Camino Frances. Dan 21: Bercianos del Real Camino - Mansilla de las Mulas

 Sončno, -3°C/+8°C

Prenočim povsem sama v prenočišču v Bercianos del Real Camino. Enkrat, ko se počutim varno, mi je popolnoma prav in uživam, da imam celotno spalnico samo zase. Na Camino je to že kar razvajanje. Zjutraj se zgodaj zbudim, si skuham kavo (dragocena mala špiralca za kuhati vodo še kako pride prav v takih primerih). Ko zapuščam prenočišče, v oknu hiše zagledam lastnico, ji samo pomaham... Ob osmih je še skoraj tema. Jutro je tudi zelo mrzlo, eno najbolj mrzlih na moji poti.

Jutro in sončni vzhod za mano (na Camino sončni vzhod je praktično vedno za nami - ker hodimo iz vzhoda na zahod) naredijo dan čudovit. Pravzaprav sončni vzhod je bil pravi highlight tega dneva. Suhi zimski mraz, še temno modro nebo in žareč  oranžen pas od vzhajajočega sonca, jutro ne bi moglo biti lepše. 

Ko zapuščam sicer popolnoma nezanimiv kraj, ves čas se obračam nazaj in slikam. 

Takoj za naseljem se začne pot ob cesti, skoraj enaka kot prejšnji dni - med ravnino in polji vzdolž lokalne ceste z izredno malo prometa. Zelo kmalu me dohiti še mlajša ženska, ki je še na Camino nisem srečala, niti ne bom več, a po nahrbtniku s školjko sklepam, da lih tako gre po poti. Se pozdraviva - "Buen Camino!" in gre ona naprej. Mi je žal, da nisva bile v istem prenočišču, tako ne bi bila sama. V kraju sta dve opcije za prenočiti, tista kjer sem bila jaz, albergue Santa Clara, in še nekaj velikega, preden prideš v kraj - La Perala, kjer je verjetno spala ta ženska. Včeraj sem šla mimo, zdelo se mi je zaprto, najbrž pa je bilo le odprto. Šla sem v Santa Claro, ker sem jih klicala dan prej in se najavila. 

Kakor koli, je ta ženska edini romar, ki sem ga danes srečala na poti, vse dokler nisem prišla v Mansilla de las Mulas. 

    

Pot, kljub enoličnosti, je prijetna, male posebnosti razbijajo monotonijo. Ker je danes sončno, vse skupaj je veliko lepše. Ko se obrnem nazaj proti soncu, čez noč pomrznjena trava in vejice delujejo srebrne. Zelo lepo. Hodim skoraj obrnjena s hrbtom naprej.

Še en križ ob poti, spomin na stare čase. Tako je nastala cesta - ljudje so hodili Camino čez tukajšnja polja kar naravnost k naslednjemu naselju, iz stezice je nastala pot, nato asfaltirana cesta. 

Današnjo razmeroma dolgo etapo, 28 km, razbijata dva naselja. Do prvega imam 7,5 km, nato še nekaj čez 13 km ter še 6,5 km. Prvo naselje je El Burgo Raniero. V kraju biva skoraj 800 oseb, po skoraj dveh urah hoje si že počasi želim odprt bar in toplo kavo. Na vhodu v naselje je odprta majhna trgovina z živili, ravno v ulici na sliki spodaj. Ne vidim še kakega trga ali bara, vprašam prodajalko, če je v kraju kak odprt bar. Pove, da žal, razen njene trgovine, ni nič odprtega, da pa mi lahko skuha kavo in jo spijem zunaj ali se vrnem kakih 300 m nazaj in grem v bar na veliki črpalki ob glavni cesti... Res je, sem jo videla, ko sem prečkala cesto. Se odločim, da se vrnem do črpalke, si privoščim pošteno pavzo in kar dve kavi. Danes si ne obetam nič več odprtega dokler ne pridem do cilja. 

Pozneje prečkam kraj, razen male simpatične cerkvi ne opazim ničesar zanimivega, niti glavnega trga. 

Za naseljem nadaljujem pot ob ta isti lokalni cesti. Nikjer ni nikogar, vreme je prelepo, poslušam glasbo in pojem zraven, kar na ves glas, pa skoraj se pogovarjam sama s seboj in predelam vse misli, ki se mi porodijo... V bistvu je zelo lep dan... Ta drugo naselje niti ne slikam, popolnoma nezanimivo je, pač nekaj hiš ob cesti... Opažam, da zanimiva naselja z zgodovinskim čarom in srednjeveškim centrom so ostala nekje za mano... Na tem delu so naselja morda novejša, a popolnoma nezanimiva. Pač, ljudje živijo.

Daleč, skoraj na obzorju, vidim gore s snežnimi vrhovi. Na severu in zahodu. Se sprašujem, ali bo pot prečkala gore. Poskušam uganiti, kako so daleč, koliko dni poti je do tam. Ko gledaš z očmi, se gore veliko lepše vidijo, na slikah so komaj opazna črtica na obzorju. 

No, tri dni kasneje sem ugotovila, da se gore začnejo za Astorgo, pot jih delno prečka, a v delu, kjer so nižje, tudi sneg je manj verjeten, čeprav po zimi to ni tako nemogoče.

Še vedno enaka pot ob cesti:

Ko prečkam avtocesto pred Mansillo de las Mulas, je občutek, kot da se vračam v civilizacijo. Zadnjih nekaj dni hodim po skoraj nič obljudenih pokrajinah, na cestah praktično ni prometa... 

Mestece Mansilla de las Mulas je ravno takšne velikosti, kot jih imam najraje na Camino - okrog 2000 prebivalcev. Prenočila bom v albergue Gaia takoj na vhodu v mesto. Zelo lepo moderno urejen majhen albergue. Ko pridem, sem tretja, na koncu dneva smo tam 6 oseb, jaz in 5 moških, ki jih še nikoli nisem srečala. Navežemo stik z mladim kanadčanom, Dustin, oba se odločiva za obisk supermarketa in večerjo v albergue, kuhinja je res prijetna. 

Jaz želim še malo pogledati mesto, deluje zelo prijetno, čeprav, hecno, na slikah mi sploh ni uspelo ujeti, da je nekako simpatično. Bi rekla, da je nefotogenično... 

Market je na drugem koncu mesta, a je res velik in dobro založen. Do drugega konca mesta je vsaj 5 ali 10 minut hoje :). V obe smeri sem šla preko glavnega trga in mimo cerkvi. Pred cerkvijo je ravno pogreb in nikakor ne morem se izogniti, da ne bi šla mimo. Tako dvakrat sem šla mimo pogreba... Je kar ena taka reč, ko se ti ne ljubi srečevati na poti... 

Dustin pozneje pove, da ni videl pogreba, očitno je le našel neko drugo pot... 

Prijeten in umirjen večer v albergue, rezerviram si posteljo v hostlu v Leonu za jutri. V Leonu sem že bila, ko sem hodila Camino San Salvador in vem, da je mesto zelo veliko in da si res želim bivati v centru poleg katedrale. Hostel Globetrotter je 50 m od katedrale, boljše lokacije si ne moreš želeti. 

Danes sem prehodila 28 km v 7,5 urah.

Nadaljevanje: Mansilla de las Mulas - Leon