Malo kdo je slišal za prelepo sotesko petih slapov, le kakih 20-30 km iz Ljubljane. In še dobro, da je tako, sicer bi bilo še bolj obiskano ....
Do soteske se zapelješ mimo Vrhnike, naprej do Bistre in Borovnice, tam pa so že oznake do gostišča in soteske Pekel.
Zakaj Pekel? Stari ljudski običaji so tej soseski nadeli to ime zaradi temačnosti (vse je v senci visokih smrek) in predvsem zaradi divjanja sicer lepe in romantične reke Borovniščice, ki po dolgotrajnih in obilnih deževjih postane pravi pekel z tolmuni, slapovi in nevarnimi previsi.
Soteska je znana po petih slapovih, ki se jih da vse ogledati v dobri uri. Pozimi slapovi zaledenijo in se je že marsikdo spravil jih preplezati. Mogoče je to izziv za letošnjo zimo?
Ob soteski, skoraj povsod tik ob reki, je speljana sprehajalna pot. Žal, po žledu in drugih neurjih prejšnjo zimo, soteska, reka in okolica še vedno potrebujejo veliko čiščenja in pospravljanja - od polomljenih dreves, vej do zamašenih pretokov... Poti so vzorno očiščeni, ampak reka in pobočja bosta najbrž še dolgo kazala sledi jezne narave.
Prvi slap je najmanjši, vsega 4 m visok.
Do drugega slapu se pride povsem brez težav, po lahki turistični potki. Ta slap je visok že resnih 16 metrov.
Dalje se je potrebno malce vzpenjati, poleg poti ob reki so zelo dobro postavljeni nekaj lestev in tudi klinov in jeklenic. Tako pot je še vedno primerna praktično za vsakega, ki zmore nekaj fizične kondicije in spretnosti, postane pa bolj razgibana in zanimiva.
Tretji slap je takoj nad drugim. Ob slapu je tudi lepa mizica in klopca. Višina slapu je 18 metrov.
Za tretjim slapom je razpotje proti Hudičevemu zobu (tja tokrat nisva šla, mogoče naslednjič, spet dokaj strm vzpon, tudi z jeklenicami, razgled na Pristavo, skalno okno in celo jama, ki poševno sega noter v hrib) oz. proti četrtemu slapu pot ob reki. Poti se združita nad petim slapom, tako je možno narediti krožno pot.
Četrti slap je najlepši, visok pa je 17 metrov. Če koga ne sekira, da bi se zmočil ali umazal, se da ob skali priti čisto pod slap. Poleti bi to bilo vsekakor zanimivo.
Peti in zadnji slap je najvišji, voda drsi po pobočju skale kar 20 metrov.
Gostišče Pekel ob izhodišču ima parkirišče, znano je po postrvih, na info tabli poleg pa je žig in vpisan knjiga. Za žig je treba imeti svojo blazinico. Nadmorska višina izhodišča je 350 m, peti slap se nahaja na 570 m višine. Nad slapom so ostanki nekdanje hidravlične črpalke, jez in nekdanji mlini. Od tu se da nadaljevati pot do vasi Pokojišče oz. se vrniti do izhodišča skozi "Hudičev zob" ali po lažji poti skozi gozd čez naselje Pristava.
Po nasvetu na enem od forumov sva šla brez palic, pa bi večkrat prišli prav, predvsem ob sestopu. Od četrtega slapu dol nisva ubrala poti po lojtrah, temveč sva šla po poti skozi gozd in je kar strm spust, brez stopnic, zemlja je vlažna, dodatno drsi padajoče jesensko listje, ki pod seboj skriva kotaleče se kamenčke...
Do soteske se zapelješ mimo Vrhnike, naprej do Bistre in Borovnice, tam pa so že oznake do gostišča in soteske Pekel.
Zakaj Pekel? Stari ljudski običaji so tej soseski nadeli to ime zaradi temačnosti (vse je v senci visokih smrek) in predvsem zaradi divjanja sicer lepe in romantične reke Borovniščice, ki po dolgotrajnih in obilnih deževjih postane pravi pekel z tolmuni, slapovi in nevarnimi previsi.
Soteska je znana po petih slapovih, ki se jih da vse ogledati v dobri uri. Pozimi slapovi zaledenijo in se je že marsikdo spravil jih preplezati. Mogoče je to izziv za letošnjo zimo?
Ob soteski, skoraj povsod tik ob reki, je speljana sprehajalna pot. Žal, po žledu in drugih neurjih prejšnjo zimo, soteska, reka in okolica še vedno potrebujejo veliko čiščenja in pospravljanja - od polomljenih dreves, vej do zamašenih pretokov... Poti so vzorno očiščeni, ampak reka in pobočja bosta najbrž še dolgo kazala sledi jezne narave.
Prvi slap je najmanjši, vsega 4 m visok.
Do drugega slapu se pride povsem brez težav, po lahki turistični potki. Ta slap je visok že resnih 16 metrov.
Dalje se je potrebno malce vzpenjati, poleg poti ob reki so zelo dobro postavljeni nekaj lestev in tudi klinov in jeklenic. Tako pot je še vedno primerna praktično za vsakega, ki zmore nekaj fizične kondicije in spretnosti, postane pa bolj razgibana in zanimiva.
Tretji slap je takoj nad drugim. Ob slapu je tudi lepa mizica in klopca. Višina slapu je 18 metrov.
Četrti slap je najlepši, visok pa je 17 metrov. Če koga ne sekira, da bi se zmočil ali umazal, se da ob skali priti čisto pod slap. Poleti bi to bilo vsekakor zanimivo.
Peti in zadnji slap je najvišji, voda drsi po pobočju skale kar 20 metrov.
Gostišče Pekel ob izhodišču ima parkirišče, znano je po postrvih, na info tabli poleg pa je žig in vpisan knjiga. Za žig je treba imeti svojo blazinico. Nadmorska višina izhodišča je 350 m, peti slap se nahaja na 570 m višine. Nad slapom so ostanki nekdanje hidravlične črpalke, jez in nekdanji mlini. Od tu se da nadaljevati pot do vasi Pokojišče oz. se vrniti do izhodišča skozi "Hudičev zob" ali po lažji poti skozi gozd čez naselje Pristava.
Po nasvetu na enem od forumov sva šla brez palic, pa bi večkrat prišli prav, predvsem ob sestopu. Od četrtega slapu dol nisva ubrala poti po lojtrah, temveč sva šla po poti skozi gozd in je kar strm spust, brez stopnic, zemlja je vlažna, dodatno drsi padajoče jesensko listje, ki pod seboj skriva kotaleče se kamenčke...
Peklenski ogenj tu ne peče,
nebeški le se širi hlad.
Po slapih bistra voda teče,
po grlih naših - trte sad.
Frančišek Papler nebeški le se širi hlad.
Po slapih bistra voda teče,
po grlih naših - trte sad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar