Camino Frances. Dan 19: Carrion de los Condes - Ledigos

 Oblačno -1°C / +9 °C

Nočitev v samostanu je bila kar v redu. Španca sta šla na pot zelo zgodaj, korejci so ostali še za mano. Jaz štartam okrog osme ure, se mi zdi še najbolj prav. Mrzlo megleno jutro, skoraj rosi. Vremenska napoved kaže na lepši popoldan. Prečkam prebujajoče se mesto, se poslovim od trga generala Franka.

Jutranja megla je nekaj povsem običajnega povsod, kjer sem hodila Camino. Uživam v tem, vse je še zaspano in zasanjano. 

Prečkam mesto in reko Carrion. Za reko se skoraj mičkeno lovim z oznakami, jih ne vidim, a vem, da pot gre proti samostanu San Zollo in ga že vidim malce naprej. 

Nekdanji samostan je sedaj luksuzni hotel. S ceste ni bilo videti, da bi bil odprt. Morda pa je bilo še prezgodaj, da bi bilo kaj življenja.

Današnja etapa je ena najbolj neobičajnih - ravna kot strela pot prečka polja. 17 km ni nobenega naselja. Prvih nekaj kilometrov je to še vedno senda, kot je bilo včeraj, vzporedno z lokalno cesto. 

Glavni del poti danes pa je pot po originalni 2000 let stari rimski cesti. Moderne prometne ceste se odmaknejo vstran, pot prečka velikanska polja, pravzaprav pozimi močvirja. Zanimivo je to, da rimska cesta je bila zgrajena tu, kjer sploh ni kamna, ker so samo polja okrog. Ocenjujejo, da je bilo potrebno  pripeljati sem 100 tisoč ton kamenja, da je sredi močvirja zgrajenih 13 km poti. 

Skozi jutranjo meglo občasno se skoraj prebije sonce.

Rimska pot, sedaj makadamska, je ravna kot strela, skoraj ves čas z obeh strani so drevesa, ki poleti nudijo nekaj sence. Odkar sem zapustila mesto in vse, dokler nisem popoldan prišla v prenočišče v Ledigosu, nisem srečala ene same osebe, niti romarjev, niti lokalcev. Popolnoma sama sredi neskončnih polj. Dan je bil čudovit.

Če sem se obrnila nazaj, proti vzhajajočemu soncu, ponoči zamrznjena drevesa in trava ob poti so se lesketali v nizkem soncu, zgledalo je vse kot da je kristalno ali srebrno. Nikakor nisem uspela fotografirati tako, da se vidi ta sijaj, bilo je prav dragoceno. 

Preprosta pokrajina je prelepa.

Ob rimski cesti je postavljenih 2 ali 3 počivališči, da se lahko kje usedeš in se malce spočiješ. Poleti, ko je vse suho, najbrž se lahko usedeš kar ob robu poti, pozimi pa je vse mokro in blatno, razen ceste sploh ne moreš kam zaviti ali se kje ustaviti. 

Pot. 13 km enak razgled:

Pogled nazaj na posrebreno pomrznjeno travo:

Tik pred drugim počivališčem je oznaka, da je do Santiaga je še 400 km. Ko sem začela hoditi ta drugi del Camino, takoj za Burgom je bila oznaka za 500 km. Torej za mano je dobrih 100 km. Jaz hodim počasi, oz. delam kratke dnevne razdalje, pa se mi zdi, da gre prehitro...

Turobna pokrajina, ki kar ne pusti, da sonce pokuka ven:

Končno zagledam naselje v daljavi. Calzadilla de la Cueza. Naselje je nastalo ravno zaradi gradnje rimske ceste. Sedaj je to majhna vas, albergue je pozimi zaprt, si ne obetam niti odprtega bara. 

Nič kaj slikovita vasica z impresivno cerkvijo in samostanom. Včasih se kar čudim, kako velik vpliv nekoč je imela cerkev na razvoj takih malih krajev. Pravzaprav ključen.

Pot nadaljujem v 6 km oddaljen Ledigos, kjer sem že včeraj rezervirala prenočišče. Pravzaprav sta dve možnosti - 24 km do Ledigosa ali še 3,5 km naprej v Terradillos de los Templares. Oba kraja sta res majhni vasici, oba prenočišča sta luštna, moderna hostla z restavracijo. Bi rekla, da je vseeno, kje si, razlika je le 1 h hoje. Zato sem se odločila za bližji Ledigos. Korejska mladoporočenca in njihova prijateljica so mi povedali, da bodo šli v Terradillos. A ves dan jih nisem srečala, gotovo so kje za mano. 

Za Calzadillo de la Cueza rimske ceste je konec, pot gre spet ob lokalni cesti. Prometa skoraj ni, v eni uri morda se je peljalo 2-3 avtomobila mimo. Med Calzadillo in Ledigosom ter Terradillo celo razen poti ob cesti obstaja tudi alternativna varianta poti - skozi polja in delno ob manjši reki. A pokrajina se mi zdi povsod enaka, ne vem, če je vredno. Pa mičkeno daljše je... 

Pogled nazaj. Končno imam sonce. Že skoraj spomladansko. Takoj postane toplo in celo slačim bundo. 

Majhen košček poti gre po zapuščeni cesti, novejši del je speljan proč. Vzdolž vseh 100 m zapuščenega asfalta romarji so zložili puščice in srčki iz kamnov. Do tu za nami je že najmanj 20 km od prejšnjega prenočišča in še vedno so si ljudje vzeli čas in sestavili puščice. Naredi ti toplo pri srčku, se ne počutiš več tako osamljen. Čisto vsak dan gre tu mimo kar nekaj ljudi, vsak s svojimi razlogi, vsi z enakim ciljem. 

Za rumeno - zelenim gričem se pokaže cerkev Santiago v Ledigosu. Grič je vreden slike za Windows, res je lep in harmoničen. Le slikati ga je težko... 

Mala vasica Ledigos, moj današnji cilj.

Albergue v Ledigosu je v isti stavbi kot bar in restavracija. Moderno opremljen in urejen. Bar in restavracijo obiskujejo tudi domačini, je tik ob cesti. Albergue ima čudovito dnevno sobo s kaminom, postelje res da na pograd, a zelo udobni in vsak s svojo zaveso, dobim prave rjuhe, kar je čisto raskošje na poti. Kopalnica premore celo fen, radiatorji so topli. Eno boljših prenočišč na poti. Razen mene v albergue je samo še ena španka, stara okrog 60 let, mrko gleda ves čas in  me komaj kaj pozdravi. Ne uspem vzpostaviti stik, ženska se kar "zapre" v svoj pograd. Razmišljam o vseh mojih sopotnikih, očitno vsi so šli v naslednji Terradillos.  

Popoldan preživim v dnevni sobi, zvečer grem na večerjo v restavracijo. Razen mene (španka sploh ne vem, če je šla na večerjo, kuhinje pa tukaj ni...) v restavraciji s še enim kaminom je še nekaj domačinov, ponujajo izbirno menijev, nazivov jedi ne poznam, se samo pozanimam - če je to meso ali riba ali še kaj... Sicer sploh ni pomembno, rada poskušam nove jedi. Še najraje bi se izognila pom friju, a v Španiji ga dobim skoraj z vsako jedjo... Se zmenim še za zajtrk zjutraj in grem spat. Bil je čudovit dan. Kar bi nekdo označil za dolgočasno in enolično pot zame je bilo prekrasno in pomirjajoče. 

Danes sem prehodila 24 km v 6,5 urah.

Nadaljevanje: Ledigos - Bercianos del Real Camino