Roadtrip po Savdski Arabiji: Al Ula

Če se naredi velik krog po Savdski Arabiji, tako kot smo ga prepotovali mi, Al Ula bo nekje na uri 10. In tu smo že blizu Jordaniji. Ko tu rečeš "blizu" - to pomeni še vedno cca. 400 km do meje. Ampak pokrajina je že podobna jordanski puščavi Wadi Rum. Oranžen pesek, skalnate skoraj okrogle gore  zanimivih oblik. Ta predel je meni v Savdski Arabiji še najbolj zanimiv in na pogled privlačen.

Al Ula

Al Ula je razmeroma majhno mesto, a hkrati je ena najbolj prepoznavnih turističnih destinacij v Savdski Arabiji. Tu v bližini je savdijska "Petra" - Hegra, od tu je dostopna spektakularna soseska Wadi Disa, v okolici mesta je več turističnih atrakcij, pa tudi samo mestece ohranja (s pametno obnovo in ureditvijo) avtentično vzdušje in arhitekturo.

Pokrajina v okolici Al Ule:

Al Ula se zelo razvija, na veliko gradijo ceste okrog mesta. Na vsakem delčku, kjer poteka gradnja, mrgoli delavcev. Pri nas tega nismo navajeni. Vožnja pa... Zanašamo se na vodnika in navigatorje. Oznake na cestnih tablah so čisto vse v arabščini. Še kar dobro smo se naučili arabskih številk, predvsem zaradi omejitev hitrosti. Brati pa (še) ne znamo.

Mestece z nekaj več kot 5 tisoč prebivalci je izredno staro, ustanovljeno je v 6. stoletju pred našim štetjem, in je z razvojem turizma, tudi tujega, ponovno razcvetelo in je lepo urejeno. 

V center mesta, na nekakšno glavno peš ulico, pridemo vsakokrat šele zvečer, ko se že temni. Čez dan smo okrog in sem malo razočarana, da mesteca ne uspemo videti v sončni svetlobi. Je pa res, da sredi dneva mesta so prazna, ljudje se žgočemu soncu in vročini izogibajo. Zvečer pa mesta zaživijo, tako, mogoče je kar prav, da smo bili tam samo proti večeru. Novembra se tudi zgodaj temni.

Ob sprehajalni ulici je veliko lokalov, trgovinic, nekakšnih razstav. Je živahno in prav prijetno je tu se sprehajati.

Al Ula stoji na mestu biblijskega mesta Dedan. Nato je tu cvetelo nabatejsko kraljevstvo Lihjan naslednjih 500 let, dokler okrog leta 100 našega štetja niso prišli sem rimljani in osvojili Petro, tedanjo prestolnico. Tako v tistem času se je prestolnica premaknila v Hegro, ki je le 22 km od Al Ule.

Se ustavimo v nekem lokalčku na smootie pa še nekje kupimo sladoled. Skratka, zvečer gremo v lajf.

Luštna trgovinica:

Eno jutro obiščemo staro železniško postajo, ki velja za eno od turističnih atrakcij. Postaja je bila zelo pomembna točka na Hedžaški železnici, ki je povezovala Damask in Medino. Do Medine je tu "vsega" 300 km. Ker so naselja po Arabski puščavi tako redka, vsako je izjemno pomembno. 

A postaja je ograjena, do nje sploh ne prideš, niti ni prav obnovljena. Morda je mogoče se najaviti za ogled, ne vem, mi smo si jo pogledali od zunaj in ostal je vtis - tudi če se tu ne bi ustavili, nič ne bi izgubili.

Na drugi strani ceste od postaje je pokopališče Al Ule. In za nas je res neobičajno, tu v puščavi pokopavajo takole:

En popoldan gremo jesti v jemensko restavracijo. Božanska hrana!

Eden od večerov uspemo še pred temo na razgledno točko nad mestom - Harrat view point:

Ker smo dokaj pozni, pa še dan je oblačen, nimamo jasnega razgleda. A vseeno je lepo se pripeljati sem in videti pokrajino. View point leži praktično na vrhu 1260 m visoke Harrat Uwayrid gore. Cesta do razgledne ploščadi je dolga in vijugasta, ampak široka in zelo lepo urejena. Na razgledni točki je fancy lokal, vse okrog so sedežne "jame", kjer lahko uživaš v šiši, pijači, družbi in razgledu. Opazili smo, da pri domačinih take točke nekje v naravi so zelo popularne. Nismo opazili, da bi kdo zares hodil v hribe, se pa pripeljejo na take točke ter se družijo in uživajo v razgledih. 

Kljub temu, da je dostop razmeroma dolg, se voziš vse okrog gore, da se postopoma vzpneš tako visoko, je na vrhu precej ljudi. Pa še dan ni bil najbolj jasen.

Razgledi na  mesto in okolico. Gore so pa res slikovite.

Ko se spustimo s hriba, je že skoraj noč in spet smo v mestu v temi.

Naslednji post bo o obisku Hegre in Elephant Rock-a.