Dolomiti: vzpon na Piz Boe, 3152 m

V Dolomitih, dobrih 4 ure vožnje proč od nas, leži popularen tritisočak Piz Boe, vzpon na kateri je izredno enostaven. Toliko enostaven, da velja Piz Boe za najlažje dostopnega tritisočaka, vsaj v naši okolici. Sredi julija se odpravim tja.

 

Nam je uspelo izlet in vzpon na Piz Boe spraviti v en dan. In je super, če res nimaš časa. Če pa se lahko organiziraš tako, da si tam kak dan več in prenočiš v številnih kočah "rifuggio", je toliko bolje, saj pot tja je vseeno relativno dolga - najmanj 4 h. Za Belluno pokrajina postane izrazito hribovska, razgledi so spektakularni, vasice pravljične. Že vožnja je užitek. Piz Boe se pokaže pred nami še preden pridemo do slovite Arrabe. 

Izhodišče za Piz Boe je na prelazu Passo Pordoi, le nekaj km za zimskim smučarskim letoviščem Arraba. Na prelazu je zelo veliko parkirišče, brezplačno, tu je vsa gostinska ponudba, prenočišča in trgovinice s spominki.

Prelaz Passo Pordoi leži na višini 2239 m. S prelaza, kdor želi, lahko gre z gondolo do sedla Forcella Pordoi na višini 2848 m in si tako prišrara več kot polovico poti in okrog 600 višinskih metrov. Lahko pa vzamete gondolo samo za sestop, če ste utrujeni na poti nazaj.

Mi, seveda, gremo peš. Pot na Piz Boe, najvišji vrh gorske skupine Sella v osrčju Dolomitov, se lahko razdeli na 2 dela - do sedla Forcella Pordoi, to je tisti mali usek med skalnatim grebenom na sliki spodaj. Gondola te lahko pripelje mičkeno višje nad sedlo. Drugi del poti poteka po "zadnji" strani skal na desni strani za sedlom. Tudi vrh se skriva zadaj. Prvi del je precej bolj strm in naporen, drugi del pa je skalnat in ima par jeklenic. Kljub jeklenicam, so te bolj za varovalo v gneči in za manj izkušene, ne morem reči, da je zelo zahtevno ali prepadno. 

Začnemo se dvigati v hrib sredi čudovitih alpskih travnikov, julija polnih rožic. Hitro se odpre pogled na prelaz in vijugasto cesto v smer Canazei.

Se vidi gondola:

V Dolomitih je povsod čudovito, kamor se obrneš. Na gorah nasproti nas se tudi vidi ogromno pohodnih poti.

Višje kot smo, bolj gruščasta je pot. Vsak pogled nazaj je nagrajen s čudovitim razgledom na zelene hribe in ledenike Marmolade v daljavi.

Pogled dol na prelaz. Hitro napredujemo. Kljub hitremu naboru višine, pot sprva ni posebno naporna, hitro se vzpenjamo, ker je zelo malo vijug.

Pot navzgor:

Vsake toliko se ustavljamo, da občudujemo panorame. 

Ko zavijemo na melišče pod sedlom, postane stezica bolj strma, pot pa precej bolj naporna. Tempo se upočasni in se že sprašujemo, kako bomo po tej strmini šli dol. Bo zahtevno. 

Skale nad meliščem so zelo visoke, nekaj sto metrov - spodaj se vidijo pikice ljudi... Komaj opazne.

Skala nad nami je očitno zanimiva tudi za plezalce. Majhne figurice opazimo na eni od polic na sredini skalne stene.

Se kar ne morem naužiti razgledov (fotografiranje je tudi dober izgovor za kratko pavzico, da pridem do sape ;))

Pogled dol na premagano melišče skoraj z vrha sedla:

Ozko sedlo, vsega nekaj metrov, mogoče 7-8 m široko, je še v celoti pod snegom (druga polovica julija!). Tu skozi vleče precej hladen veter. Na kratko se ustavimo v koči Rifugio Forcella Pordoi, lih ze nekaj prigrizniti ali spiti in da oblečemo majice z dolgimi rokavi. Kot za letošnje poletje je običajno, v kočo lahko vstopaš samo v maski. V koči in pred kočo je gužva. Pomislimo - letos je VELIKO manj obiska v Dolomitih, ni azijcev, ni američanov in rusov, zelo malo turistov iz drugih evropskih držav. Večinoma so le tisti, ki se lahko sem pripeljejo z avtom - avtobusom. In je gneča! Kaj šele sicer?? (Se veselimo, da imamo lepšo izkušnjo, kot mogoče bi bila kakšno drugo leto... ;)

Do sedla potrebujemo približno 1,5 ure vzpona. Pogled skozi sedlo:

Od sedla Forcella Pordoi se odpre prvi pogled na vrh Piz Boe:

Se kaj kmalu odpravimo naprej proti vrhu. Kljub manjšemu obisku, se proti vrhu vijejo kolone ljudi, a se vse nekako porazporedi, tako še vedno lahko greš v svojem tempu. 

Od sedla hodimo naprej po severni strani grebena Piz Boe, po široki skalnati planoti. Pot je sprva povsem položna, deloma hodimo po že mehkem snegu, ki ga je še vedno kar precej na tej strani. Na tej strani grebena je tudi kar oblačno, sonce se pokaže nazaj šele, ko se  s sedla spustimo nazaj na južno stran gore. 

Najprej prečimo snežno planoto, nato se dvignemo na naslednjo skalnato planoto, od tam pa sledi vzpon neposredno na vrh. Všeč mi je ta pot, ker ni ves čas samo vzpon, vmes so položni predeli, da se lahko odpočiješ...

Julija je sneg že res umazan, ampak še vedno se vidi, da ima roza odtenek. Ker tukaj je veliko kamnin značilne roza barva. Tako, da obarvan je celo sneg... 

Pogled s skalnate planote nazaj na pot po snegu:

In še pogled na vrh, ki je pred nami. Tu stezica gre kar navzgor po teh skalah. Ta del je bolj strm, a nič posebno zahtevnega. 

Ob vzponu občudujemo razglede na okoliške gore, predvsem na Sassolungo.

V pomoč nam je nekaj jeklenic. Na povratku sem "vpadla" v skupinico italijanov z juga, ki so "osvojili" tritisočak v allstarkah in sprehajalnih čevljih. Ni jim bilo lahko ob jeklenicah, a so zmogli. Otroci so plezali kar po skalah in na trenutke je bilo res nevarno, a starši se zanju niso dosti menili, saj so sami trpeli ob jeklenicah... Na srečo, se ni nihče poškodoval, a ni bilo pametno. Pa še vse skupaj so zelo upočasnili.

Razgledi:

Pot na vrh:

In končno - vrh, 3152 metra! To je bil moj prvi tritisočak in sem zelo ponosna. Res da je veliko veliko lažji od marsikatere nižje gore. 

Čudovit pogled v dolino z vrha:

Od sedla in do vrha sem potrebovala malce več kot 1 uro, celoten vzpon od prelaza do vrha gore je vzel 2 uri 40 min. Na vrhu je tudi koča, Capanna Piz Fassa. Na vrhu ni prav veliko prostora, lih toliko, da se vsi nekako razporedimo in si najdemo svoj plac za 10 minut relaksa in občudovanja razgledov. Z glasnimi italijani sicer ne moreš uživati v tišini, a tudi to je del izkušnje "Dolomiti". :)

Na vrhu je križ in koča, kapelica in neka precej velika konstrukcija, ki me še najbolj spominjala na jumbo plakat. A kdo ga bo tu gledal... Mogoče kaka tehnična zadeva. Toliko je tista konstrukcija moteča pri razgledih, da tiste strani sploh nisem fotografirala... 

Zmagovalna fotka:

Presenetljivo, na vrhu sploh ni zelo mrzlo, pripravljena sem bila na večji mraz. 

Nehote (na vrhu te prevzame tisti dober občutek, ko sploh nočeš nazaj), se odpravimo nazaj. Pogled na tisto skupinico italijanov, ki se spopada s skalami in jeklenicami:

Pri sestopu gre mičkeno hitreje in smo že hitro pri stezi čez sneg:

V koči na sedlu se tokrat ustavimo bolj "konkretno", kavica, nekaj za pod zob, pa tudi malo počitka pred strmim sestopom po melišču. Marsikdo tu se odloči za vrnitev v dolino z žičnico. Postaja gondole je na vrhu takoj nad kočo. Torej še en vzpon. A ta je kratek :)

Sestop po melišču se izkaže za manj "strašljivega" kot deluje. Kamenčki lepo objamejo nogo in jo bremzajo, tako se sestopa relativno hitro. Ponekod je lažje iti ob poti kot po stezi. 

Prelaz in parkirišče je še daleč pod nami, ta sestop je pravi trening za kolena.

Se vidi pot in koča pod vrhom na nasprotni strani gor. Tudi tam mora biti lepo:

In že smo pri rožicah, takoj za tem pa je sladoled in sandali :)

Čudovita pot, primerna za vsakega z nekaj kondicije in izkušnjami v hribih. Veliko zadovoljstvo ob tem, da si s "svojimi nogicami" prišel na več kot 3000 m :)

Izhodišče: Passo Pordoi, 2239 m

Cilj: Piz Boe, 3152 m

Višinska razlika: 913 m

Prehojena pot: 10,5 km

Čas na poti : 5 h