Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 24. september 2014

Gremo v hribe: Triglavska jezera

Več let se pogovarjamo, kako lepo bi bilo priti do Triglavskih jezer. Ker pa do Triglavskih jezer ne prideš z avtom, vse do zdaj se nismo spravili tja. Letos vreme in razpoloženje naklonjeno hoji v hribe, tudi v več kot mesecu dni hoje smo dosegli vsaj nekaj kondicije, da smo se lahko tja odpravili. Še zadnji čas letos, konec septembra zjutraj in zvečer je bilo kar mrzlo pri jezerih.


Na forumih priporočajo kot eno najlažjih, najkrajših in pri tem eno najlepših poti v slovenskih gorah, pot iz planine Blato čez Prode do koče pri Triglavskih jezerih. To pot sva tudi ubrala.

Do planine Blato prideš od Bohinjskega jezera skozi Staro Fužino, naprej pa so tako jasne oznake, da ne moreš zgrešiti (plačaš 10 € za vstop v Triglavski park z avtom oz. za uporabo ceste in parkiranje)... . Na začetku poti je veliko parkirišče. Šla sva med tednom, zato ni bilo velike gneče, drugače pa zna biti kar ogromno ljudi.
Planina Blato je že na solidnih 1147 m nadmorske višine. Od tu se odpravimo do prve "točke" na poti - planina pri Jezeru.
Ta prvi del je tudi še najbolj strm. Ne morem reči, da je zahteven, ker gremo ves čas po gozdni poti. Dalje pot se zoža, Večinoma pa je tudi precej bolj položna, z nekaj vzponi in tudi spusti.

V celotni poti do koče tako se dvognemo na višino 1685 m, vendar naredimo višinske razlike z vzponi in spusti kar za 700m.

Na planini pri Jezeru je lepa velika koča, z možnostjo hrane in nočitev.
Okolica je kot iz pravljice (kar pravzaprav velja za vsako planino na tej poti...). Okrog so tudi stare pastirske ali gozdarske lesene koče. Nekatere so zapuščene, ali delujejo tako. Nekatere pa so vzdrževane in celo imajo sončne celice... Tehnologija tudi v gorah.


Pot sva začela ob 3h popoldan, predvidoma pot traja 3 ure 15 minut. Do prve planine sva kar počasi hodila s postanki za fotografiranje in občudovanje, zato glede na "plan" sva zamujala že dobrih 15-20 minut. Od tu dalje sva vzela pot pod noge, da uspeva do teme do naše koče. Dober pospešek nam je dodal črn oblak za našim hrbtom. Tako sva zelo hitro odkorakala mimo Dednega polja (spet je pravljica - koče, jase...) in planine Ovčarija (magičen prizor - kot da si na Luni ali nekje izven vsega...).
Planina Ovčarija
Ko se je odprl pogled na Bohinjsko gorovje pa nas je dohitel dež, pravzaprav sodra. In v naslednjih pol ure sva uporabila vse anti-rain pripomočke, kar sva jih imela.
Vložen v čevlje denar se je obrestoval in noge so ostale suhe. Dežne pelerine so tudi naredile svoje, tako samo kolena in roke so se zmočili. Skratka, sploh ni tako hudo.

Ko pa sva zagledala jezera in za njimi "našo" kočo pri Triglavskih jezerih, sva bila toliko bolj vesela, saj namesto 3 ure 15, sva prišla tja v 2 urah 40 min. Sicer pa zaradi dežja je bila tema kot, da je že 7 ura zvečer. Nekaj fotk v dežju in čim prej na suho.



Odločila sva se, da jutri se vrneva po isti poti, da si vse dobro ogledava in pofotografirava. Sicer poti do koče in tudi do zgornjih Triglavskih jezer je kar veliko, mnoge se križajo in se prepletajo, zato možnosti je res precej.
V koči je bilo prav lepo vzdušje, mladi oskrbnici so hitro za hec in debato... Dela kamin, takoj čim bližje sva zložila naše čevlje in mokre hlače... Gobova juha, jota, kozarček rdečega vinčka... Popolni večer.
Družbo nam delata 2 čeha (ki sta potem galamila še cel večer) in 8 deklet devetega razreda in njihov učitelj, ki so se odpravili na trodnevno turo na Triglav. Zgodaj greva spat, da se zgodaj zbudiva. Pogled iz sobe, neprecenljivo, je bil točno na jezera. Fantastično.

Ponoči je nehalo deževati, zbudimo se v mrzlo in jasno jutro. Takoj po zajtrku se odpravimo na ogled Dvojnega jezera pri koči. Sonce še ni prišlo v dolino, smo kar "ukleščeni" med gorami, predvsem Mala Tičarica s svojo steno nam zastira sonce še vse do 10.ure...




Se podamo dalje na pot do jezera v Ledvicah. Pot se počasi vzpenja, mimo umetnega jezera Močivec, od koder jemljejo pitno vodo za v kočo in dalje po dolini.



Zelo je mrzlo, tudi piha. Do jezera v Ledvicah prideva manj kot v eni uri. Divota! Tu naredimo malo daljši postanek, vendar mraz (na lužah je led, zagotovo je minus!) in veter nas ženeta na pot.





Dalje po poti sledita še Zeleno in Rjavo jezero, vendar že po slikah sodeč nista tako izjemno lepa, kot ta, ki smo jih do zdaj videli.
Zato se obrnemo nazaj. K sončku, ki se že prikazuje na naši poti.


Pri koči ob Triglavskih jezerih še spijemo čajček in naprej k jezerom.

Ko pot zapušča dolino Triglavskih jezer, se še obrneva. Da še enkrat pogledam, kam sem toliko časa želela. In da je ta želja že uresničena. In je vredno slehernega koraka na poti, da vidiš te lepote...





Se vračava po isti poti, kot sva prišla včeraj. S tem, da je danes sonce in je krasno vreme, včeraj pa nisva videla skoraj nič...


Razgledi na Vogel in Rodico. Tam čez smo bili natančno teden dni prej.

Planina Ovčarija. Neverjetna pokrajina. Na slikah ni tako čarobna kot je v resnici. Kot da je nekdo zelo skrbo se ukvarjal z oblikovanjem. Ali pa kar vse razmetal in je uspelo izjemno lepo.



Dedno Polje. Vprašamo, če se da kupiti še kaj sira, ampak zdaj ne več, sezona traja nekje od konca junija do začetka septembra.

Planina pri Jezeru. Jezero in koče.


Tukaj v koči zato kupimo že pakiran sir, še nekaj prigriznemo in se odpravimo do avta. Danes hodimo počasi, z ogledi, postanki in fotografiranjem. Ne glede na vse v štirih urah smo prišli od koče pri Triglavskih jezerih do avta.
Fantastičen izlet! Najbrž bom še kdaj šla tja, ker je ogromno poti in je izjemno lepo.

Povzetek časa: cca. 40 min od planine Blato do planine pri Jezeru;
cca. 3 ure od planine Blato do koče pri Triglavskih jezerih čez Prode;
cca. 1 uro od koče pri Triglavskih jezerih do jezera v Ledvicah;
cca. 4 ure od jezera v Ledvicah do planine Blato.
Možna je tudi pot čez Štapce, enako dolgo je, le da je iz doline bolj strm vzpon.

Ni komentarjev:

Objavite komentar