Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

četrtek, 18. september 2014

Gremo v hribe: Črna Prst - Rodica.

Ker že pridno hodimo v hribe en mesec, Marina nam najde eno lepo, malo daljšo, turo. Se odpravljamo na Gorenjsko, se veselimo, da bomo prespali v koči, v dveh dneh osvojili dve gori in kar nekaj prehodili. Gremo na Črno Prst, nato na Rodico in preko Vogla se vrnemo nazaj v dolino.

Se zapeljimo z dvemi avti do Bohinjske Bistrice. Najbolje je en avto pustiti na parkirišču v centru, pri Mercatorju (avtobusna postaja je v bljižini) ali kar pod Voglom, pri postaji gondole. Z drugim avtom se zapeljimo do Koble in še malo naprej po makadamu do Doma Janeza Mencingerja, na cesti ob domu je majhno parkirišče komaj za 2 avta. Naš avto je bil drugi. Sicer se avto lahko pusti navrhu ob restavraciji na smučišču, tam, kjer se konča asfaltna cesta. Parkirišče je veliko, pot pa to podaljša za kakih 15 minut. Ni taka reč.
Se začne vzpon na Črno Prst. Večji del poti gre skozi gozdove in je pravzaprav zelo lepa. Pot se ves čas vzpenja, je raznolika in ni naporna. Večinoma smo klepetali.

Do Orožnove koče, ki je približno na sredini vzpona je cca. 1 uro 20 min. Meni je bila ta koča zelo všeč, taka prava, lesena, z belo-rdečimi kockastimi zavesami, s teraso in božanskim razgledom v dolimo. Žal, ta koča je bila zaprta. Sicer pa za nas je bila tudi krepko prenizko. Gremo višje.



Po Orožnovi koči gozdovi se počasi končajo, najprej so grmovja, tudsi maline (njam!!).


Znajdemo se na velikanskem pobočju Črne Prsti in se že vidi vrh. Takoj se zaljubim v to pobočje - gladka zelena trava, velike bele skale in nad vsem tem visok vrh. Mi se vzpenjamo in ves čas sprašujemo, ali je to "naša" gora ali ne, saj s te strani izgleda popolnoma nedostopna - pod samim vrhom dobrih 30 metrov navpične skale.






Izkazalo se je, da obstaja pot, preko sedla, kjer se odpre pogled tudi na južno stran. Žal pa, ravno na sedlu nas ujame oblak, tako zadnjih 100m vzpona gremo v oblaku. Takrat še nismo vedeli, da jutri bo ves dan tako....




Od sedla se že vidi koča pod Črno Prstjo.
Nekaj metrov nad kočo pa je sam vrh in osvojenih 1844 m!



Oblak se je čisto "zataknil" za vrh, tudi piha in mrzlo je. Hitro naredimo par fotk in gremo dol v kočo.

Tako do vrha Črne Prsti smo potrebovali točno 3 ure, s krajšimi postanki in tudi klepetom med hojo. Današnja višinska razlika je 1040m. Kar solidno.
Koča sicer navzen ne izgleda kot prava gorska lesena koča, bolj kot neka baraka ob rudniku.
Noter pa je prijetno toplo, tudi ambient je koči podoben. Oskrbnici sta prijazni, odličen čajček imajo. Malo se razpakiramo, nato še zaslužena večerja - ričet, jota, klobase, pa še jabolčni štrudelj. V koči razen nas treh in dveh oskbrnic, ni nikogar. Pozna se, da je že september, pa tudi med tednom. Koča konec meseca se zapira čez zimo. Vpisna knjiga in štampiljka sta v koči.


Sobe so zgoraj, nekaj sob za dve osebi, dve sobi za več ljdi. Postelje so vse na pograd. V sobah ni prav vroče, a je dovolj toplo. Tudi rezervne deke so na voljo... WC je v koči, voda za umivanje pa je zunaj na svežem gorskem zraku.
Zvečer se še en čas pogovarjamo ob sveči, okrog 22h pa se že odpravimo v posteljo. Zgodnje jutro pa nas pričaka s fenomenalnim sončnim vzhodom visoko v gorah.





Se že veselimo lepega dneva in nadaljevanja poti na Rodico. Ampak prvo zajtrk, čaj in ham&eggs. Ko čez  pol urice stopimo ven, se zamislimo - kje je tisto sonce, ki je zjutraj tako lepo zasijalo. Ovija nas gost oblak.

Malo se segrevamo ob jezercu ob koči in se odpravimo na pot do Rodice.

Pot do Rodice je dolga 3 ure in ves čas po vrhu grebena ali takoj malo pod vrhom grebena. Občasno se gre nekoliko dol, občasno se malo vzpenjamo, precej je tudi položnih delov.



Megla se je umaknila z naše poti samo za nekaj minutk, da smo lahko videli, kako visoko smo in kako pravzaprav so strma pobočja.


Pot je relativno ozka, na nekaj mestih nam je tudi v pomoč jeklenica ali klini, ampak res nič zahtevnega. Zaradi megle nismo videli nič dol, mogoče meni je bilo to tudi v pomoč, sicer najbrž bi delala prpica ob previsnih prepadih in sunkih vetra na vrhu grebena.



Zaradi megle in enoličnega razgleda (vidljivost 20-100 metrov) že komaj čakamo, da pridemo na Rodico, saj po poti več kot toliko niti ne moremo se pogovarjati - gremo v vrsti en za drugim, pa tudi je potrebna ves čas pazljivost, kako se hodi. Če se spotakneš ali padeš - hm, na tem pobočju bi se težko ustavil... Po poti pa vidimo veliko planik...

Vsi smo prav veseli, ko po treh urah zagledamo stolp na Rodici. Osvojili tudi 1966m!



Na vrhu pa tako piha, da se spočijemo le nekaj minutk v zavetrju, in se odpravimo dol proti Voglu.
Pot na tej strani je čisto drugačna. je veliko bolj prijazna, lahko brezskrbo korakamo. Tudi oblak je ostal na Rodici.



Z Rodice se spustimo za 426 m do Vogla.
Vso pot je zelo lepo markirano in označeno (vse od začetka vzpona na Črno Prst). Tudi ni veliko razpotij, le v bližini Vogla in na samem smučišču je ogromno potk in je potrebno malo intuicije. Sicer se pa vidijo žicnice, tako prav zgubiti se pa tudi ne moreš.




Od tu je še cca. 1 ura do Vogla mimo Šije. Tako za spust z Rodice do sedežnice na Voglu smo porabili cca. 2 uri.
Na Voglu imamo srečo - dela sedežnica in za 2 € na glavo se spustimo do gondole. Gondola vozi vsake pol ure in ponuja čudovit razgled na Bohinjsko jezero.
Od spodnje postaje gondole do avtobusne postaje je še 2 minutke peš, še malo nižje. Avtobus do Bohinjske Bistrice vozi kar pogosto. Se vrnemo po avto, najprej eden, pol še drugi. Sledi sprostitev v savni na Bledu, večerja, še eno prekrasno jutro na Gorenjskem.


Zjutraj pa nas čaka že nova gora - Mala Mojstrovka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar