Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 19. september 2014

Gremo v hribe: Vršič - Mala Mojstrovka.

Po dvodnevni turi na Črno Prst - Rodico, se tretji dan odpeljemo do Vršiča. Naš današnji cilj je Mala Mojstrovka in moj prvi vzpon nad 2000 m.

 Iz Kranjske Gore se zapeljimo na prelaz Vršič. Že ta je na nadmorski višini 1611 m, tako res nimamo predaleč do 2000 m. Ampak Mala Mojstrovka je visoka že spoštljivih 2332 m, vzpon po južni strani pa je označen kot delno zahteven. Pravzaprav tako je tudi bilo.
Prvi del gre skozi borovce in je zelo lep in prijazen.
Nekje na tretjini vzpona pridemo do velikega melišča, ki smo ga že večkrat opazovali od spodaj in to, kako ljudje po temu melišču kar tečejo navzdol. Hm, zdaj, ko sem bila gor, se mi to ne zdi dosti zabavno in pametno...
Pot gre nad meliščem in tik pod vrhom gre po nestabilnem grušču, ponekod je slabo razvidna, ves čas jo zasuva kamenje, zelo moraš paziti, kako stopaš, saj kamenja leze navzdol. Tudi tisti, ki gre prvi, mora zelo paziti, da ne sproža kamenja, saj tisti zadaj bi vse to dobili pod noge.
Ko pa se dvigneš na vrh melišča, se odpre pogled na Primorsko stran.
Od tu pot zavije desno, najprej se rahlo vzpenjamo po prijetnem pobočju Male Mojstrovke med borovci, ponekod prav ob grebenu. Nekje tukaj nas je ponovno ujel oblak... Najbrž je tisti od včeraj, zato zopet ne vidimo razgledov v dolino.

Zadnjih pol urice  pod vrhom pot ponovno poteka po precej strmem skalnatem pobočju, ki pa je v celoti zasuto z gruščem. Kamenje ponekod je tudi zasulo markacije. Sicer pot je vseeno dokaj sledljiva, pa tudi vrh je že nad nami in praktično se vzpenjamo gor.


Malo za zadnjimi borovci se od markirane poti odcepi pot desno in strmo gor (kratka strmina), markacij je še manj, vendar ko pride do roba grebena, je veliko lepša in lažja. V lepem vremenu je tudi razgledna. Mi smo se po tej poti vračali in razen tiste kratke strmine cca. 10 m visoko (roko na srce - pravo brezpotje v grušču), je precej boljša od markirane. Po markirani poti smo se vzpenjali gor. Noga se je včasih "ugreznila" v grušč po 20 cm, ali pa zlezla za pol metra nazaj... Ampak gre. Ugotovili smo, da je najbolje po tekem terenu hoditi po prstkih, je bolj stabilno.


Končno - vpisna skrinjica in nekaj metrov višje - vrh 2332 m! Tudi to smo dosegli! Marina nas vpiše v knjigo.

Mi pa se silimo ujeti vsaj kaj razgleda v oblaku. Težko.



Na vrhu letijo kavke, Marina pravi, da imajo rade rozine. In res jih pridejo iskati. Iz roke pa ne vzamejo.

Po zasluženi pavzi na vrhu se odpravimo proti dol. Vsa nevarna in neprijetna mesta so nam že znana, zato sestop poteka veliko lažje kot vzpon. Če pa pomislim za nazaj, niti vzpon ni bil tako težek, ampak vse mi je bilo novo in rabila sem en čas, da sem se naučila hoditi tudi po takem terenu...
Vzpon nam je vzel dobre 2 uri, tako je tudi označeno na tablah, sestop najbrž kako minutko manj. Višinska razlika pa znaša 721 m.
Zasluženo se dopravimo na kosilo v koči na prelazu.

Toliko smo nizko, da smo pustili oblak na vrhu in ponovno imamo razgled. Lahko bi ostala tu in kar gledala v gore....


Ni komentarjev:

Objavite komentar