviti v še najbolj modernih predelih.

Kljub zgodnjemu popoldnevu se sprehaja kar veliko ljudi, nekateri tečejo, veliko je domačinov, arabcev.

Ob promenadi so zanimive prikolice z različno hitro hrano. Zelo simpatično je narejeno.

Iščem odseve v oknih stolpnic:

Dubai Marina, hodiš ves čas z glavo navzgor:

Čolni, ki so privezani ob promenadi, so res da veliki in niso poceni, a spet niso tako razkošni, kot bi pričakovali za Dubaj.

Sprehajamo se po promenadi, stopiva v kiosk neke agencije, ki ponuja izlete s čolnom. Čez pol ure imajo razpisan izlet s speed boat-om – vse okoli Palme, umetnega polotoka, do Burj Al Araba. Vse te simbolne znamenitosti, sva kar vzhičena, kot da si v filmu…
Šla bova z modrim gliserjem:

Gradbišča vse povsod, Dubaj je eno samo velikansko gradbišče.

Pranje oz. zamenjava stekel, najbrž ni najbolj enostavno:

Ena glavnih štartnih točk za izlete je Pier 7, tu so predvsem lesene Dhow ladjice, ki peljejo na počasno vožnjo po Marini, veliko krat je vključeno tudi kosilo ali večerja, zelo lepo je.
Staro in novo:

Se vkrcamo v čoln, okrog je kar vrvež ladjic. Domačinke se tudi odpravijo žurati... :) Še se nismo navadili žensk v črnem...

Greva na to vožnjo z gliserjem. Po Marini se gre zelo počasi, zunaj na odprem morju pa udari kar fejst gas. Tako hitro se še nisem vozila z barko. Bilo je super, z malo vriskanja in špricanja, z ostrimi ovinki in preskakovanjem po valovih…

Plujemo vzdolž Palme (sicer z morja nimaš občutka, kaj to je, še najbolj se vidi iz zraka), ustavimo se ob Atlantisu za fotografiranje. Fant, ki nas vozi, pove, da je to hotel 7* in da apartma na zgornjem nadstropju stane 25 tisoč USD / dan. Videti je zelo lepo, kot iz pravljice »1000 in 1 noč«.

Dragi apartma:

Špica Burj Khalife je vidna skoraj povsod v mestu in vedno pritegne pogled. Panorame:

Pri Burj Al Arabu se zopet ustavimo za fotografiranje. Sopotniki se tudi fotkajo:

Lepo je, sploh pa, ker midva vse to vidiva prvič na lastne oči.

Selfie mora biti ;)

Vsi smo dobili vodo na čolnu, ne v plastenkah, ampak v tako majhnih plastičnih lončkih, tako je bilo tudi na letalu pakirano, po deci vode... Praktično.

V morju in zraku okoli nas se ves ta čas »dogaja« - plovila vseh sort, drage jahte in jadrnice, lesene tradicionalne dhow ladjice, jet ski, letijo letala in helikopterji, nakar iz njih skačejo padalci – kar nad Palmo, celo hidrogliserji so tu… Zabave je za vse okuse, žep pa v glavnem mora biti malo bolj globok. Zelo znajo ponuditi doživetja, vse to ne pozabijo kar zasoljeno računati.

Opazimo celo kamp v Dubaju. Se skoraj čudimo, da se tu potuje z avtodomi in prikolicami. No, zakaj pa ne?

Burj Al Arab kar pritegne pogled... Skoraj ne morem verjeti, da ga vidim zares, na lastne oči...

Na vejah palme so v glavnem luksuzna stanovanja in stanovanjske soseske ter samo 5-zvezdični hoteli. Na Palmi si lahko stanovanje kupi tudi tujec, na »originalni« zemlji Emiratov pa ne sme. Takšni so zakoni.

Zunanja stran Palme je en sam velik valobran, notri »med vejami« pa nismo bili, tam so vile in private plaže.

Se vračamo v Marino. Na vhodu gradijo veliko kolo, samo še kabine manjkajo.

Hidrogliser med nebotičniki:

Plaža Marina Open Beach. Z morja zgleda zelo lepo...

Spet Marina, notranji kanal:

Nad Marino je ZIP Line, kar nad kanalom, videti je fenomenalno in, očitno, je kar precej povpraševanja – vsake nekaj minut nekdo leti med nebotičniki in vriska na ves glas… Niti to ni poceni, a v Dubaju tega niti ne pričakuješ. Naša 90-minutna vožnja je stala 40 € po glavi. Bila pa je super.
Polet na ZIP-line-u:

Poleg pomolov za turistične vožnje v samem centru Marine je shopping center Dubai Marina Mall, tudi tu zraven je možno kupiti izlet po vodi. Stopiva noter v Mall, a ga hitro zapustiva – nimava volje za se zgubljati po trgovinah, center je res velik (za naše razmere), preveč sva utrujena od neprespane noči. Greva »domov« - na našo ladjo.

V metroju je lih taka gužva (zgleda, da vsaka ura je rushhour), nimaš kje se usesti, komaj čakamo, da pridemo. Na »naši« postaji Al Gubaiba se hitro znajdemo in ujamemo taksi, vožnja do pristanišča stane 18 AED, 2 dirhama si taksit kar prišteje napitnine, sicer pa obračunavajo po števcu. Ugotovimo, da je Al Gubaiba pravzaprav zanimiv predel mesta, tak bolj za domačine. Mogoče se jutri ustavimo.

Na ladji se končno vselimo v kabino. Ni velika, a mesta je dovolj. Iz okna je osupljiv pogled na mesto v soju zahajajočega sonca. Veličastno in vredno tistega doplačila za kabino z oknom (najcenejše na ladji so notranje kabine sploh brez okna!). Le okno bi lahko bilo bolj čisto. A je opravičeno – 3 dni nazaj so bili nalivi, verjetno s peskom, se še ni vse počistilo. Lokalci so rekli, da takih nalivov ni bilo 30 let.
Razgled na pristanišče in mesto iz kabine: