Roadtrip po Savdski Arabiji: Hegra & Elephant Rock

V Al Uli smo nastanjeni v kampu v bližini mesta. Kamp je turistom prilagojen, veliki udobni šotori, stilizirani kot bi to nekoč bilo, obloženi s tepihi, kljub temu s posteljami in elektriko. Kamp je v prijetnem parku v bližini skalnatih hribov. Strežejo nam spodoben zajtrk, tuši in stranišča so spodobno urejeni. Dobra izkušnja.

Iz Al Ule delamo dnevne izlete. Danes se gre pogledat Savdijsko "Petro" - Hegro in pa zelo zanimivo izletniško točko - Elephant Rock.

Elephant Rock

Ker mednarodni turizem v Savdski Arabiji je šele v razvoju, nekatere informacije težko najdeš oz. ne moreš biti 100 % prepričan, da zadeva drži. Ena takih zadev je obisk Elephant Rock-a. To je gora v obliki slona oz. kar izletniška točka v bližini Al Ule. Zjutraj se tja odpeljemo, ugotovimo, da je del okrog gore kar na veliko ograjen, kljub temu, da je to nekje v puščavi, do območja vodi solidna cesta pa poleg je parkirišče. Gora je tako "postavljena", da s ceste ali parkirišča ne vidiš bistva, ne vidiš oblike. 

"Park" okrog gore odpirajo šele popoldan, takrat je menda svetloba najlepša, pa tudi zvečer, ko se spusti tema, je vse lepo osvetljeno. Gora je 20 min. vožnje proč iz mesta, sklenemo, da se vrnemo sem še enkrat popoldan.

Vožnja sama v okolici Al Ule je spektakularna, pokrajina zaradi oranžnih gora je čudovita in je pravo veselje. Poslikala bi vsak kilometer ceste in okolice.

Vreme ni prav jasno, so rahle vročinske meglice, kljub vsemu v novembru imamo zares prijetne temperature - nekje med 25-30° C in je ravno prav za raziskovanje. 

Cesta proti Elephant Rock-u:

Ker puščava je pravzaprav ploska in pesek spodaj je zelo trd, sploh ni težava, če bi se kdo želel voziti offroad kar po puščavi. Vsake toliko vidimo, da se kdo zapelje s ceste in "se sprehaja" v puščavi. A roko na srce - kaj pa boš tam počel, razen preizkusiti šoferske spretnosti in narediti par slik?

V prvo se zapeljemo, kolikor se da okrog "parka" ob Elephant Rock-u, poskušamo, če imamo kje lepši pogled na goro. Ugotovimo, da so že premeteno naredili in območje ogradili ter predvideli parkirišče. 

Se vrnemo popoldan. Vstopnine ali parkirnine tako ali tako ni, vse je brezplačno. Samo urejeno je. Zakaj? Ne vem, mogoče zaradi lokala pred goro, da je vse pod kontrolo, pa da goro ne uničujejo s kakimi napisi ali plezanjem...

Parkirišče in pristop je "zadaj" za slonom, goro obidemo okrog oz. lahko kar "pod rilčkom", preden zagledamo pravo obliko.

Pridemo takoj ob 16.30 ali 17.00, ko se območje šele odpira, saj ob šestih zvečer novembra se že temni.

Jabal AlFil (Elephant Rock po-arabsko) je 52 metrov visoka gora, veter in pesek v milijonih let izklesali v obliko slona. 

V času, ko se sonce spušča, je res svetloba izredno lepa, "slon" je ravno prave zlato-oranžne barve. Široko območje pred goro je namenjeno sprehajalnim potem ter sem ter tja v tla vkopanim sedežnim garnituram, kjer se lahko usedeš, naročiš postrežbo in uživaš v razgledu. To je točno to, kar arabci obožujejo - čudovite točke v naravi za druženje. 

Ker smo takoj ob odprtju "parka", ljudi še ni tako veliko, so prste mize, lahko se tudi fotografiramo brez posebne gneče. Nižje kot je sonce, večja je gužva.

Čudovito:

"Slon" od zadaj:

Gazebo za uživati v razgledu so različnih oblik, vse je premišljeno razporejeno, da je povsod lep razgled (tisti vkopani v tla, so bolj priljubljeni, ker se ne čuti vetra. Tukaj zna precej pihati in s tem pesek leti v obraz, usta, nos....). Najmanj eno uro se tu sprehajamo in uživamo, čeprav bi rekli, da je ena samo gora za videti.

Za obisk Herge se pa moraš najaviti, moraš imeti rezerviran termin. Iz Al Ule je to oddaljeno kakih 20 minut vožnje. Pridemo ob uri na dostopno točko. Z avtobusi nas zapeljejo na območje, nihče se ne sprehaja po arheološkem najdišču prosto. Obisk je dovoljen le v organiziranih skupinah z vodnikom. Pogled iz avtobusa na območje Herge:

Mada' in Saleh - Hegra - je predislamsko arheološko najdišče iz obdobja Nabatejskega kraljevstva. Približno 2000 let stari ostanki drugega največjega (za Petro) Nabatejskega mesta. Ker smo že bili v Petri, se zelo opazi podoben slog in se pa vidijo razlike. 

Avtobus nas dostavi na eno od točk, kjer so predvideni ogledi. Sicer smo kar sredi puščave, skale so si daleč narazen. V Petri je bilo vse skupaj bolj "stisnjeno", gore so višje in teren je bolj razgiban. Morda 2000 let nazaj je bilo tu tudi nekoliko drugače. Zdaj je skoraj vse golo, ostala so le redka grmovja ob grobnicah.

Na vsaki od točk imamo čisto dovolj časa za voden ogled in informacije, fotografiranje in  da se sami sprehodimo okrog in okrog. 

Ves čas ob skupini sta 2 lokalna vodnika ter čuvaji praktično pri vsaki grobnici. Vse je na očeh, a nikjer nas niso omejevali niti s časom, niti, kam smemo ali ne. Samo spremljajo, da kdo ne uide v puščavo in da se kaj ne uniči.

Kar je ostalo na nabatejskega mesta so pravzaprav grobnice, le temu so dajali takšen pomen, da so jih vklesali v skalo. Premožneži že za čas življenja so si gradili posmrtni templji, ki so jih kasneje založili z dobrotami za posmrtno življenje. Večina ljudi so živeli v šotorih in seveda, tega ni nič ostalo, grobnice pa so tekom stoletij izropani. 

Območje je zelo lepo, že zaradi lepot narave je vredno priti sem. Kdor ima rad puščavo, gore in pesek, je to pravi kraj. Grobnice pa so seveda zares posebne in celotno območje Hegre je uvrščeno na seznam UNESCO.

Na daleč se vidijo samo skale, ko pa prideš bližje, vidiš, da spodaj so vsepovsod ostanki grobnic. Hegra je oaza, zato je tukaj nastalo mesto - ob poti iz Medine v Damask. Meni se ni zdelo tako, zelenja je bilo malo nič, mogoče skozi stoletja se je to spremenilo, ali pač november je tak mesec, ko je vse izsušeno. 

Skale čudnih oblik:

Grobnice:

Otroci lokalnih obiskovalcev (v Hegri je bilo še največ zahodnih turistov, kar smo jih v Savdski Arabiji srečali; so pa še vedno večinoma lokalci):

Sprehajamo se okrog grobnic, v resnici je to skoraj treking po puščavi: 

Pri nekaterih grobnicah so uprizorjene kratke predstave iz tedanjega življenja. Dobimo nekakšen vpogled vsaj na to, kako (približno) so bili tedaj prebivalci oblečeni:

Vsako grobnico lahko obiščeš, stopiš notri...

Okolica: 

Kljub temu, da je obisk Hegre voden in celo nas z avtobusom prevažajo na 3 ali 4 različne točke, celoten obisk deluje kot sprehod v puščavi, med skalami, brez posebnih časovnih omejitev. Bilo je zelo lepo.

Pogled od avtobusa:

Ko prideš bližje (le kako "velik" si moral biti, da si si dal zgraditi grobnico iz orjaškega skalnatega osamelca sredi puščave?):

Za zaključek se ustavimo še na eni točki (no, postaja je 200 m proč):

Se že vidi tista ozka špranja med skalami:

Se izkaže, da niti ni tako ozka:

In skozi ta naravni "prehod" lahko prideš na drugo stran skal. Hm, praktično, ne? Predvsem je zelo zanimivo in luštno. Dolgo taja, dokler vsi pofotkajo luknjo brez ostalih obiskovalcev, a nam pustijo čisto dovolj časa.

Okolica:

Bilo je čudovito, še posebej, če imate rade puščavo in gore. 

Bar s kavo, pijačo in prigrizki je bil le na recepciji, pri vhodu na območje, s seboj smo lahko imeli nahrbtniki z vodo, pa tudi kakim prigrizkom, če  je kdo želel. Na območju Hegre ni lokalov, ni stranišč. samo narava in grobnice.

Naslednji post - pravi highlight tega potovanja - Wadi Disa.