Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Roadtrip po Savdski Arabiji: Medina

Medina (ali Al-Madinah po-arabsko) je eno najstarejših in najpomembnejših mest v islamski zgodovini. Mi pridemo sem iz Al Ule, je pa mesto že relativno blizu Džide, do katere nam manjka še dobrih 400 km, da sklenemo krog po Savdski Arabiji.

Al-Masjid al-Nabavi

Po pomembnosti mesto se lahko kosa z Meko in še nedolgo nazaj je bilo za ne-muslimane mesto zaprto. Za nas je prav posebno doživetje obiskati to mesto in se približati Prerokovi mošeji Al-Masjid al-Nabavi.

Je pa to še vedno eno od največjih v državi mest (Medina šteje približni 1,5 mio prebivacev) in temu primeren kaotičen promet.

Iz Al Ule do Medine je cca 340 km, kar se razvleče na kakih 4 ure vožnje. Puščavska pokrajina s hribi, smo na dokaj visoki nadmorski višini. Medina in pokrajina okrog leži na cca. 600 m nad morjem. V hribih v bližini mesta se skrivajo starejši že speči vulkani.

Na poti se ustavimo pri mošeji Khaybar. Zdaj smo že navajeni, da razdalje med mesti, med kakršnimi koli naselji v Savdski Arabiji so lahko zelo velike in je lahko nekaj sto kilometrov ni ničesar. Zmeraj moraš imeti poln tank, ko se odpravljaš na pot, moraš imeti dovolj vode in kak prigrizek. Zato postanek pri mošeji Khaybar je še kako dobrodošel, je ena redkih poseljenih točk na poti, ki jo je hkrati vredno obiskati.

Od mošeje Khaybar do Medine je še 150 km vožnje. Zato tukaj naredimo kratek postanek in spotoma si pogledamo to mošejo. Khaybar je ena oaza, kjer se nahaja istoimensko naselje. Khaybar je znan po bitki v 7. stoletju, ko je bilo tukaj zgodovinsko razburljivo med židi in muslimani in je bila tedaj celotna oaza zaščitena z obrambnimi zidovi. V mestu so še vedno ostanki trdnjave in palač in starih hiš. Mi se ustavimo v mošeji, ki je, seveda, veliko novejša, a je tik ob cesti. Ženske nas prijazno povabijo noter, samo glave si pokrijemo. Lahko se v mošeji razgledamo, obiščemo stranišče. Oni se pripravljajo na molitev, zato prav dolgo se ne zadržujemo, ko se molitev prične, gremo proč.

Čas je tudi za kavo:

Se bližamo Medini, na cestnih tablah so še vedno oznake za muslimane. Kljub temu, da je nam sedaj v mesto dovoljeno, priporočajo, da ženske smo oblečeni skladno z njihovimi navadami, predvsem, da je pokrita glava. Dolge hlače in rokave imamo tako ali tako povsod že celotno pot.

Mesto je veliko, se hitro razvija, veliko se gradi. So celotna območja novogradenj, nekje se komaj gradi, nekje so bolj zgodovinski predeli in je vse skupaj bolj mirno. Promet je v centru spet noro kaotičen, je čisti izziv za šoferja.

Medina ima veliko za pokazati, tu bomo ostali par dni. Mesto je staro okrog 3000 let in je znano predvsem po Prerokovi mošeji, ki služi kot grobišče preroka Mohameda - Al Masjid al Nabavi. Je pa tu še veliko drugih pomembnih točk, mesto je obstajalo 1500 let pred Mohamedovo selitvijo iz Meke. Med drugimi je tu najstarejša v islamu mošja - mošeja Kuba.

Skozi mesto se peljemo v sam center, najprej želimo do Prerokove mošeje. Ravno v centru del cest je preusmerjen in zaprt za gradnje, zgleda, kakor da gradijo avtoceste skozi mesto. A ta čas je v centru prometni kaos, na 8-pasovnici moraš narediti U-turn, in to z arabskimi soudeleženci v prometu, ki niso ne potrpežljivi niti vljudni šoferji. Srečna sem bila, da ne vozim, na trenutke sem samo zaprla oči in se vdala v usodo :)

Najbolj praktično bi bilo, da se parkiraš pri tej mošeji z zeleno streho (slika zgoraj), tu je Prerokovi mošeji najbližje parkirišče, vsaj če dostopaš s tej strani. Mukoma se pripeljemo do sem, ampak vhod na parkirišče je zaprt, vse je polno. Na cesti ne moreš stati in čakati, da se kdo zapelje ven, moraš naprej. Naredimo še krog po okolici, za šoferje je stresno, ostalim pa je kar zanimivo.

Kljub temu, da je tako pomembna mošeja že čisto blizu, je za visokimi bloki ne vidimo, ljudi okrog pa je ogromno, občutek je, da smo v filmu, ljudje vsake sorte, ampak nikogar v zahodnjaških oblekah, vsi so oblečeni skladno z muslimanskimi pravili in "modo".

Če si kdo predstavlja lepo urejen center mesta (recimo, jaz), to še zdaleč ni tako. Mesto je res da veliko in ulice so zelo široke, a so povsem običajni bloki, nič kaj popedenano. Nekje na dvorišču pri blokih najdemo skoraj prazno parkirišče, sicer z oznako, da je parkiranje prepovedano. Če prehitevam, povem, da smo se tu parkirali in ni sledilo nobene kazni :)

Skozi ulice in dvorišča se vrnemo do mošeje z zeleno kupolo, ta je bila ves popoldan naš "smerokaz" za parkirišče in obisk mesta, nekako vedno smo se znašli tu blizu.

Pri mošeji je živahno, jo obidemo skoraj okrog, se čuti, da je blizu tako velika "atrakcija" - za muslimane je skoraj enako pomembno obiskati Al-Masjid al-Nabavi kot narediti hadž v Meko. Po nekaj bolj mirnih dnevih v naravi in manj naseljenih krajih, se spet znajdemo v mestnem vrvežu.

Nas, seveda, na daleč vidijo, da smo turisti. Nikjer se nismo počutili, da nismo dobrodošli, smo se pa kar se da držali njihovih pravil in nismo bili vsiljivi s fotografiranjem. Se pa nismo mogli izdajati za lokalce :)

Na drugi strani mošeje vse do križišča cest pri ulici, ki vodi proti Prerokove mošeje, je neverjetna gužva. Ljudje, ki prihajajo iz vseh smeri, vmes imajo nekakšne stojnice in prodajaj neke random zadeve, od oreščkov do rutk in zapestnic, od tepihov do zelišč, do kuhinjskih krp in ponarejenih (?) zlatih ur... Sprašujem se, le kdo tukaj kaj kupi, ko pa te potok ljudi skoraj nese naprej. Mi se trudimo držati skupaj, spotoma, ja, slikamo in snemamo, ker se počutimo dobesedno kot v filmu... Vsi, ki so na slikah oblečeni kot evropejci, so naša ekipa ;) Celo mladi so oblečeni po njihovih standardih, morda redko kateri fant je v kavbojkah in majici, sicer so vsi v dolgih oblekah dishdasha...

Naša ekipa:

V daljavi pod mostom za bloki je že Prerokova mošeja, kamor smo zares namenjeni.

Vmes moramo prečkati cesto, po kateri smo se vozili z avti, ko smo upali parkirati tu v bližini. Totalen kaos med improviziranimi stojnicami, ko imajo blago kar na rjuhah na tleh, ljudje, ki hodijo vsak svojo pot, prometni kolaps in gradbišče okrog... Bilo je tako noro, da je bilo kar smešno.

Smo še vedno blizu tiste zelene mošeje, samo jo poskušamo obiti in napredovati v ulico do Prerokove mošeje.

Enkrat, ko prečkamo križišče in zavijemo v ulico, ki vodi neposredno do mošeje, je mičkeno bolje. Še vedno je veliko ljudi, a so vsi namenjeni do ali iz mošeje, nihče več ne prodaja kar na tleh, območje je bolj urejeno in srečujemo že tudi policijo, ki vse skupaj nadzoruje..

Minareti mošeje Al Masjid Al Nabawi:

V moji glavi je iz nekje podatek, da mošeje ne smejo imeti več kot 6 minaretov, toliko jih ima mošeja Masjid al-Haram v Meki. Večinoma so 4 minaredi ali manj. Ne vem, kako je prišlo do tega, ampak Prerokova mošeja v Medini ima največ minaretov od vseh mošej - 10. Visoki so 104 m.

Mošeja Al-Masjid al-Nabawi je neverjetno velika, oz. zelo veliko je dvorišče, ki je z vseh strani ograjeno. Primerjam lahko z velikostjo enega stadiona, ko je več vhodov z vseh strani. Stavbe sploh ne vidiš oz. ne moreš dojeti, kako v resnici veliko je.

Visoka kovinska vrata na dvorišče mošeje so na stežaj odprta. Ker nismo prave vere, za ograjo ne smemo in ne želimo niti poskušati, kaj se zgodi, če bi šli tja. Naš vodnik nam pove, da ni dobro, če bi pred vhodi v mošejo kar stali, zato ob ograji se počasi sprehodimo. Tu pa tam vidimo nekakšne varnostnike, policijo, prav gotovo nas imajo na očeh. Kolikor je nam zanimivo, toliko se počutimo opazovani in ni najbolj prijetno. Naš vodnik pove, da si je upal že iti tudi noter, ga je pač zanimalo. Za moške je, vsekakor lažje. No, ali pa za ženske - če bi se oblekle v njihova oblačila z pokritim obrazom.

Zakaj je mošeja tako posebna? Pri gradnji leta 622 in pozneje je sodeloval sam prerok Mohamed. Zemljo, kjer je zgrajena mošeja, je odkupil od dveh sirot, ki sta mu vseeno želela teren podariti. Ena najbolj pomembnih značilnosti je del mošeje pod zeleno kupolo, tam je Mohamedova grobnica.

Dvorišče zgleda zelo zelo lepo - zaradi velikih senčnikov, ki so hkrati okras in svetilke. Po potrebi jih odpirajo in zapirajo in zato dvorišče mošeje lahko izgleda različno.

Pri mošeji je kar gneča, veliko ljudi. Mi se ustavimo pri vhodu v muzej nasproti enega od vhodov na dvorišče mošeje. Tu pri muzeju je še nekako najmnj sporno, da se zadržujemo. Drugače teh vhodov na dvorišče je res veliko, vsakih 50 metrov.

Od tu vidim delček zelene kupole, kraja, kjer je Mohamedova grobnica. Veliko romarjev, ki opravijo hadž v Meko, obiščejo tudi zeleno kupolo. Poleg Mohameda sta tam grobnice dveh njegovih tovarišev, četrti grob pa je "rezerviran" za Jezusa, saj muslimani verjamejo, da se bo Jezus vrnil.

Od začetne 30 x 35 m velike mošeje, ki jo gradil Mohamed, današnja meri cca 400 x 400 m in lahko sprejme tja do 2 mio vernikov.

Mošeja je vedno odprta, so jo zaprli samo za neko obdobje v času kovida.

Kljub temu, da nismo smeli noter, je bilo res posebno biti tukaj in začutiti to posebno energijo. Sprašujem pa se, zakaj ne nemusliman ne sme v to mošejo in pa v Meko nasploh. Islam pravi, da pripadniki drugih religij lahko obiščejo tudi sveti mošeji v Meki in Medini, saj to je Božja hiša in za čaščenje Boga naj bi jo lahko uporabljali vsi. Mogoče smo se samo premalo pozanimali in zamudili priložnost.

No, Meka je prepovedana tako ali tako na državnem nivoju...

Od mošeje se vračamo v center mesta mimo prestižnih hotelov in trgovin.

Lokalni pridih tudi na modernih stolpnicah:

Prečkamo en bolj urejen prestižen predel z novimi stavbami.

Zavijemo na nekakšno peš cono z veliko trgovin, lokalov, tudi restavracije. Tu se čuti prijetno srce mesta, ni več prometnega kaosa, ljudje se sprehajajo in se družijo.

Na trgu zavijemo v restavracijo, ki se nam zdi še najbolj obetavna in predvsem imajo slike jedi ;)

Meni in cene za občutek. Ker je restavracija preprosta, hrana je res poceni (10 rialov = 2,3 €):

Še malo se sprehajamo po mestu, želimo pa do avtomobilov še pred temo. Hotel imamo rezerviran mičkeno ven iz centra, zato pa ob eni od glavnih prometnic, da je lažje z vožnjo.