Mangart (ali po domače Mangrt) je z 2679 metri četrti najvišji vrh Slovenije. Zaradi speljane mangartske ceste je možno priti vse do nadmorske višine 2050m in tako do vrha manjka le nekaj več kot 620 metrov vzpona. Se odločimo, da smo že dovolj pripravljeni, da osvojimo tudi Mangart.
Z Obale do Loga pod Mangartom je skoraj 200 km vožnje in s postankom za zajtrk v Bovcu skoraj 3 ure časa. Cesta na Mangart se odcepi takoj za mostom pred mejnim prehodom in prelazom Predel. Cesta je plačljiva 5 € na vozilo, cestnino pobirajo od sredine junija pa do prvega jesenskega snega.
Za prvo serpentino je že pričetek planinske poti do Mangartskega sedla; če bi štartali tukaj, pot bi bila znatno daljša. Zato do sedla se kar zapeljemo z avtom. Cesto so gradili še italijani pred drugo svetovno vojno, da bi se branili pred jugoslovansko vojsko med vojno. No, zdaj pa imamo cesto na Mangart :) Dolga je skoraj 12 km, z več tuneli, se vzpne pa za skoraj 1000 metrov. Oktobra ob cesti žarijo macesni, zelo je lepo. Sonce nas je spremljalo vse do parkirišča na sedlu, ko smo se zapeljali v oblak. In, kot smo že navajeni, ta oblak nas je spremljal vso pot do vrha in nazaj dol. Gore se nam nočejo pokazati brez obleke ...
Na vrh Mangarta z mangartskega sedla (kjer je parkirišče) v glavnem vodita dve poti: bolj zahtevna plezalna slovenska smer in nekoliko lažja italijanska smer. Za slovensko smer potrebujemo že samovarovalni komplet, za italijansko smer pa zadostujejo čelada in palice, pa tudi brez tega bi šlo... Obstaja še plezalna pot, klasificirana kot "izjemno zahtevna" ferrata via Italiana, ki se prične za bivakom Nogara in potem pri sedlu se priključi slovenski ali italijansko poti na vrh.
Mi smo se odločili za italijansko smer. Od parkirišča gor gre lepo označena pot po razglednem pobočju, tukaj smo še malo videli cesto pod nami in vrh Travnika (2200 m).
.jpg)
.jpg)
Na poti srečamo dve zaplate snega, ki je zapadel že sredi septembra. Sneg je leden, drseč, še dobro, da je možno okrog, brez derez se kar drsi. Na manjši zaplati se poskušamo kepati z ledenimi kockami (ha, saj imamo čelade!), "veliko" snežišče (cca 15 m po dolgem) pa pazljivo prečkamo...
.jpg)
Ko pridemo do skal, ki se dokaj strmo vzpenjajo, pospravimo palice in se primemo za jeklenice. Pot je zanimiva, razgibana, ni posebno zahtevna ali prepadna, samo malo spretnosti rabiš in to je to. Rokavice pa so obvezna oprema.
.jpg)
.jpg)
Vzpon nam je vzel 2 ure, tako kot je navedeno v priročnikih. Višinska razlika je 624 m, temperaturna razlika pa kar 18 stopinj: v Bovcu je bilo 20°C, na vrhu Mangarta pa samo 2°C in pihalo je ko pri norcih!!
.jpg)
Na vrhu nas je fotografiral italijanski plezalec, ki nam je takoj zabrusil, da ne bo tam dolgo ostal... Ha, kot da smo mi tam šotor postavljali. Požirek rudice, štampiljka v planinski dnevnik, fotka in nazaj dol. Niti kavkam nismo oddali rozin, čeprav je Marina imela v načrtih tudi to.
Dol smo prišli v uri pa pol, na razpotju tik nad parkiriščem pa zaradi goste megle smo zavili na napačno pot in še dobro, da po 5 minutah se nam je vsem zdelo, da to ni naša pot. Hitro v dolino na čaj in kosilo (ker smo bili med tednom, koča je zaprta, sicer pa je precej nižja od sedla, tako vseeno bi morali z avtom). Po poti se ustavimo pobožati domačinke... Ker tako kot ne vidimo razgledov v visokogorju, tako nikakor ne srečamo nobenega gamsa...
.jpg)
.jpg)
Zaključek: vzpon po italijanski poti je fantastično lep, razgiban, zanimiv, lih prav zahteven (ali ne), melišč skoraj ni (eno kratko pred vrhom). Pot je primerna za vsakogar z malo kondicije in spretnosti.
.jpg) |
| Pogled na Mangart s ceste |
Za prvo serpentino je že pričetek planinske poti do Mangartskega sedla; če bi štartali tukaj, pot bi bila znatno daljša. Zato do sedla se kar zapeljemo z avtom. Cesto so gradili še italijani pred drugo svetovno vojno, da bi se branili pred jugoslovansko vojsko med vojno. No, zdaj pa imamo cesto na Mangart :) Dolga je skoraj 12 km, z več tuneli, se vzpne pa za skoraj 1000 metrov. Oktobra ob cesti žarijo macesni, zelo je lepo. Sonce nas je spremljalo vse do parkirišča na sedlu, ko smo se zapeljali v oblak. In, kot smo že navajeni, ta oblak nas je spremljal vso pot do vrha in nazaj dol. Gore se nam nočejo pokazati brez obleke ...
Na vrh Mangarta z mangartskega sedla (kjer je parkirišče) v glavnem vodita dve poti: bolj zahtevna plezalna slovenska smer in nekoliko lažja italijanska smer. Za slovensko smer potrebujemo že samovarovalni komplet, za italijansko smer pa zadostujejo čelada in palice, pa tudi brez tega bi šlo... Obstaja še plezalna pot, klasificirana kot "izjemno zahtevna" ferrata via Italiana, ki se prične za bivakom Nogara in potem pri sedlu se priključi slovenski ali italijansko poti na vrh.
Mi smo se odločili za italijansko smer. Od parkirišča gor gre lepo označena pot po razglednem pobočju, tukaj smo še malo videli cesto pod nami in vrh Travnika (2200 m).
.jpg) |
| Mangart 2679m |
Dol smo prišli v uri pa pol, na razpotju tik nad parkiriščem pa zaradi goste megle smo zavili na napačno pot in še dobro, da po 5 minutah se nam je vsem zdelo, da to ni naša pot. Hitro v dolino na čaj in kosilo (ker smo bili med tednom, koča je zaprta, sicer pa je precej nižja od sedla, tako vseeno bi morali z avtom). Po poti se ustavimo pobožati domačinke... Ker tako kot ne vidimo razgledov v visokogorju, tako nikakor ne srečamo nobenega gamsa...
Zaključek: vzpon po italijanski poti je fantastično lep, razgiban, zanimiv, lih prav zahteven (ali ne), melišč skoraj ni (eno kratko pred vrhom). Pot je primerna za vsakogar z malo kondicije in spretnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar