Camino Frances. Dan 32: Sarria - Portormarin

Spremenljivo oblačno, vetrovno, +8°C

Včerajšnji dež je trajal še vso noč in jutro je še vedno zelo vlažno, ampak dež pa je ponehal. Ozračje je čisto in "oprano". Že utečena jutranja rutina, skromen zajtrk in na pot. S poljakinjo obe greva danes do Portomarina. Neprijazna španka pa ne vemo kam gre in je več nisem srečala.

Zunaj je presenetljivo mrzlo in vetrovno. Se kar pošteno oblečem. Med potjo skozi mesto si Sarrio nekoliko več ogledam. Včeraj sem uspela le do trgovine in nazaj v hostel. Nič nisem v dežju pohajala. Bolj moderni predel, kjer sem prenočila, je v dolini pred reko. Za reko na hribčku je zgodovinski center. Le kako drugače - Camino gre prav skozi center, tako za dobro jutro imam ogromno stopnišče.

Sarria je srednje veliko mesto, ki ima kot še moga mesta v Španiji - ozke ulice, veliko cerkev, male gostilne in trgovine. Je pa Sarria posebna, ker od tukaj štartajo svoj Camino tisti, ki bi radi prehodili "obveznih" 100 km do Santiaga. Zato je tukaj veliko prenočišč in športnih trgovin. Tudi zato že navsezgodaj srečujem romarje, ki jih do danes še nisem videla.

Pot gre mimo samostana, v katerem je možno tudi prenočiti.

Izhod iz mesta in podeželska pot me danes vodi čez hrib in skozi številne majhne vasice in zaselke.  

Poljakinja, katere imena se ne spomnim, morda ga nisem niti vedela, me dohiti na izhodu iz mesta in nato gre hitreje naprej. 

Dan je oblačen, mrzel in vetroven. Kljub vsemu imam pa kar nekaj razgledov. Občasno začne deževati, v naslednjem trenutku posije sonce. Na začetku se še slačim - oblačim, dodajam pelerino gor in dol, potem pa sem ujela nekakšen zen in našla popolno kombinacijo opreme tudi za današnji dan.

Na poti je precej novih obrazov. Se pozdravljamo, ampak gremo vsak po svoje. 

Trenutek, ko posije sonce in je prav lepo:

Ob poti se pojavijo prve "spontane" stojnice, kjer nekdo,ki ima željo, za majhen donativo ustvari lep žig v Credensial ali prodaja kake suvenirje ali sadje. Večino svojih poti sem prehodila z zelo malo ali nič sopotnikov, zato zdaj mi je fajn, da nas je toliko na poti.

Horreo:

Po enih treh urah iz Sarrie  me dohiti cel šolski razred najstnikov, ki hodijo Camino. Imajo nahrbtniki za dnevni izlet. Predvidevam, da delajo 1 etapo, naslednjo etapo bodo nadaljevali nek drugi dan, ne zaporedoma. Mogoče je kak šolski izlet. Vsi skupaj smo se srečali pri postaji z avtomati za pijačo v eni od vasi. Ampak tako je pihalo in ravno je zopet začelo rositi, da nisem želela piti kavo iz avtomata tam na prostem. Sem si rekla - zaslužim si en lokalček, kjer se lahko usedem in bom na suhem in toplem. Pri tolikih naseljih nekje bo že en odprt bar.

Trenutek, ko po dežju posije sonce:

Včerajšnji in današnji dež na trenutke povsem poplavi vaške poti. In ker se to tukaj dogaja, povsod je urejen nekakšen podest, nekaj kamnov malo višje, da lahko gremo mimo. Galicija je najbolj "mokra" španska pokrajina. Tudi najbolj zelena.

Zopet dež:

In sonce. In potka je tlakovana tik ob potočku:

V enem od naselij že na daleč vidim zasedeno teraso gostilne in se veselim postanka. V baru dela mlajša latinoameričanka, res ima gužvo, romarjev nas je prav veliko tukaj, nikjer prej ni bilo odprtega lokala. Dolgo čakam svojo vrsto pri šanku, ko pa pridem na vrsto, deležna sem najboljše tortilje, kar sem jih jedla v Španiji in pa odlične velike skodelice kave. 

Dokler čakam v baru, se spoznam z mlado američanko Majo, punca je iz Tennessee-ja in danes je njen prvi dan. Je že čisto utrujena, ampak totalno navdušena. Kmalu se nama pridruži še ena američanka, v bistvu ženka je iz PuertoRico, prav tako na poti prvi dan. Punce se hitro pokonektajo, me sprašujejo kako in kaj gre meni... Na pot gremo skupaj. Priscilla iz PuertoRica me tako zelo spominja na Halle Berry, na nek način ji je podobna, enako energijo ima. Sem jo kar vprašala, če je bila "marins" ali policajka, pa pravi, da ne, da ima normalno življenje, je pa tekla maratone, zato je tako športna in polna energije. Zelo se ujameva. 

Priscilla je v črnem, Maya pa s plavim nahrbtnikom:

Nekaj časa hodiva skupaj, potem gre Priscilla naprej, pa nekje se ustavi, pa jo prehitiva. 

Na sredini današnje etape je točno 100 km do Santiaga. Tu je sicer eno res majhno naselje, katerega si nisem zapomnila niti imena. V naselju je nekaj oznak in lep penzion "100 km". 

Današnja oprema - pelerina in kapa. Ko ne dežuje, pelerino odpnem, da ni pretoplo, ko dežuje, zadrgo zaprem. Ščiti me ne samo pred dežjem, temveč tudi pred vetrom.

Z Mayo nekje se skupaj ustaviva, občudujeva razglede in pavzo izkoristiva za počitek. Klepetamo. Maya ima italijanske korenine (in priimek), vendar še ni bila v Evropi. Po prehojenm Camino ima v planu Italijo. Danes je že zelo utrujena in, ko do nas pride Priscilla, grem jaz naprej. Onedve pa ostajata na razgledih. 

Zdi se, da se je vreme popoldan popravilo. Pokrajina je čudovita, točno takšna, kot si jo želiš na Camino. 

Ko se že bližamo velikemu akumulacijskemu jezeru in Portormarinu na drugi strani jezera, se zopet ulije. In to kako na hitro! K jezeru relativno strmo se spuščata 2 poti - ena je po lokalni cesti, druga preko polja. Dokler skupaj s korejci študiramo pred infotablo sredi že sončnega dneva se ulije leden dež. Hitro spet pelerino gor. Uberemo pot kar po cesti, v vetru in dežju ne vemo kaj bi nas čakalo sredi polja. Mogoče blato do kolen.

10 minut in dež poneha. Nam se pa odpre pogled na jezero in bele hiše Portomarina za njim. Portoromarin je majhno mestece in je naš današnji cilj. 

K jezeru se spustimo po ozki potki med stoletno kamnito ograjo:

Nekaj minut nato pot gre ob obali jezera in nato ga prečka po mostu, ki vodi prav v mesto nad jezerom:

Ob mostu je lepa razgledna točka. S korejci en drugega poslikamo. Zopet je sonce, zopet je toplo. Danes sem se slekla in oblekla najmanj 15x.

Vstop na most:

Vstop v mesto in konec etape simbolno enak začetku današnje etape - veliko stopnic:

Po 25 km si nisem želela visokega stopnišča, a sem ga zmogla. Nekje na mostu sem si oblekla bundo, ker je tako zelo pihalo. 

Pogled na jezero (v bistvu je to reka Mino, ki sem jo že nekje prečkala, ko sem hodila Portugalsko pot. A tukaj deluje kot jezero...):

Mesto ni veliko, je pa zelo simpatično. Se čuti, da mesto živi s Camino. Na vhodu sta 2 velika hotela, pa razne oznake; gostilne ena za drugo ponujajo "menu del dia" in "menu del peregrino". 

Glavni trg in zelo čudna cerkev, zdi se kot ostanek nekdanje katedrale:

Mestna hiša:

Dokler skozi morda 500 m dolgo glavno ulico pridem na drugi konec mesta do municipalnega albergue, 10 m preden stopim noter, se zopet ulije dež. Danes pa se vreme res spreminjalo na 15 minut!! 

Albergue:

Municipani albergue v Galiciji je zelo korektna opcija za prenočiti. Tudi tukaj imajo sergevano spalnico, kuhinjo brez posode, zato pa z delujočo mikrovalovno. Nas je tukaj kakih 7-8 oseb, spet se srečamo Fabrizio in 3 španci iz O Cebreiro. Oni pravijo, da se zmeraj ustavijo v municipalnih albergue-jih, ko so na voljo. 

Ker danes ves dan hodim na odlični, a edini, tortilji, ne čakam večera, da bi šla jesti v restavracijo, temveč grem do tukajšnjega marketa in si nabavim večerjo, pa tudi zajtrk. V mikrovalovni si pripravim čisto korektno paello, zraven imam paradižnikovo solato, za zvečer si kuham čaj z muffini. Španci me vidijo, da se vračam v albergue z vrečko iz supermarketa in naredijo enako - večerja iz mikrovalovne. 

Ker skoraj vsak dan jemo "zunaj" v nekih restavracijah, se naveličaš tudi tega (le kdo bi si mislil...) in si zaželiš lastno pripravljene hrane, pa čeprav iz mikrovalovne. 

Danes sem prehodila 25,6 km v 7,5 urah.

Naslednji post: Portormarin - Palas de Rei