Abu Dhabi: mošeja Šejka Zayeda

Če si prvič prišel v Abu Dhabi, edini kraj, ki ga zares moraš obiskati, je velika bela mošeja Šejka Zayeda. Lepa je zjutraj, čez dan in absolutno neverjetno pravljična zvečer v soju luči. Želela sem priti sem popoldan, da dočakamo temo, a dan se je "zložil" tako kot se je in pri mošeji sva bila okrog 13.uri, ko je sonce tolklo skoraj navpično. Še dobro, da je "zima". Zato nočni ogled mošeje ostaja prav tako za naslednjič, kot še marsikaj v tem mestu.

Mošeja je res velika, a ni visoka in je to skoraj neobičajno v Emiratih. Parkirišče pred mošejo je velikansko. Taksist nas odloži  ob lepi stekleni kupoli (skoraj tako kot je steklena piramida v Louvru v Parizu), v katero ves čas vstopajo in izstopajo ljudje. Ker je kupola kar precej proč od mošeje, na drugem koncu parkirišča, se midva (»smart« ;)) odpraviva k mošeji. 

Mošeja - wow, res je bleščeče bela in lepa prav tako kot na slikah - je na široko ograjena z nizko »zlato« ograjo, ob ograji pa varnostnik, ki nas poduči, da vstop v mošejo je ravno skozi stekleno kupolo. Tako čez velikansko parkirišče pod žgočim soncem hodiva nazaj in vse bolj sva razdražena in od sonca utrujena. 

 "Stranski" pogled na mošejo - s parkirišča:

Skozi kupolo se spustimo v »podzemlje« in – o, glej ga, surprise! – spodaj je nakupovalni center. S kavarnami, restavracijami, nekaj trgovin, tudi bankomat je. Vidi se, da se še ureja, trgovin ni še veliko, a vsaj kavarne delajo. In so ljudje! Tu so se skrivali…

Klima je prijetna, zložno se odločiva, da najprej spijeva kavico, se malce ohladiva in nato greva pogledat ta čudež od mošeje. Izogneva se Starbucksu, ki ga res ne maram, izbereva na videz prijetno kavarno – The Coffee Club. Se razkomotiva na mehkem kavču, ujameva WiFi, ki ga na križarjenju nikakor ni dovolj, in čakam kapučino. Dobim pa – čisto enaka Starbucks-kava, samo kartonski lonček je druge barve. Kava v kartonu mi ni dobra, predvsem pa pol litra kave z mlekom ne more biti dober kapučino… Pa še vrelo je. Pa cena je – WOW – 13,5 € za 2 kavi. Od tu naprej nikjer na tem potovanju nisva pila kave ceneje kot 6 €, skoraj nikoli ta ni bila dobra… Mogoče bi morali naročati čaj…

No, ogromna količina kave vzame svoj čas, ta čas se ohladimo in se odpočijemo, vse je za nekaj dobro… Se odpraviva do vhoda v mošejo. Vstop je prost, vseeno pa vsak dobi svojo vstopnico na avtomatu, ki jo moraš čuvati, saj tekom ogleda se karte večkrat preverjajo. Videla sem tudi varnostnika, ki za vsakega, ki je šel mimo, pritiskal števec. Očitno preštevajo ljudi. Tudi tukaj je veliko hoje, najprej nakupovalni center, nato dolgi hodniki do mošeje, vse je speljano pod tistim ogromnim parkiriščem zgoraj. Zunaj sploh ne pomisliš, da se spodaj skriva toliko ljudi in dogajanja… 

Vhod, niti ne v samo mošejo, temveč na območje mošeje, je v več korakih – karte, varnostna kontrola prtljage. Nisem videla, da bi komu kaj odvzeli, mi smo imeli vodo in manjše stojalo za fotoaparat, nič ni bilo sporno, se pa vse pregleda. Na nekem delu so ženske, ki niso oblečene v skladu z islamom, usmerjene v garderobo. V garderobi je gospa, ki izdaja dolge lahke obleke s kapuco. Tudi to je brezplačno, obleke so čiste (potem sem brala, da so vsakokrat oprane) in so skoraj lepe. Celo nekatere obiskovalke, ki imajo s seboj rute ali dolge hlače / majice, se ustavijo v garderobi. Nekako se počutiš v tej obleki kraju primerno.  Ker so tako lahke, na nek čuden način te hladijo, pa še koža je skrita pred vročim soncem. Sploh ni slabo. Nekje med ogledom mi je veter odpihnil kapuco z glave, da sem za trenutek ostala z nepokrito glavo. Takoj sem prejela opozorilo varnostnika, da se pokrijem. Bedijo...

Šele po vseh formalnostih prideš na izhod ven, na zrak in ta je tik ob mošeji. Ja, mošeja je prelepa. Snežno bela in tako svetleča se, da ne moreš nanjo gledati brez sončnih očal. Bele kolone odsevajo v vodnjakih vse okrog mošeje, kar ustvarja iluzijo fatamorgane v puščavi. Polirana marmorna tla so kot ogledalo. Kot bi lebdela v zraku. 

Mošeja Šejka Zayeda Sultana Al Nahyana je ena največjih na svetu, zgrajena je vsega 13 let nazaj.  

S treh strani okrog mošeje so bazeni, v katerih odsevajo oboki stavbe in se ustvarja igra modrega in belega. 

 Ob glavnem vhodu:

 Mošeja je tako zanimiva in tako lepa na ozadju modrega neba, da je kar ne moreš nehati fotografirati. Najprej hočeš ujeti v sliko vsak obok in kupolo, potem seveda ugotoviš, da je geometrija zelo enostavna, v tem je tudi njena lepota, in se slike ponavljajo :)

Seveda je veliko ljudi, vsi se fotografirajo in se ustavljajo za občudovanje mošeje. A razen prvega glavnega vhoda, nekako sploh ni gužve, vse se raztegne in se razporedi.

 Varnostniki so na vsakem koraku, vse je pod kontrolo, a so nevsiljivi in skoraj neopazni. Ni moteče. 

 Po premeru dvorišča mošeje je 82 belih kupol. 

Dvorišče mošeje (skoraj beseda "dvorišče" ni prava za ta dragulj, a tako je najbolj jasno) je tlakovano z bleščeče belim marmorjem, v katerem je iz pisanih kamnov ustvarjena čudovita slika cvetlic. Ni narisano, temveč je narejeno iz kamna, mozaik! Robovi se v nulo točno ujemajo in površina je gladka kot ogledalo, se samo čudiš, kako so to lahko naredili. 

Zunanjost sestavljajo 4 minareti, visoki vsak več kot 100 metrov. Desno zadaj je minaret, pod katerim se nahaja grob Šejka Zayeda, nad katerim nepretrgoma berejo koran, 24 ur na dan.  

Panoramska slika:

Na dvorišče trenutno ni dostopa, včasih je bilo, sem videla slike. Za oglede je točno določen del, kjer se smeš sprehajati, celo so označeni otočki za fotostop in tam so res dobre pozicije za fotografiranje. Tam, kjer hodimo, tla niso tako bleščeča in spolirana, kot na delu, kjer ni gibanja.

Odsevi in arkade: 

Ura v mošeji prikazuje naš čas in čas po islamskem štetju.

Prav notri v mošejo pustijo le do vhoda v prostor za molitev, tako ne rabimo se niti sezuvati. V mošeji lahko naenkrat se zbere 40 tisoč vernikov. Je pa to ena redkih mošej, kamor je dovoljen vstop nemuslimanom. Deroča reka turizma je poplavila tudi ta biser. 

 Preddverje ob vstopu v dvorano za molitev, tudi tu čudovite marmorne poslikave, izjemen lestenec...

 Kamnite poslikave na stenah iz poldragih kamnov so izstopajoče, deluje kot da je lepnina v starih evropskih palačah. Je pa to umetniško oblikovan kamen. Prelepo!

 Navdušila sem se nad okni:

 Se vidi izstopajoč vzorec na stenah:

V času, ko so mošejo gradili in odpirali, so postavili nekaj svetovnih rekordov – tu je največja na svetu preproga. Težka je 47 ton, pripeljali so jo sem po delih, tu v mošeji so vse skupaj spletli v eno celoto.  Tepih je izdelovalo 1200 tkalcev preprog, skrbelo je za to neka iransko podjetje.

Tu so postavili največji na svetu luster, okrašen z zlatom in milijoni kristalov Swarovski. Sicer sosednji Qatar je obesil še večji lestenec v neki palači, tako da ta v Abu Dhabiju trenutno velja za največji luster v mošeji – visok je 15 metrov, 10 metrov premera in težek je 12 ton. Tudi ostalih 6 lestencev so prav veličastni… 

 Še okna:

Nekje tu stopiš ven iz mošeje. Marsikdo je želel iti pogledat mošejo še zadaj, ali narediti krog okoli nje, ampak tudi tu je varnostnik in - o-pa, ne, tja pa se ne sme. Točno je odrejeno, kamor se lahko gre in kam se ne sme. Obstajajo vodeni ogledi, ko te peljejo na dele, kjer ne greš v lastni režiji, a to bi se morali prej pozanimati in organizirati... 

 Stranska vrata mošeje:

Celoten ogled mošeje z vstopom-preoblačenjem nam je vzel okrog 2 uri. Nedvomno, v Abu Dhabiju moraš videti mošejo. Če vprašate mene, je to najlepša stavba na svetu. Vsaj kar sem jih jaz videla. A ker vsak ima svojega malarja, se ne bom z nobenim prepirala :) Mogoče še najbolj se lahko primerja z indijskim Taj Mahalom, nisem pa tam bila, zato ne vem… 

Zdi se, da danes nisva veliko hodila in ogledala, a kljub vsemu sva utrujena in z veseljem vzameva taksi in se vrneva na ladjo v pristanišče. Se peljeva mimo "najbolj poševne" stavbe na svet, Capital Gate. Žal, s ceste, ki gre tik ob stavbi, stavba ne deluje tako poševna, je drugi kot. Da bi zares videli kako posebna je, bi jo morali pogledati s strani, namensko se zapeljati v kako stransko ulico ali vsaj na drugo stran ceste... Moraš vedeti mesto... 

 Pa še "ananas" stavbe, malo hecne so... Vse iz okna taksija med vožnjo, zato so bolj brižne fotke.

Sicer večji del Abu Dhabija niso nebotičniki, ampak dolga naselja nizke gradnje, takih vil in stanovanjskih sotesk. Med njimi tudi znotraj mesta je avtocesta z omejitvijo 120 km/h. 

 Sosednji avto na semaforju, le pozimi se lahko vozi z odprto streho, poleti se speče...

 Če z ladji pogledamo ploščad pred cruise-terminalom, vidimo ogromno otroško igrišče. Čudimo, se, le kdo pride sem z otroci se igrati na to igrišče, zelo je odročno iz mesta, kraj ni nič lep ali prijeten, na ladjah pa ni toliko otrok, oz. so itak okrog... 

Sončni zahod spremljava kar z ladje. Pogled nama kazi nekaj drogov in luških naprav, drugače je prav čudovito. Se zabavamo s fotografiranjem. 

Pogled na mesto kar iz ladje: 

Ogromna krogla sonca na čisto rdečem nebu. Sonce se skrije za obzorjem v roku nekaj minut, izjemno hitro...

Poleg nas v pristanišču je privezana ladja Mein Schiff, tudi ena velikanka.

Zvečer končno greva v »lepo« restavracijo, na strežno večerjo in steklenico italijanskega Roseja. Ugotoviva, da strop nad nami je skoraj kot ogledalo, zato se kar poslikava še preko stropa… Hrana je okusna in izbira je zadostna. 

Izbira je jedi iz jedilnika, za vsak hod imaš več variant, lahko naročiš več različic hkrati. Razne sestavljene solate so vedno imeli vpisano pod predjedi, pa smo jo vedno naročili poleg glavne jedi. Natakarja povprašamo, kakšno oljčno olje imajo, nam prinese vse tri današnje izbire, da degustiramo. Si zapomni, da nama je dobro oljčno olje, naslednjič vsakokrat nam je prinesel več vrst olja za pokušino, vsakokrat je vprašal, katero nama je bilo najboljše... Po mojem si je mislil - tej so pa res čudni, ob vseh izbranih jedeh, jedo olje s kruhom... :) Zato pa v času križarjenja sva se res izurila v evropskih oljčnih oljih...

Krasen večer, še v gledališču pogledava predstavo. Po večerji se po barih dogaja, povsod je glasba in prijetno vzdušje… Lepo je, lahko bi se še navadili. 

Po treh napornih dnevih v velemestih, komaj čakava jutrišnji dan, ko bomo uživali na plaži na otočku. Dan na otoku Sir Bani Yas - to bo naslednji post.