Že lani sem bila na pohodu okrog Treh Cim, ki so nedvomno zaščitni znak in prva razglednica iz Dolomitov. Pohod je bil čudovit, a vendar nismo uspeli vsega; zaradi slabe vremenske napovedi nismo šli na ferato na sosednjo s Cimami goro - Monte Paterno. Letos, skoraj povsem slučajno, sem se priključila krasni ekipi, ki je imela v planu ravno to - prehoditi ferato De Luca - Innerkofler in splezati na vrh Monte Paterno, na 2744 m.
Na dan 15. avgusta, na praznično soboto, se odpravimo preko Avstrije v Dolomite. Pot je dolga, a zaradi hribov in očarljivih vasic je prav prijetna in zanimiva. Celo kak grad je ob poti...
Krasna panoramska cesta nas pripelje na zelo veliko parkirišče pod Cimami. Kot avtodomarka slikam parkirišče za kamperje, z mojega vidika, bi se še našel kak plac, a seveda, na takem kraju si ne želiš gužve. Je pa to izjemen kraj za prenočiti, dan pa izkoristiti za pohode.
S parkirišča je prelep razgled v dolino, se vidi celo košček jezera Misurina. Tja gremo po zaključenem pohodu.
Pot začnemo pri koči Rifugio Auronzo, izhodišče je tako na višini 2320 m. Takoj, ko stopiš na stezo, se odpre pogled v dolino Auronzo in njeno jezero. Tudi tam mora biti izredno lepo...
Koča Auronzo za nami, tam je izhodišče:
Začetni del poti pod mogočnimi ostenji Terh Cim od koče in do prvega sedla Lavaredo je zelo lahek, le v zadnjem delu je malce bolj opazen vzpon.
Sedlo Forcella Lavaredo je na višini 2454 m, s sedla se odpre pogled v dolino za Cimami in se vidi živo oranžna streha koče Locatelli. Tja še pridemo. Široka in zelo lahka pot naravnost vodi prav k naslednji koči. Levo takoj na sedlu se vzpenja v višino prvi, manjši, od "zobov" Treh Cim, tam se pričnejo plezalne poti po 500-600 m čiste skale. Desno pa se odcepi stezica, ki pelje na Monte Paterno.
Pogled na Monte Paterno s sedla. Najprej gremo do skalnega dela, en čas bomo hodili po tej strani, nato prešli na "zadnjo" vzhodno stran gore in od tam se povzpeli na vrh. Spuščali se bomo na drugo stran, že proti koči Locatelli, k oranžni strehi.
Pogled na Tre Cime od vznožja Monte Paterno. Se vidi tudi množica ljudi na sedlu, a na ferati ni bilo velike gužve, tako smo si lahko vzeli čas, kjer smo ga potrebovali, kjer je šlo hitro, smo šli svoj tempo.
Monte Paterno je zelo zanimiva gora. Kot še nekatere druge tu v Dolomitih, tudi ta je prepredena z rovi iz prve svetovne vojne. Prav pred vstopom v prvi rov se moramo napraviti v opremo, čelado in SVK, pa obvezno čelno svetilko.
Dokler se napravimo, fotografiram še nekaj razgledov, ki so tu na tri strani. Čudovite Tre Cime:
Dolina za Cimami z razgledom na čudovito goro z rdečimi lisami. Mogoče kdo ve, kaj to za ena gora?
To pa je pogled nazaj, od tam smo prišli:
Nad sedlom leti helikopter in je zelo čudno biti višje od njega...
Skočimo v rov. In že takoj sem hvaležna za čelado, prav v začetnem delu je rov zelo nizek, oči pa še niso navajene teme, nekaj metrov hodimo sklonjeno ali celo v počepu... Sicer večina rovov je narejena tako, da lahko hodiš vzravnano, a ravno začetni tukaj je zelo nizek...
Iz rova pridemo ven na polico ob gori, po kateri bolj kot ne vodoravno se pomikamo naprej. Skoraj povsod so jeklenice, pot pa je tako ali tako široka, jeklenic skoraj ne bi niti potreboval. Tre Cime so za nami in plezati v takšnem okolju je čisto veselje.
Eden od bolj zahtevnih delov, sicer ferata je tu klasificirana kot A-B, zato je lih prav za začetnike in take, ki nimamo posebne moči v rokah. Vse povsod imaš kam stopiti in kje se prijeti, nikjer ne visiš nad prepadom :) Istočasno z nami je ferato preplezal oče s 6-7 let starim sinom. Zelo ga je pazil in čuval, ponekod pomagal, saj mali enostavno nima dovolj dolgih nog, a ravno tako sta prišla na vrh.
Ferata ima svoje ime - ferata De Luca-Innerkofler.
Skozi razcefrane skale gore se z vsakih korakom odpirajo drugačni razgledi.
Prečna pot po "balkonu" gore:
Napredujemo, se že vidijo vse 3 špice Treh Cim.
Široka potka pod nami pa vodi s sedla do koče, to je ta lažja pot.
Okrog gor so ves čas eni čudni oblaki, včasih se skoraj pooblači, včasih je skoraj povsem sonce. Odvisno kam si pogledal, na eni strani je bilo sončno in lepo, na drugi strani prav oblačno. Se že sprašujemo, ali ne misli deževati.
Pot nekaj krat ponovno se skrije v hrib, gre po krajših in daljših rovih. V rovih tu pa tam je odprto "okno", marsikatero okno je nastalo pomotoma, ko so vojaki zgrešili smer rova. Zato pa iz teh oken se odpirajo izjemni razgledi na okolico.
Na nekem delu preidemo na vzhodno stran gore, odprejo se nam razgledi na "za goro":
Tu se vidi en del naše poti na vrh gore - tista črtica poti nas še čaka, to je pot na vrh, čeprav navzdol. Moraš precej dol, da se lahko vrneš nazaj na skale vse okrog.
Neverjetne gore:
Ko se spustimo precej dol, že na vzhodni strani, nato spet se dvignemo strmo gor, pridemo do najbolj zahtevnega dela ferate. Pogledamo na skale pred nami - ah, saj to ni naša pot. Pa je! Točno tja gremo. Plezati po steni.
Stali smo tam spodaj, pri tistem oknu - vhodu v neko skrivališče v gori in gledali steno pred nami. In že gremo gor. Seveda je vse zavarovano in za vsak korak imaš kam postaviti nogo. Še najbolj nevaren del je bil priti od tistega okna spodaj pod steno čez tisti podor. Ravno tam na ovinku bi rabili kako varovalo, saj se zelo kruši... Kratek vzpon je skoraj povsem navpičen, a nekako ni težaven, niti za sestop. Le en korak je, ko je fajn, če imaš zelo dolge noge :)
Čaka nas še nekaj lepih prehodov prečno po gori in še par vzponov z jeklenico.
Vrh je hitro pred nami, na vrhu sta dva križa in še neka obeležja. Potrebovali smo okrog 2 uri, da smo od parkirišča prišli do vrha. Gotovo je možno priti hitreje, nas je bilo 7 ali 8, tu pa tam smo se počakali, pa še na par mestih smo počakali očija s sinčkom.
Pri velikem križu se fotografiramo. Zaslužen vrh 2744 m. Ni bil prav lahek sprehod, zato sem toliko bolj ponosna.
Na vrhu naredimo pavzo, prigrizek, občudovanje panoram. Razgledi so res WOW. Edino nas malce sekira, da so oblaki vedno bolj temni. Presenetljivo, na vrhu sploh ni nobenega mraza, dobro je, ker ne piha...
Pogled na jezerca Laghi dei Piani za goro, v bližini koče Locatelli. Prav tja se bomo spuščali.
Malce naprej je še eno jezero:
Pogled na Tre Cime, zdaj smo skoraj vzporedno. Sicer najvišja špica Cim je visoka 2999 m.
Začnemo sestop, dokler se počakamo imamo lih prav časa za fotografije, potem smo si jih pošiljali. Tu je res krasna priložnost za slikanje ob plezanju, saj plezalni deli so kratki in precej navpični, se vse lepo vidi..
Sestop v ozko cev:
Ne vem, kako se nisem zagozdila z nahrbtnikom :)
Ker nas je bilo več, bilo je enostavno, tisti, ki je bil spodaj, sporočal ostalim, kam naj daš nogo in kako je bolje se prijeti, tako je šlo tik tak...
In skoraj še prehitro smo bili že spet pri polici pri oknih katakomb.
Od tu se ne vračamo po isti poti, kot smo prišli, temveč zavijemo proti škrbini Forcella del Camoscio, od tam pa je sestop proti koče Locatelli.
Na škrbini se odpre pogled dol proti koče Locatelli:
Od škrbine navzdol vodi še en kos ferate, zanimiva je, ker moraš skoraj ves čas prestopati čez zajlo...
To pa je pogled navzgor na ta isto ferato:
To pa je še ta kos ferate v celoti - iz škrbine diagonalno navzdol, točno po "razpoki" v gori...
Tu se feratarski del v glavnem konča, sledi še nekaj poti po skalah, kje pa kje še nekaj jeklenic in klinov. Predvsem takoj za tem, ko smo sestopili po tisti ferati, je začel rositi dež. In vedno bolj se je stopnjeval, da nas je že skoraj skrbelo, če bodo postale skale in zajle mokre in spolzke. Na srečo, gora je polna rovov in ravno na tej strani pot gre skozi zelo dolg rov v dolžini okrog 400 m in se preko njega spustiš precej nižje. Vedeli smo, da rov mora biti že kmalu, zato smo hiteli tja kar pod dežjem, niti se nismo oblačili "za dež". Kakih 10-15 minut dežja nas še ni zmočilo, zato pa pod "streho" v votlini se je nas zbralo kar precej pohodnikov...
Pogled iz votline:
Dolg 400-metrski rov se spušča zelo nizko, v rovu eno ali dva okna, sicer hodiš po visokih stopnicah, izklesanih v skale, v popolni temi, računaš lahko le na svojo lučko ali baterijo telefona. Ko stopimo ven iz dolgega rova, dež na srečo je že skoraj ponehal, lih še zadnjih par kapljic. Do koče je le še kratka pot, čez nekaj krajših rovov in ob razcefranih skalah Monte Paterno.
Jezerza Laghi dei Piani:
Sestop v kratek rov in pogled iz okna v rovu:
Neobičajne skalne formacije naše gore:
Na kamnih se pojavijo rožice:
Se ozremo na goro za nami, deluje kot pravljični grad, greben poln ostrih vrhov, vhod skozi rov pa je kot nalašč za pravljična bitja :) Se začudimo, kam so se skrili oblaki, saj še pol ure prej deževalo...
Na rožicah so še kapljice dežja:
Prečni sestop h koči Locatelli:
Laghi dei Piani:
Monte Paterno, skoraj neverjetno, da smo bili tam na vrhu, s te strani gora deluje čisto nepristopna.
Na platoju pri koči Locatelli je vedno gneča, do tu pride tudi najbolj nepripravljen pohodnik. Razgled na Tre Cime od tukaj pa je najboljši.
Si privoščimo pošteno pavzo pri koči. Lani smo se vračali na parkirišče z desni strani Treh Cim, smo jih kar obkrožili. A pot po desni je precej daljša. Ker se spet zbira za dež, se odločimo, da se vrnemo po krajši levi strani, po tisti lažji poti čez sedlo Lavaredo.
Tako se vračamo ravno pod ostenji gore, katero smo malo prej preplezali. Ko smo že blizu Treh Cim in sedla, začne rositi... Se ozreš - za nami je čisto modro nebo in sonce, pred nami pa stopamo v pas dežja. Vreme je nepredvidljivo v hribih.
Še zadnji pogled na Monte Paterno (nemško ime, skoraj bolj znano, je Patternkofel) s te strani, tu se vidi celotna gora:
Tre Cime so kot meja med dežjem in soncem:
Pogled nazaj na povsem sončno dolino za nami:
15 minut dežja in sonce se ponovno vrača:
Na sedlo pridemo že v jasnem soncu. Ozremo se nazaj, presenetljivo je, kako naša gora Paterno od tu deluje "gladka" in okrogla, z druge strani pa je vsa razrvana...
Meja med soncem in dežjem:
Na sestopu v dolino se sprašujem, kdo to toliko žvižga. Pa saj tu je polno svizcev! Se pozna, da so kar vajeni ljudi. A vseeno prav blizu ne pristopim...
Se samo še vračamo proti izhodišču, mimo kapelici in naprej, po široki makadamski poti:
Pogled na jezero in kraj Auronzo:
Se ozrem nazaj na prelaz, na sedlo - pa saj je spet vse zavito v črn oblak. Se ne bi čudila, če tam spet dežuje...
Pogled nazaj na pot pod ostenjem Cim. Sem vesela, da je naše poti že skoraj konec, gotovo ne bi ušli še enemu dežju...
Pogled v dolino proti jezeru Misurina. Se preoblečemo in gremo še tja, na kavo-pivo-sladoled.
Ob jezeru Misurina je še večja gneča kot v hribih, se vozimo ob jezeru in ne najdemo niti enega mesta za se parkirati. Na koncu se parkiramo na mestih za avtobus ob eni od gostiln, lastnika takoj vprašamo, če smo lahko tam eno urico, lih, da kaj pri njemu spijemo. Seveda, prikima.
Tudi ob jezeru se dela sivo vreme, spomnim se, da tudi lani se je ulilo, ravno, ko smo prišli do jezera. A kraj je vseeno prekrasen.
Pogled proti Trem Cimam, čeprav vidijo se komaj dve...
Kratek sprehod ob jezeru, prve kapljice dežja nas ujamejo na drugi strani jezera...
Se ne damo, pridemo tako daleč, kolikor smo si zadali, nazaj pa kar tečemo... Dež je vedno močnejši...
Pomislim, Misurino sploh še nisem videla v lepem vremenu... Najbrž bom morala še kdaj tja... Se odpravimo domov v resnem nalivu. Zato pa po končanem dežju, že v Avstriji, nas razveseli ogromna mavrica čez pol neba...
Krasen pohod, ferata je primerna za vsakogar, ki se s feratami komaj spoznava oz. ki se mu ne ljubi (ali ne zmore) trpeti na zahtevnih feratah... Dolomiti pa so itak čudovita pokrajina, kadar koli grem tja, sem vedno navdušena...
Izhodišče: koča Auronzo, 2320 m
Cilj: Monte Paterno, 2744 m (po ferati De Luca - Innerkofler)
Višinska razlika: 1136 m (z več vmesnimi vzponi in sestopi)
Prehojena razdalja: 13,3 km
Čas na poti: vzpon 2h, sestop do koče Locatelli in povratek 1,5 h
Ni komentarjev:
Objavite komentar