Roadtrip po Savdski Arabiji: Wadi Disa

Eden od dni v Al Uli namenimo celodnevnemu izletu v kanjon Wadi Disa. Ko se ozrem nazaj na celotno potovanje po Savdski Arabiji, ta izlet je morda še eden najbolj zanimivih, razgibanih in zabavnih. 

Wadi Disa je od Al Ule oddaljena dobrih 270 km, ampak je Al Ula še vedno kanjonu najbližje naselje, tako ki premore nekaj infrastrukture za turiste. Wadi Disa je že skoraj blizu Jordanske meje, čeprav razdalje tukaj so zelo velike. Že sama pot do Wadi Dise je zanimiv izlet, pokrajina je čudovita zaradi hribov vseh odtenkov rjavo-oranžne barve. 

Puščava ni več čisto ploska, so vzponi, nekje komaj zaznavni, nekje malo več. Zanimivo je tudi opazovati, kako na 300 kilometrih se spreminja v bistvu enaka pokrajina - iz svetlih rumenih skal postajajo te vedno bolj temne do skoraj vijoličaste barve. Enako se spreminja tudi pesek. 

Vozimo celo čez nekakšen prelaz, ko se odpre pogled v "dolino" pod nami. Nazaj smo šli po drugi, skoraj da vzporedni poti, tam ni bilo takih višinskih razlik. 

Pokrajina (deluje, kot Arizona ali kaj takega, ne da?):

Kar ob poti naredimo eden ali dva postanka - pretegniti noge (lulamo niti ne za grmovjem, za skalami...). Saj na poti je bila kaka črpalka, ampak so čisto "domače", lih da dobiš gorivo. Načrtovali smo tako, da na tej cesti ne rabimo tankati. Napolnili rezervoarje v Al Uli, nato še malo pri Wadi Disi, tam je vseeno tak bolj turistom namenjen predel. Vmes pa praktično ni nič, zelo redka manjša naselja, morda nomadska...

Cesta je v glavnem zelo v redu, videti je, da je čisto nova. Na nekaterih delih sploh še črte niso zarisane. Cesta po kateri smo vozili nazaj, je starejša, je pa za kakih 15 km daljša.

Na par delih (dolgih tudi tja do 10 km) pa ceste še niti ni. Se vozimo po zbitem makadamu. Seveda, s prilagojeno hitrostjo, trese vseeno pošteno.

Kamele kar ob cesti, se prosto sprehajajo. V puščavi jih je videti še več. Vendar na sliki opažam, da na nogah imajo neke vrvi, očitno so le od nekoga. Predvidevam, da kamele znajo vrniti se k lastniku. 

Ravnica:

V bližini Wadi Dise je zares majhna vasica, kjer pa domačini se ukvarjajo s tem, da turistom ponujajo vožnje in trekingi po kanjonu. Morda se da najeti kako hiško za prenočitev, a v glavnem turizem je tu še res v razvoju. Wadi Disa je res odmaknjena od vseh prometnic in večjih mest.

Vojaška kontrola pred naseljem:

Pred vhodom v kanjon se ustavimo in iz naših avtomobilov se presedemo v jeepe. Take, prave, v slogu Indiana Jonesa. Jeep vozi lokalni šofer. Se peljemo v kanjon!

Lastnik firme jeepov nas fotografira, haha, cela skupina evropejcev, to bo atrakcija. Tukaj je res izredno malo tujih turistov, sploh pa zahodnjakov.

Naš jeep, se počutim res kot v filmu:

Imamo še par kilometrov vožnje do konca ceste in pravega začetka kanjona. Že ta vožnja je spektakularna, gorska kulisa je noro slikovita. Uživamo in od veselja kar na glas vriskamo.

Kones ceste, se začne pravi offroad. Od tu sicer je mogoče (in je tudi noro-noro lepo) se podati na treking po kanjonu, peš. Ampak kanjon je kar dolg, treking vzame kar precej časa, pot pa v glavnem ni shojena, hodiš (in tudi voziš) po pesku, ki se pod nogami in pod kolesi se udira. Hoja bi bila še kar naporna. Malce mi je žal za hojo, ampak vožnja je bila res pravo doživetje, zato je že prav tako.

Wadi Disa je gorsko območje v provinci Tabuk, vse skupaj je nekje na nadmorski višini 400 m. Obilo podzemnih voda in blaga klima ustvarja tu edinstveno naravo z veliko divjih zelišč in različnih palm. Reke kot take nismo videli, so manjši potočki, ki smo jih kar prevozili, celoten kanjon pa je povsem zelen. Beseda "Al Disah" pomeni dolina palm. Zato je tako ime. 

NIsem prav 100% prepričana, a na vhodu je nekakšna rampa, tako prav prosto ne moreš se peljati v kanjon. Ne vem, če lahko greš s svojim avtom, prav gotovo mora biti dober terenec. Poti sicer so jasne. Kjer je kanjon bolj širok, je lahko tudi več poti, nekje se strne v eno. 

Na nekaterih mestih se rastlinje toliko stisne skupaj nad "cesto", da si moraš z rokami ščititi obraz pred ostrim listjem. Vožnja je noro zabavna, mičkeno adrenalinsko, krasna izkušnja.

Freddy se je kar opremil z rutko ;)

Na poti po kanjonu se večkrat ustavljamo, šofer že ve, kje so najbolj zanimive točke - kot je recimo spodnje "uho" v hribu. Imamo dovolj časa za se razgledati, malo se sprehoditi po okolici, se poslikati in se že peljemo dalje.

Razen nas smo srečali izredno malo obiskovalcev, morda še 2-3 avtomobila. Se pa na tem območju že vlaga v razvoj turizma, ker je kraj zelo zanimiv in obetaven.

Tudi to je pot po kanjonu - skoraj po skali oz. pod njo. Včasih se je nam zdelo, da to pa ne bo šlo mimo, pa je šlo :)

Na sliki spodaj iz avta smo lahko kar na skalo izstopili, gosto rastlinje je na drugi strani, cesta malo "visi", mi se skoraj sekiramo, šofer se samo smeji.

Tudi kratka hoja po pesku prinese polne čevlje peska. Treking po tem pesku bi bil kar utrujajoč.

Še kanjon:

Na enem delu splezamo relativno visoko na goro, skale so skoraj v obliki stopnic:

Vožnja s postanki v kanjonu traja kakih 3-4 ure. Nam deluje vse prekratko, minilo je, kot bi trenil. Ko smo se obrnili nazaj v kanjonu, je bilo kar - neeee, a ne bomo šli naprej? Bilo je čudovito. A nas čaka še skoraj 4 ure vožnje nazaj. 

Nazaj gremo po vzporedni cesti. Prav tako nič obljudena pokrajina, deluje manj slikovita, kot tista zjutraj. Morda pa smo že vsega navajeni in polni vtisov od celotnega dneva. 

Že v bližini Al Ule:

Pozno kosilo imamo že dokaj blizu Al Ule, ko so se pojavile restavracije. Danes so ražnjiči. Odlični so.

V mestu smo zopet, ko se temni. Sončni zahod ob cesti pa je le nekaj prelepega:

Obisk Wadi Dise je eno lepših doživetij v Savdski Arabiji in ga vsem priporočam, če vam le znese priti tako daleč.

Naslednji post: Medina