Gremo v hribe - Nanos

Nanos je Obali najbljižji malo višji hrib, ki premore celo "delno zahtevno pot", kot jo klasificirajo na spletu...

Potem, ko sem "osvojila" Slavnik in Javornik, je bil že čas, da grem na Nanos.
Sam Nanos je skupek približno enakih vrhov, vendar, ko gremo na Nanos - gremo do anten in Vojkove koče. Ko si bomo vzeli malo več časa, bomo šli tudi še malo okrog po vrhu Nanosa.

Na Nanos vodi nekaj poti, najbolj enostavno se je odpraviti iz Razdrtega.

Sprva sem se lotila "položne" poti, in ni rečeno, da je zato tudi lažja. Daljša je, do koče se hodi kar dobre 2 ure, vzpneš se čisto enako visoko, samo počasneje.

Spodnji del se gre po gozdni poti, nekje na sredini poti pa se stopi iz gozda na travnata pobočja in odpirajo se zelo lepi pogledi na vipavsko dolino in dol vse do Obale.

Navdušila me je panorama na razpotju, kjer se odcepi pot do cerkvici Sv. Hieronima in dalje. Pogled na planoto, kot da si v pravlici. Veš, da to nekje obstaja, ker si videl to v filmih ali dokumentarcih, ko pa prideš sam in se ti odpre tak pogled, bi kar obstal in samo gledal z odprtimi usti.... Mene sicer tudi drugače lepi odprti pogledi čisto prevzamejo, tako, da mogoče to ni merilo. :) Lepo pa je in je vredno za narediti prav tukaj en postanek.

Po strmi poti se pride do vrha v uri 15 min. - uri pa pol, odvisno, kako pogosto se ustavljam za WAU pogledi, s tej strani se vidi tako proti Obale kot tudi na avtocesto in potem skoraj z vrha tudi na postojnsko kotlino. Imeli smo srečo, da vsakokrat na Nanos smo šli v lepem vremenu, pogledi so bili fenomenalni.

Ta strma pot, čeprav je strma, je skoraj lažja kot je položna, krajša je, je bolj razgibana, strmi in izpostavljeni deli pa le niso tako zahtevni, da jih kdo ne bi zmogel ali da bi bilo strah zaradi prepadov. Na takih mestih je tudi povsod jeklenica ali ročaji za se prijeti. Res, odlična pot je.

Poti so zelo lepo označene, ne moreš ničesar zgrešiti.

Izhodišče na Nanos je tudi eno redkih izhodišč, kjer ti je vse jasno - kam iti, celo pred vstopom je napeljana pipa s čisto nanoško vodo, za si natočiti vodo za s seboj. Vojkova koča je na višini 1240 m, tako od izhodišča se prehodi 665 m višinske razlike.
Nekje na sredi strme poti se odcepi še nemarkirana pot do koče, Janezova pot. Je dokaj strma, vendar nima jeklenic ali delov za plezanje. Še ena pot je iz Velikega Ubeljskega. Teh še nisem prehodila. Zdaj, ko mi je "strma pot" že domača, tudi ne vem, če bom šla, ker ni plezalnih delov.
V koči (spodaj je vedno zapisano, če je odprto ali zaprto) je dober čajček, če paše - tudi jota in klobase :) Ob koči je lepa jasa in mize, kjer se da se spočiti in kaj prigrizniti.

Do zdaj smo vedno sestopali po položni poti, da si vsaj malo podaljšamo izlet. S postanki, "kosilom" in hojo čisto v miru pri nas tak izlet traja cca. 4 ure. Super izlet je, le vseeno rabi nekaj malega kondicije. Ob nedeljah v lepem vremenu na poteh je kar precejšnja gužva. Med tednom pa smo srečali le par planincev...

Vrh pri antenah