Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Frances. Dan 18. Fromista

Oblačno, -2°C/+4°C

V Fromisti prenočim kot bi bila pri nekomu doma na obisku - v stanovanju Betania, ki ga lastniki, nekdanji romarji, pozimi ponujajo tistim, ki se odločijo tam prespati. Skoraj vedno stanovanje je polno zasedeno. Prijazna lastnica, odlično opremljeno in založeno stanovanje. Korejci, ki nočijo skupaj z mano, se zbujajo že ob 6h. Zunaj je tema. In prav gotovo je mraz. Ne vem, kaj počnejo tako zgodaj pokonci.

Fromista. Iglesia de San Martin

Korejci me pustijo spati še vse do 7h. Se mudijo v kuhinji, mogoče si delajo zajtrk in celo malico za na pot... Ko vstanem ob 7h, se uredim, vse spakiram, spijem kavo in nekaj malega pojem, oni se še vedno obirajo po stanovanju. 15 minut pred osmo res ne vem več, kaj bi še počela, kar grem na pot. Korejci ostajajo. Ne vem, kaj lahko zjutraj počneš 2 uri, namesto, da bi spal... ;)

Pred osmo uro zunaj je še tema. Najprej se vrnem do cerkvi San Martin, ki v jutranji meglici je skoraj še lepša. Nato grem do križišča, kjer naj bi šla pot. Eno rumeno puščico vidim takoj, nato pa dolgo ne. Zdi se mi, da sem šla po napačni ulici, ki gre takoj ven iz mesta. Po občutku, ni prava smer. Puščic ne vidim, ne vem, ker jih ni ali ker jih v temi ne opazim. Se vrnem nazaj do križišča. Pod ulično svetilko gledam v vodnik (ja, s seboj nosim vodnik Johna Brierleyja, ki sem ga kupila leta nazaj v katedrali v Santiago). Preverim zemljevidi v telefonu. Kaj pa vem, v megli in komaj izginjajoči temi pot se mi ne zdi prava. Pa je. Še enkrat si rečem - da je res nesmiselno iti na pot v temi, pred osmo uro. Okrog 8.10-8.15 se dani in teh pol ure naredijo neverjetno razliko - od nočne teme do skoraj že dneva.

Fromiste je hitro konec, nekako pot sploh ne gre čez glavni trg in po centralnih ulicah, le prečka čez prometno cesto. Dokler sem v temi študirala vodnik, sem ugotovila, da danes pa res ne bi smela imeti težav z iskanjem poti - od samega začetka in do konca, do Carrion de los Condes, camino gre vzporedno z maloprometno lokalno cesto. Ki je ravna kot strela. Vsega veselja je danes nekaj manjših naselij na poti.

Pot se začne tako in tako se nadaljuje praktično ves dan, na camino taka pot se imenuje senda:

Jutro je zelo mrzlo, temperatura je spet pod ničlo. Jutranja megla naredi pokrajino celo bolj zanimivo, kot je sicer. Manj kot uro traja, da pridem do naslednjega naselja, Poblacion de Campos. Pred vstopom v mesto grem na drugo stran ceste do velikega parka in majhne čudovite cerkvi. Kako pak, ob pokopališču...

Cerkvica San Miguel iz 13. stoletja deluje še manjša pod visokimi drevesi.

Poblacion de Campos je manjše naselje, kjer po novem celo leto obratuje albergue. Če ne bi dobila mesta v Betaniji, bi prišla sem.

Naselje ni bilo posebej slikovito, razen lepega mosta čez reko Ucieza, takega kot jih imam rada na poti, srednjeveškega.

Pogled nazaj na most in naselje ter cerkev ermita de la Virgen del Socorro:

V kraju nisem srečala nobenega odprtega bara, mogoče res ni, ali nisem šla po po pravi ulici. V Fromisti pa, kljub zgodnji uri, je bila odprta pekarna in lokal poleg. A takrat sem bila res komaj iz stanovanja. Upam, da bo še kaj. Danes imamo naselja vsakih 3-4 km. Popolno!

Zapustim naselje in pot se nadaljuje ob ta isti cesti. Je megleno, a na srečo ni dežja.

Senda:

Kljub nič kaj posebno razgibani poti, okolica sploh ni dolgočasna in pravzaprav lepa. Je pa ves dan, z izjemo naselij, čisto enaka. Na eni strani cesta, na drugi polje...

Ker ni sonca, jutranja zmrzal traja do poldneva.

V naslednjem naselju verjamem pisani tabli ob cesti, ki obljublja odprt bar 100 m vstran, s poti Camino. Ob dnevih kot je danes ne izpustiš možnosti za topel kraj za se usesti in spiti kavo. Zavijem stran. Mogoče tudi več kot 100 m. A bar je, žal, zaprt. Niti ne vem, ali je bilo zgodaj, ali je res pozimi zaprto in je tabla ostala še od jeseni. Se vrnem na pot, ravno srečam dva korejca, ki zavijata proti baru. Povem, da je zaprto, vsi skupaj zavzdihnemo in gremo dalje. Korejca sta zame nova, se še nismo srečali, najbrž sta prenočila v Poblacion del Campos. En čas hodimo praktično skupaj, a se ne pogovarjamo. Potem onadva počasi gresta naprej.

Ob poti:

Če bi koga res motila enolična pot ob cesti (čeprav prometa praktično ni, pač cesta je...), obstaja alternativna varianta ob reki Ucieza, tisti preko katere je postavljen lep srednjeveški post. Tam pri mostu bi morali zaviti na alternativno pot. Je za 1 km daljša in na poti ni niti enega naselja. Mogoče je ob reki mičkeno lepša pokrajina, a prav tako gre čez ravnino in polja. Upanje na odprto gostilno me je usmerilo na pot ob cesti. Pa tudi krajše je. Čeprav danes to ni tako pomembno, etapa ni posebno dolga.

Tako prečkam še eno naselje in zagledam naslednje. Nikjer ni ničesar odprtega. Na daleč se vidi velika cerkev v Villacazar de Sirga.

Na krožišču ob vhodu v naselje je pokrita avtobusna postaja, z vseh strani zaprta. Oba korejca se ravno odpravljata proč. Iz megle skoraj rosi in tako ta postaja je danes popoln kraj za se ustaviti. Korejca pravita, da deluje, kot da v kraju je vse zaprto. Le nekaj metrov za postajo se vidi zaprt bar. Ja, na avtobusni postaji naredim pavzo, za mano je že dobre 3 h hoje. Ker se nimam kje in zakaj ustavljati, pravzaprav hitro napredujem.

Z bolečimi stopali več nimam težav, ampak še vedno zelo pazim, da nogam omočim počitek na poti. Pot gre naprej ob cesti in ne zavija v center naselja h cerkvi. Se odločim, da dam kraju priložnost in grem do cerkvi. Kraj je tako ali tako zelo majhen, ni strahu, da bi se izgubila, cerkev pa že na daleč je zelo lepa in skoraj mistična v megli.

Templarska cerkev Santa Maria la Virgen Blanca je nacionalni spomenik 13. stoletja, notri so številni grobnici kraljev preteklih stoletij.

Cerkev ima urniki obratovanja, jaz nisem šla pogledat, če je res odprta. V vsakem kraju, ki sem ga danes prečkala je bila cerkev in povsod je bilo zaprto. Enako kot vse gostilne. Na trgu pred cerkvijo vidim več gostiln in restavracija, a vse je zaprto. No, prav veliko strank tudi ne bi bilo. Le redko kje sem danes srečala kakega prebivalca.

Nasproti cerkvi:

To je bilo zadnje naselje na današnji poti. Se že veselim, da naslednji kraj je Carrion de los Condes, kraj, kjer bom prenočila.

Če napnem pogled, se že vidi Carrion de los Condes:

Carrion de los Condes je za te kraje veliko naselje z 2200 prebivalci. Nekoč jih je bilo vsaj 5x več. Na vhodu v mesto je zanimiva info tabla, vidim, da je v kraju več samostanov in cerkva. Nekoč kraj je bil prestolnica "de tierra del campos", v srenjem veku je tu delovalo 14 bolnišnic za romarje in je še dan danes vse je zelo povezano s Camino in religijo.

Samostan Santa Clara:

Spomenik romarju na vhodu na centralno peš ulico. Tu poleg opazim odprt bar in kljub temu, da do prenočišča manjka vsega 300 m, zavijem noter na kavo. Enostavno danes je to manjkalo.

Preden grem v prenočišče se sprehodim še po glavni ulici do trga in cerkvi. Sploh nisem prepričana, da bom šla iz prenočišča ven, razen morda na večerjo. Previdno se že pozanimam, da v lokalu, kjer sem pila kavo, strežejo tudi neko hrano. V kraju srečujem kar nekaj domačinov, kar je skoraj čudno, čisto kislo vreme, pa še vikend je, sobota. Srečam tudi korejce, s katerimi smo prenočili skupaj v Fromisti, so že našli prenočišče in že šli ven. Predvidevam, da so me prehiteli ali dokler sem pila kavo, ali dokler sem zavila v center prejšnjega naselja do templarske cerkvi in oni so šli samo naravnost.

Naposled zavijem tudi jaz do albergue, danes spim v samostanu Espiritu Santu. Sestra me sprejme skoraj v preddverju cerkvi, ogromna sala amostana. Je zelo prijazna, poklepetamo, se spomni, da je že nekoga imela iz Sloveniji prav v samostanu. Podari mi majhen obesek Marije. Se domeniva, da mi pošlje neke verze, da jih prevedem v slovenščino. Namreč vsak večer imajo v albergue poleg samostana razen skupne molitve še petje... Oh, še zdaj nisem prevedla teh pesmi, zame tekst ni enostaven... Si pa želim, da ji to pošljem...

Vhod v albergue je ravno skozi vrata, na katerih je narisan romar:

Samostansko dvorišče:

V albergue izvem, da supermarket ob sobotah je odprt le še do treh. Imam eno uro časa, da grem po nakupih. Jutri je nedelja in pomislim, da pravzaprav večerjo si lahko skuham v prenočišču, namesto, da grem zvečer ven. Čisto možno je, da bo deževalo, že zdaj skoraj rosi...

Tako prav kmalu se odpravim ven. Spotoma še malo pogledam mesto. Sem kar vesela, da zvečer ne grem več ven.

Carrion de los Condes je zanimiv še zaradi tega, ker morda je še edini kraj v Španiji, ki je ohranil ime trga pred občinsko upravo po Generalu Franku. To je ta trg - Plaza Generalisimo Franco:

Večer preživim v albergue, razen mene je pet korejcev: dva mlajša moška, ki sem ju srečala danes na poti, ter trije, ki smo prenočili skupaj včeraj. Sta še dva španca srednjih let in jaz. To je to. Z enim od špancev se malček pogovarjamo v kuhinji vsak pri svoji večerji, drugače pa se ne pokonektamo prav posebno.

Posebnost tega albergue je ta, da nimamo pogradov in nasploh je veliko prostora. Spalnica je topla. Kopalnica in kuhinja pa so kar mrzli. V kopalnici sicer je vklopljen radiator, a ne zmore segreti samostanskih zidov. Kuhinje niti ne segrevajo. Vsi se zadržujemo v spalnici, vsak na svojem koncu.