Dubai: Madinat Jumeira & Burj Al Arab

Kako smo se odpravili na križarjenje po Perzijskem zalivu – tukaj je prvi post in seznam vseh ostalih.

Kako smo se imeli prvi dan v Dubaju – je tukaj.

Sončno, +25°C

Naše križarjenje je bilo tako zastavljeno, da smo prvo in zadnjo noč bili na ladji v Dubaju, ladja izpluje šele drugi dan zvečer. V kombinaciji z jutranjim letom prvi dan in poznim poletom domov smo dobili kar 4 dni za raziskovanje Dubaja. Za prvi obisk mesta je to kar dobro. 

Pri načrtovanju aktivnosti v Emiratih, smo morali upoštevati, da je enkrat tedensko petek in da se to zelo pozna. V petek dopoldan ne dela podzemna in večina ustanov in trgovin, vsi so prosti in se odpravljajo na plaže in v parki. Je dan, ki ga lokalci preživijo z družino in prijatelji. Danes je petek. Zato kar iz pristanišča vzamemo taksi do današnje prve destinacije – Madinat Jumeira souk (taksi je vedno na razpolago in čaka stranke). Že doma na popotniških forumih se najdeva s še enim parom, ki križari na naši ladji, skupaj rezerviramo en izlet v Omanu. Ta dan v Dubaju tudi preživimo skupaj in poleg ogleda mesta se tudi spoznavamo med seboj.

Pri frekventnih taksi postajah je vedno neki reditelj, ta nas usmeri v veliki avto za 7 ljudi, povprašamo, če to nas bo stalo dražje kot z malim avtom (gremo v »center« mesta, v Dubaju je to cca. 20 km), reditelj prikima, da vse stane enako, taksist pravi, da to bo 100 AED, da bo naredil popust na 90 AED (cca. 22 €). Sploh ne vklopi števca. Kar ni po njihovih standardih, menda obstaja pravilo za potrošnika – če taksist ni vključil števca, vožnje ne rabiš plačati. Po mojih izračunih, bi ta vožnja po števcu morala stati malenkost manj, mogoče 17-18 €. Strošek delimo na dva para, skratka, zneski so res majhni in ne kompliciramo. Navajeni na cene taksijev pri nas, se mi zdi, da v Emiratih je to res dostopno, čeprav, seveda, dražje kot javni prevoz.

Se vozimo skozi še nedeljsko po-petkovo prazno mesto.

Danes najprej gremo do Madinat Jumeira. To je lušten kompleks v »orientalskem« slogu – hotel, tržnica in trgovinice, bari in restavracije, kanali in celo barčice, najbolj znano je to po lepem pogledu na Burj Al Arab. 

 Vhod v Madinat Jumeira souk:

Dubai je eno tako zanimivo mesto. Ko ga gledaš »na daleč« ali, recimo, iz okna taksija ali vlaka, vidiš da je mesto sestavljeno iz več delov – predeli z nebotičniki, območja nizkih hiš, ceste, gradbišča, kosi še neizkoriščene zemlje… Nekako mesto nima centra, kot smo ga navajeni v evropskih mestih, da bi lahko prišel na »glavni trg« in se tam sprehajal in s tem videl večino, kar je v tem mestu zanimivega. Ne, v Dubaju so različni predeli, ki so vsak sebi tudi lahko precej narazen. Vmes se lahko gradi, so lahko območja manj zanimiva za turiste. Zato si moraš izbrati kam boš šel, katere predele boš obiskal. Se ti zdi, da ne moreš dojeti mesta v celoti, da je sestavljeno iz več koščkov mozaika. Vsak od teh delčkov mozaika, vse kar smo obiskali, je sam zase zanimiv in je vreden obiska. Kljub ogromno gradbiščem v mestu in žerjavu v vsaki sliki, predeli, ki so zaključeni, so res zaključeni do podrobnosti – pločniki, rože, trgovinice, lokalčki in so zelo lepi. No, saj vsak tak predel bi pri nas lahko veljal za manjše mestece. Ali tudi večje – kot je recimo včeraj Dubai Marina. In iz teh delčkov se počasi sestavi vtis o tem, kakšen Dubaj je. Raznolik in zanimiv. Z nešteto možnostmi. 

Ker nismo nastanjeni v tukajšnjem hotelu (o, če bi bivala v Dubaju, bi si želela bivati v tem hotelu, zelo lepo je in je lepa plaža, to smo videli včeraj, ko smo se vozili z gliserjem), dostop imamo do tržnice in dela parka in kanalov. Nekateri deli so rezervirani samo za hotelske goste oz. za goste gledališča in restavracij. Območje je kar veliko in se samo sprehajamo in »zgubljamo« in uživamo v prvih stikih v tržnico. Oz. kot jih tukaj imenujejo – souk. Pokrita tržnica je odprta vsak dan, tudi ob petkih od 10h in do 23h. Prišli smo zjutraj, ko še ni bilo gneče, se pa hitro polni. Tu se vse razživi proti večeru.

Stopimo ven iz tržnice, zunaj so zelo lepi kanali in terase. In  - wow - glej ga, zadaj za hotelom je Burj Al Arab!

 Lepo izdelane stopnice terase:

Promenade ob kanalih so polni prelepih kotičkov, stavbe tržnice, hotela in gledališča v arabskem slogu poskrbijo pravi "orientalski" pridih... 

Zaidemo na del, ki očitno pripada hotelu, se že vidi morje in plaža. Varnostnik nas prijazno ustavi in pošlje na »public beach«. Saj tja bomo šli pozneje. Pogledala sem cene za november za ta hotel – Jumeira Mina A'Salam, ko je TOP sezona v Dubaju – najbolj enostavna 50 m2 soba stane okrog 400 € noč, zajtrk dodatnih 41 €/dan!, je pa zato vključen vstop v sosednji aquapark Wild Wadi.

Sprehodimo se pri hotelskem dovozu, noter pa ne gremo. Ljudje to počnejo, gredo samo pogledati, no, mi nismo šli… 
Poleg pisanih kamnitih kamel je parkiranih nekaj zelo luštnih jeklenih konjičkov:

Na otoku med kanali se pripravljajo mize. Mogoče poroka ali kaj podobnega, mogoče pa samo restavracija, ki se odpre pozneje. 

 Redke uličice, ki niso ob vodi. Povsem enaki tradicionalnim ulicam starega Dubaja... 

Lesene palice na stavbah so spomin na stari način hlajenja hiš v vročih mesecih. Ne razumem pa, kako to deluje. 

Na delu, kjer se odpre res lep pogled na Burj Khalifo je celo gneča. Se z veseljem poslikamo na vse načine, pomagamo s fotkanjem tistim, ki nimajo komu predati fotoaparata. Zjutraj tu moraš prav poiskati točko, da obraz ni v senci, Burj Al Arab se že v celoti kopa v soncu. 

Za Madinat Jumeiro porabimo okrog 1,5 uro, s tem, da se nismo niti ustavili na kavo, samo sladoled – seveda, s tisto igro, ko ne moreš kar tako dobiti svoje kepice, prodajalec naredi cel show… Pogledali smo samo majhen del tega, koliko tega je še odprto za publiko, niti nismo šli raziskati. Mislim, da je zelo lepo vzeti vožnjo z ladjico, ker te peljejo tudi tja, kjer ne greš peš. Celo smo našli, kjer se vkrcajo, ampak se je nam zdelo nekoliko drago, sedaj se točno ne spomnim, najbrž 100 AED na osebo, to je 25 €, ni tako malo, za se voziti po kanalih… Dejstvo je, da ko si tam, se ti zdi, da si v glavnem že vse videl. Ko sem potem pogledala po zemljevidu, pogledali smo res majhen košček in škoda, da nismo šli še z ladjico. To je zelo velika zadeva! In res lep kraj!

 Restavracije in kavarne ob kanalih:

To je cel ogromen resort, del je odprt za vse, ostalo samo za goste hotela. Je čudovito mestece v ogromnem mestu.

Še zaključna fotka na vhodu in gremo na plažo. 

Se odpravimo do javne plaže Jumeuira Public Beach. Plaža je znana po temu, da je brezplačna in dostopna za vse in iz nje je najlepši pogled na Burj Al Arab. Od Madinat Jumeire tja se gre mimo samega Burj Al Araba, cca 1,5 km. Vozi tudi avtobus, a ker ni neka razdalja in smo še polni moči, gremo peš. 

Dekliščina, punce se izkrcajo iz limuzine, vidimo, da se ne držijo tradicionalnih smernic oblačenja. mogoče pa so prišle v Dubaj samo zaradi dekliščine, mega!!

Med sprehodom ob cesti občudujemo sam Burj Al Arab in nato še hotel Jumeira. Šele, ko si tako blizu, vidiš, da je res lepo, vidiš, da je čudovito biti gost v teh hotelih. Ker sem pogledala cene, sem se zavedala, da me najbrž ne bo sem ;) 
1 noč v Burj Al Arabu v za ta hotel običajni sobi stane 1400 €, doplačilo za zajtrk 74 €. To ponuja Booking.com. OMG, če plačam več kot tisoč evrov za sobo, a da bom šparala 74 € na zajtrku?

 Foootka!!

 Jumeira hotel, nikakor ga ne moreš ujeti v objektiv, ogromen je:

Ko se bližamo plaži, hodimo ob ograji res velikega gradbišča. Na ograji so slike bodočega predela ob Burj Al Arabu. Gradijo še dve res velike stavbe v enakem slogu in še kup nekih hiš (vil) ob morju, bo še en umetni polotok ipd… Na slikah deluje vse tako, kot da že zares obstaja. Bo zelo lepo. Zdaj pa… zdaj pa to za nas pomeni, da ob plaži imamo gradbišče. In res čudovit pogled na Burj Al Arab kazijo gradbeni stroji. 
Tako to bo:

 Tako je sedaj:

Na plaži kljub vsemu je precej ljudi (petek!), se dogaja tudi na ulici, ki gre ob plaži in v parku čez cesto. Celo reševalec iz vode je prisoten. 

Roko na srce, voda je čista (to je prav presenetljivo) in, ko se odmakneš od gradbišča, ga lahko skoraj odmisliš. Razdalje v Dubaju so takšne, da do plaže se ne sliši hrupa gradnje, ograja je tako domiselno postavljena, da gradbišča niti skoraj ne vidiš. Nič pa ne more skriti panorame s žerjavi. 

No, ljudje kljub vsemu se sprehajajo po plaži, se igrajo in počivajo. Nekateri si priredijo pravi piknik, drugi se samo slikajo…. Ne morem se spomniti, da bi videla koga se kopati. Veliko nas se sprehaja ob vodi, nekaj otrok se igra v vodi, da pa bi bil kdo v kopalkah, nisem opazila. Tukaj velja priporočilo, da ženske naj se ne bi kopale v bikinijih, da naj to bode kratke hlačke in kake bolj zaprte kopalke. Menda ni kaznivo, če si v bikiniju, ni pa prijetno, ko si sam slečen in okrog stotine pakistancev in indijcev (teh je največ), ki vate buljijo. No, ne vem… 

Plaža je zelo dolga in tudi široka. Do druge strani plaže sploh nismo prišli. Vidi se gradbišče tudi na drugi strani. Čez par let najbrž bo to spet krasen predel Dubaja, ko bo vse zaključeno. Enkrat, ko odmisliš gradbišče oz. vzameš v zakup, da v Dubaju so gradbišča del vsakega razgleda, na plaži je pravzaprav res lepo… Gneča ni pretirana in ni moteča, a vseeno biti sam na sliki s Burj Al Arabom skoraj ne moreš… Pesek je še malce moker od nočne vlage. Ob vodi je ogromno malih školjkic vsake sorte. 

 Imam doma sedaj eno posodico s peskom in školjkicami s plaže ob Burj Al Arabu. To je tak »ikonski« kraj, tudi to imamo radi. 

Dobro urico se zabavamo na plaži, več ni »potegnilo«. Pesek je malo vlažen, ležalnikov ali senčnikov ni, udobnih klopi je zelo malo, sence ni sploh. Čeprav ni vročine, temperatura je prav prijetna, ampak sonce je že zelo žgoče in paše se skriti v senco. 

Čas kosila je, se spomnimo, da bi šli popoldan v Global Village, pred tem pa v bližnjem Mall of Emirates šli na kosilo in »zapravili« čas, ki nam še ostaja do otvoritvi Global Village-a. Ta se odpira vsak dan ob 16h, dela pa do 24h, avtobus tja vozi ravno od tega Mall-a. Kaj je Global Village bom napisala v naslednjem postu. Nedvomno je vreden obiska.

»Bližnji« Mall za razmere Dubaja pomeni, da je oddaljen cca 7-8 km. S plaže se odpravimo tja z avtobusom. Več avtobusov vozi po drugi ulici od plaže – tam je glavna prometnica. Ker pri Mallu je tudi postaja podzemne, večina avtobusov gre tja, vsi imajo označeno, da peljejo do Mall od Emirates. Mi vzamemo avtobus 81, jih je pa več in so vsi na 80+.

Po poti do avtobusna postaje gremo mimo lokalne mošeje, tudi ta je zelo lepa. 

 Freddy pripomni, da niti Kie niso takšne kot pri nas... Kia Stinger:

Navdušijo nas avtobusne postaje – ena je sicer odprta, a ima ventilatorje. 

Druga je popolnoma zaprta in v vročem obdobju je klimatizirana. Noter je načrt javnega prevoza, avtobusnih linij, voznih redov. Piše, da moraš prižgati luč, če je zunaj tema, da te voznik avtobusa vidi. Vse je naštudirano. Zagotovo poleti čakati avtobus v klimatizirani postaji je veliko lepše, kot na 50°C zunaj.

 Notri v postaji:

Midva že imava srebrne kartice za metro, veljajo tudi za vožnjo z avtobusom. Tudi v avtobusu moraš štempljati kartico ob vstopu in izstopu, cena vožnje je bila 3,5 AED. Naši prijatelji kartice še nimajo. Vprašamo voznika, če lahko kupijo karto za vožnjo kar pri njemu. Ni mogoče, ker nimajo sistema enkratnih vozovnic, moraš imeti že vnaprej kupljeno kartico za promet. Šofer samo zamahne z roko – pejte, pejte vsi noter. Tako se onadva vozita to vožnjo zastonj. Ne vem, kaj bi se zgodilo, da bi bila kakšna kontrola, oz. ali to sploh imajo. 
Srebrn Bentley na vhodu Mall-a:

Še dobro, da smo se pripeljali do Malla z avtobusom, tako vemo, kje ga iskati za vožnjo do Global Village-a. Mall je ogromen, avtobusna postaja je pač na enem od vhodov v Mall. Že zunaj vidim (ah, kako mi je žal, da ne morem tega slikati) velikansko strukturo notranjega smučišča. Ja, to je tisti Mall, kjer noter imajo pokriti snežni center in smučišče! O, to greva obvezno pogledati!

V prelepi avli Malla je razstavljenih več maket (izjemno lepo in realistično izdelanih) naselij stolpnic. Pri vsaki maketi je več ljudi. Najprej nismo razumeli, zakaj je to tam, samo pasemo radovednost, ogledujemo makete. Pristopi en gospod, izkaže se, da lahko kar tam skleneš kupčijo za apartma v teh stolpnicah. Ti podajo vse informacije. Nam se na daleč vidi, da smo turisti, vendar tip se ne pusti motiti in nima nobenih predsodkov – če vas morda zanima, če boste kdaj o temu premišljevali…. Ni vsiljivo in je zelo zelo prijetno. Wow, pomisliva – mogoče pa res rabiva en apartmajček v Dubaju ;)

No, trgovski center je ogromen, se sprehajamo in poskušamo ubrati smer proti smučišču in kaki restavraciji za kosilo. Nato pa ga zagledamo – Ski Dubai. Preddverje so samo blagajne, trgovine s zimsko opremo, izposojevalnica in garderobe. Občutek, kot da smo kar naenkrat nekje na smučišču. Najprej moraš kupiti karto in izbrati, katere usluge želiš koristiti. Lahko greš samo se sankati in se igrati na snegu, Fun park. Če pa vzameš smučanje, rabiš že dostop do vlečnic oz. sedežnice.  

2-urna karta stane 70 €, vključuje najem vse opreme vključno z bundo in rokavicami. Ah, saj nas je zelo mikalo iti smučati v Dubaju, za foro in da bi videli, kako to vse zgleda. Ampak no, 70 € za 2 uri?! Ne, pa še bifeja z borovničkami nimajo… ;)

Na tem delu garderobe se lahko razgleduješ tudi, če ne greš v snežni park. Od tu naprej pa so trirogelniki, kot na običajnih smučiščih, in v pancerjih in s smučkami, sankami ali boardom greš skozi trirogelnik in takoj za tem skozi steklena vrata. Za tistimi steklenimi vrati je že drugačna temperatura. Tam je že sneg. Vsi ostali lahko delček snežne idile vidimo skozi ogromna okna. Vidi se del, kjer folk hodi na sankališče in se slika pri smrekcah… 

Smučarjev se sploh ne vidi, se pa vidi en delček sedežnice. Baje so vse vrste prog, od najbolj začetnikih do zahtevnih. Ne more biti prav veliko prog, a za 2 uri je lih dovolj nekaj krat iti gor in dol in se bahati potem, da si smučal v Dubaju ;). Kot marsikje v Dubaju, smo opazovali vse to in se čudili, kako uspejo se domisliti tako megalomanskih in zanimivih projektov, jih uresničiti in ponuditi ljudem na tak način, da ti strašno mika to poskusiti. Seveda, vse to dobro zaračunavajo. Ker so zadeve vrhunske, enkrat, ko se odločiš, da boš neko reč koristil, ti ni žal denarja, ker je korektno in za svoj denar imaš vrhunsko doživetje. Zagata je v tem, da je v Dubaju tega ogromno in se res moraš odločiti, kaj boš poskusil in kaj boš pustil za drugič.

Ob vsem temu v trgovine sploh ne zavijemo, sva kar vesela, da nisva ljubitelji shopinga, ker sicer od tu ne prideš ven… Opazujeva vitrine trgovin, ki so vsaka zase umetnost. Zelo domiselno. Tu so v glavnem trgovine prestižnih blagovnih znamk. 

Ob vsem tem razkošju se že psihično pripravimo, da tudi kosilo bo v tem slogu. Na srečo zavijemo ne v nobel restavracijo, ampak v Food Cort, ki jih imajo najbrž v vseh večjih nakupovalnih centrih. Odlična zadeva je – v sredini je ogromno miz, kamor si prineseš hrano iz lokalov hitre hrane, ki je vse okrog teh miz. Zadeva je ogromna in je na izbiro najmanj 20-30 restavracij. Freddy je poslikal kar nekaj nazivov – od klasičnih ameriških fast foodov KFC in McDonalds do restavracij z vsemogočo azijsko kuhinjo, libanonska, kitajska, japonska in ni da ni… Izbrala sva pakistansko restavracijo, samo zato, ker med tem, ko sva šla mimo in poskušala razumeti, kje lahko kaj naročiva, nama je ponudil par grižljajev za pokušino. Bilo je res okusno in to je bilo odločilno. Tako kosilo za dva s pijačo vred nas je stalo 13 €. Tudi v Dubaju je mogoče jesti poceni.  

Medtem, ko sva čakala naročilo, sem opazovala ljudi okrog. Cel svet je tukaj, neverjetna mešanica ljudi, temu sva se čudila ves čas v Dubaju. Evropejci/američani smo celo tukaj v manjšini, vse sorte azijcev vsekakor prevladujejo, afriških črncev je tudi malo. Zelo zanimivi lokalci oz. arabske družine, kjer mamica oblečena v tradicionalne črna oblačila z vlečko na obrazu. Oblečene v polno »ninjo« so skoraj mistične in zanimive, sprašuješ se, kaj je spodaj. 

Ena taka družina se je usedla za sosednjo mizo. Ko so prinesli hrano, gospa si je vlečko kar odstranila z obraza, da lahko normalno je. Ojoj, ne bi rabila tega narediti. Zakrita je bila skrivnostna, odkrita pa je bila tako grda, da je že prav, da se pokrije J)) Seveda, malo sem zdaj hudobna, nekatere njihove punce so izjemno lepe… 

Neka druga mamica pa si je nosila grižljaj za grižljajem pod vlečko, tako, da res je nisi mogel videti. Ena druga družina z najstniško hčerko, mogoče 12-13 let, so se ravno vstali od mize. Mama je itak vsa v črnem, pravi pingvin, hči pa je v dolgih črnih pajkicah in črni majici z dolgim rokavom. Obe imata črne rute na glavi, obraz je odkrit. Deklica v roki drži dolgo obleko/abajo, ki si jo je verjetno snela, ko so se usedli jesti. Ker vstala je v oprijetih pajkicah in majčki in se je odpravila za očetom, mati jo je prav močno ustavila in ji nekaj zažugala, da se je mala pri priči obleče še v abajo. Se zamisliš…

Že na izhodu se spomniva, da bi zavili v super market in si kupili plastenko vode. Se obrneva takoj na vhodu – super market je tako ogromen, da se ne vidi konca. Če stopiš tu noter, že iskanje stelaže z vodo in pot do blagajne bo vzela kar nekaj časa, na blagajnah pa so kar dolge vrste. Se odpraviva raje brez vode.

O tem, kako smo se imeli v Global Village-u pa naslednji post.