Camino Frances. Dan 34: Palas de Rei - Ribadiso

Sončno, +5°C /+15°C

Iz municipalnega albergue v Palas de Rei se odpravim na pot kot ponavadi okrog 8h zjutraj. Smo že "uigrana" ekipa, drug drugemu nemoteči. Ampak razen s Fabriziom, z ostalimi nimam nekega stika ali komunikacije. Španci se držijo zase, so družbica treh oseb skupaj. Tako se samo pozdravljamo. 

Hiter zajtrk, Buen Camino - Buen Camino, in že stopim ven v mrzlo jutro.

Vodniki priporočajo današnjo etapo potegniti do 29 km oddaljenega Arzua. Arzua je nekoliko večje mesto in me mika, da bi šla tja, ampak 29 km na Camino skoraj zagotovo pomeni 32 km, vedno je +10%... Tako bolj se nagibam k opciji, da bi prespala v Ribadiso, ki je 1 h pred Arzua, je majhna vas, ampak slikovitega prenočišča se spomnim že izpred 8 let, ko smo tam mimo šli, ko smo hodili Camino Primitivo. Pustim odprte možnosti in uživam v lepem dnevu in hoji po podeželju.

Res mi je v veliko olajšanje, da so v Galiciji odprti vsi municipalni albergue in da še ni toliko romarjev, da bi me moralo skrbeti za prosta mesta. Tako lahko se res sproti odločam, kjer bom prenočila.

Jutro je sicer megleno in hladno:

Pot gre skozi nekaj vasic, vedno več lahko računam na to, da bo odprta kaka gostilna in bo kava ali celo kar pošten zajtrk. Tudi tu se na daleč vidi odprt bar pri nekem kmečkem turizmu:

Horreo:

Proti poldnevu dan postaja vedno bolj sončen in topel. Na poti nas je kar veliko, ponovno srečam Priscillo. Se srečamo, pa gremo vsaka zase, malo poklepetamo, lepo sva se ujele... In je res, od Sarrie naprej na poti je res kar precej romarjev, se pa malo s kom povežemo. Se pozdravimo, to je to...

Današnji razgledi:

Na vhodu v vas Furelos čez istoimensko reko prečkam zelo lep in velik srednjeveški most. Vsi se pri mostu fotografiramo, vasica pa je čez reko. Ko sem 10 let nazaj šele ugotavljala, kaj je to Camino in kje se gre, ravno te srednjeveški mostovi in majhne cerkvi so mi bili največja atrakcija. To je tako pristno in slikovito, to je prava razglednica Camino.

Vasica Furelos: 

Ravno na sredini današnje poti je mesto Melide. Tukaj sem že bila 8,5 let nazaj, ko smo hodili Camino Primitivo. Primitivo se združi s Francosko potjo ravno v Melide. Celo sem se spomnila nekaterih krajev v mestu. Predvsem pa sem si zapomnila, da smo bili v pulperiji Ezekiel. To je ena najstarejših pulperij (gostilna, kjer pripravljajo hobotnice - pulpo). To je en tak obvezen postanek na poti, ko greš skozi Melide. To je enako kot moraš po krofe na Trojanah.

Z veseljem se ustavim v gostilni, ura je poldan, si privoščim hobotnico na galicijski način, pa kozarec belega vina, pa še neko sladico na koncu. 

Na steni gostilne je velika slika - načrt Francoske poti Camino. 

Ravno, ko dobim naročeno, zavije v pulperijo še Priscilla. Prosimo natakarja, da nas fotografira:

Hobotnica se kuha:

Nadaljujem pot preko mesta, v mestu je tako prijetno nedeljsko vzdušje. Sonček ustvarja lenobno spomladansko klimo. Bari in restavracije vse je odprto, sladoled je pravi hit. Čudovit dan.

Kot hodim skozi mesto, se spominjam krajev, kjer smo že bili... Zdelo se mi je, da se mesta sploh ne spomnim, pa ko sem se tam znašla, sem se jih spomnila. Celo albergue, kjer smo prenočili.

Kapela na hribčku nad mestom in dolino:

Zadnjič smo v mestu prenočili in se na pot odpravili zgodaj zjutraj, se spomnim, da je bila še tema. Danes hodim po dnevi v lepem soncu in so razgledi povsem drugačni. Se kar veselim "že znanega" dela poti. Me prav zanima, koliko se bom spomnila.

Se prav gotovo spomnim tega mostička, je zelo znan kraj na poti - potok se prečka po kamnih. Takrat smo tu šli kar s čelkami, bila je še čista tema. Zato tokrat se razgledam in fotografiram. Poleg prehoda nek domačin je postavil mizico, kjer prodaja doma pletene zapestnice in preprosti spominke, ter odtisne štampiljko v Credencial za simbolen donativo. 

Pokrajina je tako lepa, da se komaj zadržujem, da ne slikam ves čas. 

Spomnila sem se tudi tega kraja. Na trenutke imam kot da je "deja vu"... 

Od Melide naprej hodim v glavnem po vaških cestah, večinoma je asfalt, redko kje je makadam. Rahli vzponi in sestopi, a vse skupaj ni nič napornega. Danes je izziv dolžina etape.

Domačini:

Popoldan so se naredili tako lepi oblaki, travniki so zeleni, posejani s poljskimi cvetlicami, redke hiše, ponekod se pase živina. To je podeželska idila. Prelepo.

Ko končno pridem do reke Iso in albergue na drugi strani, sem že pošteno utrujena. Poleg prenočišča sta dve gostilni. Preverim, če bo kaj za večerjo - ja, bo! in se odločim, da ostajam kar tukaj. Če bi bilo nujno, bi zmogla še tisto uro do Arzua. A tukaj je res prelep kraj.

Albergue je sestavljen iz nekaj kamnitih stavb na sliki spodaj takoj ob reki Iso. V eni od stavb je recepcija in kuhinja. V drugi so kopalnice, ostale pa so za spalnice. Odprta je samo ena stavba s spalnico. Na stopnicah ob reki je ena od mojih špancev, je že tukaj in že počiva. 

Vasica Ribadiso - municipalni albergue, gostilna in pension na sproti ter restavracija še naprej po ulici. 

Spalnica v albergue:

Tukaj nas je vsega 6 oseb, jaz in meni že znana španka ter 4 moški, ki jih še nisem videla. Vsak je sam zase, eden od njih gre pot nazaj - se vrača iz Santiaga. V spalnici imamo več radiatorjev, ki zvečer in ponoči pridejo prav, noči so še zelo mrzle. Kuhinja in kopalnice pa niso ogrevane. Tuširanje marca praktično zunaj je velik izziv, še dobro, da je tako lep in topel dan.

Popoldan sem izkoristila, da sem rezervirala zasebni hostel za jutri v O Pedrouzo (si obetam toplo kopalnico) ter prijeten hostel v centru Santiago - kar za 2 noči. Kako hitro gre čas, čez 2 dni bom že v Santiago. Prvič tokrat rezervni dan, ki sem si ga pustila za na pot ni izkoriščen in ga lahko porabim v Santiago. Vremenska napoved je sicer slaba, a vseeno upam, da uspem na izlet do oceana.

Pogled iz okna pri moji postelji natančno na most, po katerem sem prišla sem:

Pri albergue imamo tako lep plav horreo, poleg neko roza cvetoče drevo. Temnejša stavba pod drevesom pa so ravno kopalnice. Park pri albergue je zelo lepo. Čudovito je. Sem bila prepričana, da nas bo tukaj več, ampak večinoma so vsi šli do Arzua. 

Park znotraj obzidja municipalnega prenočišča za 10 €:

Zvečer grem v restavracijo na večerjo. Nikjer nimam težav z mojo sicer res nepopolno španščino, a tukaj sem se komaj dogovorila z natakarjem, kaj bom jedla. Imajo pripravljen dnevni meni, seveda vsaka jed ima nek svoj naziv, katerega ne razumem. Na koncu sem ga spraševala - kaj je kaj, a je to meso ali zelenjava ali kaj takega... Naročila sem skoraj nekaj naključnega iz tega kar mi je našteval. Tak je bil tudi rezultat, mi ni bilo najbolj dobro. Natakar pa je vidno naveličan tujcev, ki jih je tukaj seveda precej vsak dan. Družil se je s špansko družbo na terasi in jaz sem mu bila čisto odveč. Kljub prijetno urejeni restavraciji, jedla sem bolj tako tako, ker se nisva znala zmeniti.

Pozno zvečer sem hodila na stranišče zunaj v tisto stavbo, ki je dobrih 30 m proč od stavbe moje spalnice. Zjutraj pa sem videla, da vsi ostali hodijo ven skozi neka vrata, ki jih zvečer sploh nisem opazila. Seveda, tam so bile kopalnice čisto poleg naše spalnice.

Dan je bil čudovit.

Prehodila sem 27,2 km v 8h urah.

Naslednji post: Ribadiso - O Pedrouzo.