Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Frances. Dan 29: Trabadelo

Sončno, +8°C / +15° C

Trabadelo je majhno naselje ob cesti na poti v hribe, na poti do O Cebreiro. Zelo udobno sem prenočila v hotelu ob cesti. In, če pogledam vnaprej, to je zadnja moja nočitev v hotelu na tokratni poti. Na Camino vedno spim v hostlih ali albergue. Hotel je res eno tako razvajanje, ki mi nekako ne paše na Camino.

Hotel "Nova Ruta" je prav nad reko Valcarce, ob kateri sem hodila včeraj dober del poti. Danes pot zopet nadaljujem ob reki. Današnji dan lahko razbijem kar na 3 deli - prvih 10 km dokaj enolična pot med reko in cesto, od vasice do vasice, zelo podobno kot včeraj. Druga polovica poti bo strm vzpon v hrib, do O Cebreiro. In pa vas O Cebreiro, ki je prava razglednica in je zgodba zase. Čudovit dan.

Ker tako dolgo hodim ob ta isti reki, jo spremljam, kako iz polne in široke reke se spreminja v vedno manjši potoček, dokler se ne izgubi nekje v hribih. Naselja si sledijo eno za drugim, vsako uro hoje, vsakih 3-4-5 km. Kar zelo popestri pot. Pa tudi na poti imam kako gostilno in celo trgovino. Če pomislim, od vseh naselij je malo večje in ima še največ zmogljivosti Vega de Valcarce in je skoraj tik pred začetkom vzpona. Tam je lepo se ustaviti in je najbolj praktično. Moj Trabadelo pa je bil zame logistično najboljši.

Male vasice ob cesti od zanimivih objektov premorejo le male kamnite cerkvi. Zelo stare. Mož se mi je doma smejal - slikala si same cerkvi. Pa še res je. Druge stavbe sploh niso zanimive, pokrajina tu v dolini res ni nič posebnega. Cerkvi pa so pristne.

Tja, visoko, v hrib, leži danes moja pot. To je del poti ob cesti, ko ima celo pločnik. Pri enem naselju ga gradijo tudi za naseljem, drugače pa greš kar ob cesti. Skoraj povsod je pot ločena od ceste, tako ni nevarno, pa tudi prometa je zelo malo.

Rio Valcarce pri naselju Las Hereiras, tu se že počasi začenja vzpon. Reka je tu le še majhen potoček s hriba. Ob reki pa je čudovit urejen kraj za počitek.

Za Las Hereiras se začne vzpon v hrib. Zapustim tudi cesto, ob kateri sem hodila zadnjih 20 km.

Pogled nazaj v dolino in na reko:

Dosti strm vzpon po čudoviti poti skozi gozd, pozneje pa preko hribov. Hvaležna sem za lepo vreme, ker tukaj je zelo rado deževno in kislo, pogoste so tudi nevihte in celo sneg ni nič neobičajnega. Ravno v te gore se "zabija" vlažen zrak iz Atlantika in oblake spustijo tu vso zalogo vode. Zato je lepo vreme danes toliko bolj dragoceno.

Na počivališču ob reki v Las Hereiras srečam mlajšo španko, ona se je odpravila naprej ravno, ko sem jaz prišla do počivališča. Tukaj na začetku klanca pa me dohiti mlajši italijan, Fabrizio. Fabrizio je začel pot včeraj v Ponferradi, prespal je v Villafranci in danes gre v O Cebreiro. Verjetno vsi, ki smo danes tu, gremo v O Cebreiro, drugih prenočišč ni, vsaj ni na razumni razdalji. Od danes dalje bom hodila etape tako, kot jih priporočajo priročnike, zato verjetno bom srečevala veliko več ljudi.

S Fabrizijem en čas hodiva skupaj, klepetava. Potem ga "spustim" naprej, v klanec grem počasneje kot on.

Pomladansko vzdušje:

Naselje La Faba nekje na sredini vzpona. Tu je sicer albergue, bi bilo možno prenočiti, a marca še ni odprt. Na klopi poleg vodnjaka v centru vasi srečam zopet Fabrizia. Tako danes hodiva - en čas skupaj, potem on gre naprej, nekje se ustavi, pa ga dohitim. Me veseli, ker italijanščina mi gre res dobro, veliko klepetava.

Strm vzpon se položi za vasjo, še vedno se vzpenjam, a zdaj bolj položno in prečno preko hribov. Zdaj sem že na višini skoraj 1500 m nad morsko gladino in sem praktično ven iz gozdov. Odpirajo se panorame na okoliške hribe. Čudovito je. Pot na trenutke se tako izravna in je pregledna na daleč, da vidim Fabrizia, kako hodi kakih 300-500 m pred mano.

Kljub višini je toplo in skoraj razmišljam o (sicer nepotrebni) majci s kratkimi rokavi.

Pogled nazaj na prehojeno pot in vasico La Faba za mano:

Nekaj kilometrov pred ciljem pridem do oznake meje z Galicijo. Vse do zdaj sem hodila po pokrajini Castilla e Leon, tukaj pa vstopam v Galicijo. Pokrajino, kjer je Santiago de Compostela.

Pomlad:

Razgledi:

Končno pridem skoraj na vrh hriba, do vasi O Cebreiro. Od prvih hiš vidiš, da ta vas je čisto nekaj posebnega. Je slikovita, tradicionalna, zelo urejena in, ja, turistična. Odprta je restavracija in trgovina z lokalnimi izdelki ter suvenirji. Več je penzionov in prenočišč. Sama vasica je sicer res majhna. Jaz grem do municipalnega albergue, ki je na drugi strani vasi.

Cerkev v O Cebreiro:

Edina ulica v vasi:

Ena od tradicionalnih hiš:

Se namestim v albergue. Tukaj ugotovim, da razen 2-3 manj prometnih, v Galiciji so odprti vsi municipalni albergue (kako olajšanje, da ni potrebno nič preverjati!), da je povsod cena 10 € na nočitev. Če prehitevam, marca povsod je bilo gretje v spalnicah, ostali prostori niso bili ogrevani, nikjer ni bilo posode v kuhinjah, povsod pa je bila vsaj mikrovalovna na voljo. Nekaj so zakomplicirali z WiFijem, tako sem se uspela prijaviti v njihov sistem šele par dni pozneje.

V O Cebreiro je municipalni albergue na izhodu iz vasi. Za albergue se dviga hrib. Seveda, sem šla preveriti pogled. Se vidi celotna vas, vse razen albergue, ki je na levi strani mičkeno pod hribom:

Pogled na albergue in na naslednjo dolino, kamor se bomo jutri spuščali:

V albergue je odprta le ena spalnica. Zelo je velika, mogoče za 100 ljudi. Tukaj nas preštejem kakih 15 oseb, vključno z mano, Fabrizijem, španko, ki sem jo srečala danes, nekaj azijcev. Kitajka Heli na postelji nasproti mene vleče iz nahrbtnika lavor za umivati noge in prat perilo. Vsi se presenečamo, a njej je to pomembno.

Zvečer se odpravim na večerjo v restavracijo v kraju. Tam šele se vsi vidimo. Tudi tisti, ki niso v albergue. Na večerji je tudi skupina špancev, ki jih bom srečevala še naslednjih par dni, potem pa nič več. Od tu dalje sem dobila občutek tiste prave Francoske poti, ko je veliko ljudi na poti. Vedno sem koga srečevala, večino tudi spoznala, vsaj na videz.