Camino Frances. Dan 31: Triacastela - Sarria

Dež, +8 °C

Jutro v Triacasteli je popolnoma megleno in vlažno. Vsako jutro se presenečam, kako je skoraj vsak dan drugače - če en dan imam jasno in sončno, naslednji dan bo že oblačno in skoraj deževno. Dan za tem pa je zopet sončno. Kar v bistvu je super, ker ne padem v deževno obdobje :)

Triacastela

Danes me čaka pot iz Triacastele do Sarrie. Sarria je zelo znan kraj na Francoski poti, saj tam se začne zadnjih 100 km poti, ki jih romar prehoditi, da pridobi Compostelo. Tako iz Sarrije je vedno veliko romarjev na poti. Danes pa si obetam še zadnji "miren" dan.

Iz Triacastele v Sarrio vodita 2 poti - krajša čez hrib in daljša čez mestece Samos. Krajša naj bi bila bolj slikovita in bogata z razgledi. Mesto zapuščava skupaj s Fabricijem in se skupaj odločiva, da pa ja, ne bomo hodili po daljši poti, čez hrib bo krajše in lepše.

Čim zapustiva mesto, "stopiva" v oblak in se začne vzpon.

Dan je čisto siv in turoben, tudi mrzlo je. Precejšen vzpon naju segreje, Fabrizio kar hitro napreduje, jaz zaostajam. Tudi se mi nikamor ne mudi. Ugotavljam, da v tej megli "lepša" pot čez hrib najbrž ne bo prinesla nobenih razgledov. V Samosu pa je lep starinski samostan. Na hrib se vzpenjam skozi skoraj mističen gozd. 

Višje kot sem, več je megle. Na nekaterih predelih vidim le 30 m naprej... Me veseli, da pot gre čez par vasic, da ni enolično. 

Hiše tik pod potjo so komaj zaznavne. 

Po občutku in po GPS uri vidim, da sem se že visoko povzpela, ampak razgledov ni in ni. Sem vesela, da vsaj ni dežja. 

Ob poti:

Kljub temu, da včeraj nas je bilo kar nekaj na poti, danes skoraj nikogar ne vidim, pa morda hodijo 200 m pred mano ali za mano. Občutek je, da sem čisto sama v tej megli. Vseeno imam se dobro, poslušam glasbo in podcaste in mi je prav dobro. 

Dolga pot skozi gozd pride ven na lokalno cesto poleg male cerkvi. Ravno začne rositi. Pod nadstreškom avtobusne postaje si privoščim kratko pavzo in pojem jabolko. Me prehitita dve ženski, ki ju nisem videla nikoli prej in tudi več ne bom srečala. Pojave iz megle. 

Energetska točka tik ob poti:

Ko se mičkeno nižje spustim s hriba, se vidi malo več, pelerino imam ves čas oblečeno, dežja kot takega ni, ampak po malem rosi ves čas in je ogromno vlage v zraku. 

Pot je že pod vodo:

Nekje na sredini današnje poti v vasici Furela opazim tablo za gostilno 30 m proč s ceste. Nikjer ni videti nikogar, vasica je velika za 5 hiš, ampak vseeno zavijem s ceste in - juhu! - gostilna je odprta! V gostilni Fabrizio se ravno odpravlja naprej, sta še 2 španska romarja, pa pozneje je še nekdo prišel. Veselje! Naročim kavo, se malo odpočijem pred nadaljevanjem. 

Označena pot gre skozi vas, med hišami. Nadaljujem pot, nikjer se mi nič ne zdi vprašljivo. Pridem do že naslednjega zaselka in še naprej. Ob lokalni vaški cesti se pojavljajo odcepi in pri sebi pomislim - tu bi skoraj morala biti puščica, da vem, da grem pravo pot. A  me ne skrbi, hodim ves čas po asfaltu. 

Na izhodu iz zaselka pogledam na naziv kraja - pa se mi ne zdi nič znano, da bi se ujemalo z nazivi krajev iz vodnika. Avtomatsko še hodim naprej in podzavestno razmišljam. Potem pa potegnem ven telefon in pogledam aplikacijo (uporabljala sem Camino Ninja pa tudi Maps.me ali Google...) - saj sem čisto proč s poti!!! Toliko se mi ni zdelo mogoče, da sem zgrešila pot, da sem najprej bila prepričana, da GPS narobe kaže. Pregledala sem vse zemljevide in predvsem našla ime kraja, ki sem ga pravkar prečkala na zemljevidu - sem dobrih 2 km vstran s poti. Očitno, ko sem zapustila gostilno, v tisti vasi nekje med hišami je bil razcep, ki ga nisem registrirala. Na srečo ne rabim se vračati, temveč pot v veliki kljuki se bo priključila nazaj poti Camino čez 1,5 - 2 km.

Enkrat., ko ugotovim, kje sem in da le nisem zašla v neznano, se pomirim in se vračam na pot. Ravno tu na "obvozu" ujamem najboljši razgled danes: 

Zemljevid moje poti - morala bi iti ravno, kot kaže rdeča potka, dejansko pa sem naredila 4 km dodatno. Haha, še dobro, da sem se zjutraj odločila za krajšo in bolj razgledno pot :)

Enkrat, ko se vrnem nazaj na uradno pot, gre zelo hitro. Dež je vedno močnejši. Pot delno gre spet čez zelo lep gozd in kmalu sem že v Sarriji. 

Sarrija na vhodu v mesto je kar dolga, do centra  je kar daleč. Jaz sem si splanirala par prenočišč, izbirala sem tista zasebna, se mi je zdelo, da so lepši in bolj moderni. Želela sem, da je v centru. Ker dež je vedno močnejši, sem se omejila na tista v bližini supermarketa. Eden je zaprt (oz. naslednji dan Fabrizio mi je povedal, da si moral lastnika poklicati, tako je bival čisto sam tam). Prijavila sem se v albergue Credencial, moderen, ima svoj bar. Zelo je prijeten. Billi smo same ženske - jaz, mlajša ženska iz Poljske in ena španka, ki ni z nikomer govorila in nas ni niti pozdravila. 

Dež je bil vedno močnejši, skočila sem samo do marketa po večerjo in zajtrk in sploh nisem šla mesto niti pogledat. Sem se odločila, da ga bom videla jutri, ko zapuščam mesto. 

Glede na popularnost Sarrije za začetek Camino, se mi je zdelo premalo romarjev. Morda pa je dež kriv in smo se vsi skrivali.

Danes sem prehodila 22,2 km v 6 urah.

Naslednji post: Sarria - Portoromarin