Avstrijska Koroška je zame še čisto neraziskan kotiček. Sredi julija smo se odpravili v Visoke Ture. Soteska reke Malte se začne za slikovitim koroškim mestom Gmünd in se zajeda globoko v gore. Ob cesti po soteski so številni slapovi, na koncu soteske pa je veliko akumulacijsko jezero in številne pohodni poti.
Z Obale do Gmünda (mesto ima tudi slovensko ime - Sovodenj) je približno 250 km, dobre 2,5 h vožnje. Kmalu za Gmündom se držimo ceste v osrčje Visokih Tur, v smer soteske reke Malte. Oznake na cesti kažejo za Maltatal.Za vstop na območje se zaračunava vstopnina, nekaj okrog 15-20 € na avto. Lepa panoramska cesta se ob reki postopoma vzpenja kar 1000 m višje v hribe. Začnemo na 900 m nadmorske višine, parkirišče na koncu pa je na višini 1933 m. Z obeh strani občudujemo res številne slapove, nekateri se iztekajo kar na cesto. Proti koncu ceste je nekaj manjših predorov z izmenično enosmerno vožnjo. Ob 14-kilometrski cesti je več možnosti za postanek in sprehod do slapov ali tudi po pohodnih poteh.
Veliki jez zapira dolino, za njim pa je najvišje ležeče v Avstriji akumulacijsko jezero KőlnbreinSpeicher. Ob jezeru je veliko parkirišče, hotel in restavracija s pogledom na jez, jezero in okoliške gore.
Naš plan je bil, da bi šli na pohod ob jezeru in nato višje v hribe. Za hribi ob jezeru je skrito še več malih ledeniških jezerc, tu bi morali biti čudoviti razgledi in panorame. Vremenska napoved ni bila najboljša, ampak niti najslabša. Računali smo, da bo suho in da se bo sonce občasno skrilo za oblaki. Pri nas so bile temperature krepko preko 30 stopinj. Ko smo izstopili iz avta na parkirišču ob jezeru, je lil ledeni dež, pihal je močan veter, temperatura je bila le 3-4 stopinje. Na hribih 100-200 m višje je bil sneg, ki je zapadel to noč. Nič od tega nismo pričakovali...
Naš plan je bil, da bi šli na pohod ob jezeru in nato višje v hribe. Za hribi ob jezeru je skrito še več malih ledeniških jezerc, tu bi morali biti čudoviti razgledi in panorame. Vremenska napoved ni bila najboljša, ampak niti najslabša. Računali smo, da bo suho in da se bo sonce občasno skrilo za oblaki. Pri nas so bile temperature krepko preko 30 stopinj. Ko smo izstopili iz avta na parkirišču ob jezeru, je lil ledeni dež, pihal je močan veter, temperatura je bila le 3-4 stopinje. Na hribih 100-200 m višje je bil sneg, ki je zapadel to noč. Nič od tega nismo pričakovali...
Ker napoved je le kazala izboljšanje, smo se odločili, da počakamo v kavarni, da se vreme umiri in da dež poneha. Čakali smo 3 (!) ure, gledamo v telefon - piše, da je tu v tem trenutku sonce. Pogledamo ven - ledeni dež... Iz panoramskih oken kavarne je lep pogled v dolino, na manjše jezero Galgenbichspeicher:
Pogumno smo parkrat stopili ven na teraso nad velikim jezerom in nad jezom. Razgled je res veličasten celo ob tem vremenu. A veter je tako leden, da pred izhodom na teraso si moral obleči nase vse toplo, kar si imel s seboj. Slike zaradi dežja in vetra pa niso kar prida.
Pogled s terase na hotel in restavracijo:
V pritličju iste stavbe (edina tukaj :)) je zelo zanimiva razstava o tem, kako je jez nastal. Jez Kölnbrein je res neverjeten, jaz se vsakokrat presenetim, da ljudje uspemo narediti neke konstrukcije, ki lahko zadržijo tako neverjetno količino vode. Jez je narejen že 40 let nazaj, je med največjimi v Evropi in zagotavlja elektriko ne samo v Avstriji, tudi izven njenih meja. Ta jez tukaj je visok okrog 200 m, dolžina loka pa je čez 600 m.
Jezero za jezom je dolgo 4,5 km in 500-800 m široko. Obdajajo ga Visoke Ture, a mi jih skoraj nismo videli zaradi megle...
Ker dež ne poneha in po treh urah čakanja se celo napoved spreminja na realno stanje, se odločimo, da danes ne bo pohoda (v tem vremenu bi res samo trpeli, pa še nič razgledov...), da pa gremo kljub vsemu na "sprehod" po jezu. Se oblečemo kolikor se da "antirain & antiwind" in stopimo ven. Pot po jezu je široka za dvopasovnico, veter je takšen, da dežnik takoj obrne na drugo stran in ga iztrga iz rok. Me je skoraj strah, da z mojo veliko pelerino bom kar poletela.
Z jeza je skoraj strašljivo pogledati 200 m dol. Spodaj ni vode, je zelenica. Vodo v nižje jezero spuščajo nekje ob strani. In pa čez ves nasproten hrib tečejo slapove vode. V lepem vremenu bi bilo kičasto, celo v dežju in megli je lepo. Nedvomno pa, največja atrakcija jeza je razgledna ploščad Skywalk. Nad 200 m praznine je "obešena" mrežasta in delno steklena ploščad. Že stopiti tja ni za vrtoglave, kolena se skoraj tresejo. Kljub vetru in dežju se razgledamo, se fotografiramo in pravzaprav se imamo krasno...
Vrtoglavi pogled z razgledne ploščadi dol, pod jez:
S parkirišča stopimo le nekaj metrov po pohodni stezici. Pot pelje vse okrog jezera in ima več odcepov višje v hribe. Žal, a to ostane za drugič, ko bo vreme bolj prijazno.
Se odpravimo nazaj v dolino, se pa zato ustavljamo pri vsakem večjem slapu ob cesti. Z gore se voda kar v slapovih steka v reko ob cesti. Ponekod slap pada kar na cesto... Fascinantno! Prav zato dolino reke Malte imenujejo tudi dolina padajočih voda.
Za enem od številnih tunelov je semafor, ki usmerja enosmerni promet. Čakanje pred semaforjem se lahko zavleče tudi do 20 minut, je pa tukaj to še kako dobrodošlo, saj takoj ob cesti je prelep slap Maralmbachfall. Ob semaforju in tik ob slapu je tudi ura, ki odšteva, koliko še časa imamo, preden semafor vklopi zeleno. Boljše zabave na čakanje zelene luči semaforja si ne moreš omisliti.
Vrtoglavi pogled z razgledne ploščadi dol, pod jez:
S parkirišča stopimo le nekaj metrov po pohodni stezici. Pot pelje vse okrog jezera in ima več odcepov višje v hribe. Žal, a to ostane za drugič, ko bo vreme bolj prijazno.
Se odpravimo nazaj v dolino, se pa zato ustavljamo pri vsakem večjem slapu ob cesti. Z gore se voda kar v slapovih steka v reko ob cesti. Ponekod slap pada kar na cesto... Fascinantno! Prav zato dolino reke Malte imenujejo tudi dolina padajočih voda.
Za enem od številnih tunelov je semafor, ki usmerja enosmerni promet. Čakanje pred semaforjem se lahko zavleče tudi do 20 minut, je pa tukaj to še kako dobrodošlo, saj takoj ob cesti je prelep slap Maralmbachfall. Ob semaforju in tik ob slapu je tudi ura, ki odšteva, koliko še časa imamo, preden semafor vklopi zeleno. Boljše zabave na čakanje zelene luči semaforja si ne moreš omisliti.
Slap Maralmbachfall je visok 50 m.
Ob naslednjem ovinku je še en zelo velik slap (malih slapov in potokov, ki stekajo v reko po skalnatih stenah, niti več ne štejemo):
Nižje kot se spuščamo, boljše je vreme. Veter se umiri, dež samo še rosi, tudi temperature so bolj prijetne. Julija nikakor nisi pripravljen na temperature blizu ledišča.
Ob naslednjem ovinku je še en zelo velik slap (malih slapov in potokov, ki stekajo v reko po skalnatih stenah, niti več ne štejemo):
Nižje kot se spuščamo, boljše je vreme. Veter se umiri, dež samo še rosi, tudi temperature so bolj prijetne. Julija nikakor nisi pripravljen na temperature blizu ledišča.
Že v spodnjem delu ceste za vzorno urejeno domačijo se na daleč vidi zelo visok slap. Na Koroškem so znani po dobrih gostilnah in ta gotovo je ena takih...
K slapu bi morali priti čez veliko polje. Ampak celotno polje je ograjeno, tu je pašnik, pot vodi do domačije, tam pa pobirajo vstopnino (6 € na osebo), s tem lahko greš do slapa in na zelo dobro urejeno zelo veliko otroško igrišče. Temu igrišču skoraj bi lahko rekli zabaviščni park na kmetiji. Če ste z otroci, je teh 6 € gotovo vredno plačati za igrišče. In spotoma še slap.
K slapu bi morali priti čez veliko polje. Ampak celotno polje je ograjeno, tu je pašnik, pot vodi do domačije, tam pa pobirajo vstopnino (6 € na osebo), s tem lahko greš do slapa in na zelo dobro urejeno zelo veliko otroško igrišče. Temu igrišču skoraj bi lahko rekli zabaviščni park na kmetiji. Če ste z otroci, je teh 6 € gotovo vredno plačati za igrišče. In spotoma še slap.
Slap Fallbach je visok 200 m in s tem je najvišji slap na Koroškem. Seveda, smo plačali in smo ga šli pogledati od blizu. Čudovit je.
Po desni strani slapu poteka zelo težka ferata, kategorije E... Ni za vsakega...
Pri slapu se zadržimo en čas, fantastičen kraj. Nato pa gremo kar do bližnjega Gmünda.
Po desni strani slapu poteka zelo težka ferata, kategorije E... Ni za vsakega...
Pri slapu se zadržimo en čas, fantastičen kraj. Nato pa gremo kar do bližnjega Gmünda.
Gmünd sodi med najstarejša srednjeveška mesta na Koroškem, znano pa je tudi po temu, da so ravno tu pred 250 leti sodili še zadnji žrtvi inkvizicije na področju sedanje Avstrije, bila je zastrupljevalka. Sedanja posebnost mesta je muzej Porsche, saj po drugi svetovni vojni je bil sem premeščen eden od proizvodnih obratov Porscheja in so nastali tu nekateri znani modeli...
Parkiramo se na velikem parkirišču ob glavni cesti, kar pod Starim gradom Gmünd.
Stari grad je bil zgrajen še v 13. stoletju, sedaj pa je malo komu zanimiv. Od grada so ostale samo ruševine. 700 let razburljive zgodovine sedaj služijo kot prizorišče za različne prireditve, zraven spada tudi restavracija z razgledno ploščadjo.
Tu blizu je župnijska cerkev Marije vnebovzete. Pravzaprav tu je vse blizu, mesto je majhno, center je toliko bolj kompakten. Živi tukaj okrog 1500 prebivalcev.Vstopimo v mestno središče skozi mestna vrata Maltator:
Že v podhodu mestnih vrat nas pričaka "moderna umetnost":
Ampak za vrati pa - WOW, saj mestece je pravi bonbonček. Luštno je, urejeno, vse je v rožicah... Celo dež je ponehal, smo kar veseli...
Srednjeveške podobe Gmünda:
Mestna vrata ob "novem" gradu Lodron so uredili v enakem slogu kot sam grad. Grad, ali bolje rečeno - dvorec, so gradili italijanski arhitekti pred 350 let. Še danes se opazi razlika v slogu, dvorec bolj se poda na ulice Bologne ali Padove.
V Gmündu se ne moreš zgubiti. Center je majhen, večina ulic vodi na dolg glavni trg. Tu je tudi večina lokalov, barov-restavracij, nekaj zanimivih trgovinic. Vsaka stavba na tem trgu ima svojo zgodovino in zanimivo zgodbo. Nekaj tega je zapisano na informacijskih tablah na stavbah.
Že izhod iz mesta, Spodnja vrata. V nadstropju domuje muzej zgodovine in ena od številnih galerij. V Gmündu jih je kar precej.
Mesto za mestnim obzidjem:
Mestece leži ob sotočju rek Malta in Lieser, Malta teče tik pod mestnim obzidjem. Skozi mestna vrata stopiš na most čez Malto.
Seveda, si privoščimo malo razvajanja v eni od kavarn, se sprehajamo po mestu. A več kot 2 uri tu nimaš kaj ogledovati. Mestece je res majhno. Takšna imam najraje. :)
Ulica, ki vodi nazaj k Staremu gradu:
Tlakovane ulice:
Gmünd se je izkazal kot krasno mestece. Če ste že na tem koncu, vredno se je ustaviti.
Sicer naš izlet zaradi vremena ni šel po načrtih, a ostal je lep spomin. Vseeno pa računam se še kdaj vrniti v Visoke Ture in prehoditi te hribe vsaj malo višje...
Katero restavracijo v bližini priporočate?
OdgovoriIzbrišiOh, Tomaž, bila sem tam samo 1x, veliko restavracij nismo obiskali :)... Restavracija-gasthaus Faller pri slapu Fallbach je gotovo v redu. Restavracija ob jezu, tista v hotelu, pa ni naredila dobrega vtisa, pa mogoče je ji delam krivico...
OdgovoriIzbriši