Camino Frances. Dan 17: Itero de la Vega - Fromista

 Sončno, -2°C / +7°C

Noč v ogromnem stanovanju kot v 80-h, s križem nad posteljo. V majhni spalnici je toplo, ampak čim stopiš ven iz sobe, povsod je ledeno, tudi v kopalnici. Dolgo spuščam vodo, da priteče topla. Do jutra gretje vse povsod je ugasnjeno in samo v majhni spalnici je prijetna temperatura. Lastniki prenočišča stanujejo nekje drugje, odvečno družinsko stanovanje tako oddajajo romarjem. Sem vesela, da nisem bila tukaj sama. Elena se odpravi na pot mičkeno pred mano. Si privoščim zajtrk in s prvimi sončnimi žarki stopim ven tudi jaz.

Prenočišče v Itero de la Vegi ni tik ob uradni poti camino, je malce vstran, tako včeraj nisem šla čez center sicer majhnega naselja. Tudi danes, ko zapustim prenočišče, rumene piščice me vodijo direktno do uradni poti, tako kraja praktično ne vidim. Tisto kar vidim, ne deluje nič kaj zanimivo. Pač hiše... 

Jutro je mrzlo in jasno, čudovit svež zrak, pravo zimsko jutro in se ne bi čudila, če bi snežilo. Čeprav lastnica prenočišča je včeraj razlagala, da tukaj sneži zelo redko, kljub pogostim temperaturam pod ničlo. Takšno je podnebje. Pravi, da ko je bila še majhna (beri - 40-50 let nazaj) sneg je bil kar pogost, zdaj pa nič več... 

Za naseljem se prične makadamska pot čez neskončna polja, pokrajina je popolnoma ravna, le nekje v daljavi vidim skoraj zanemarljiv hribček. Ampak služi mi kot nek cilj. Ko hodim, je veliko lažje, ko vidiš nek cilj pred seboj, zdaj že tudi toliko znam oceniti razdaljo, da ugibam, kako daleč je ta ali ona reč na poti. 

Redke rastline ob poti so že spet čisto bele od inja. Pokrajina v prvih sončnih žarkih je skoraj srebrna. Ker hodim v glavnem iz vzhoda na zahod, zjutraj imam sonce čisto v hrbet in ko se obrnem nazaj zamrznjene vejice se svetlikajo na soncu, kot da so kristalne. Čudovito je. Zjutraj pogosto hodim v rikverc... ;)

Vedno manj je do Santiaga de Compostele. In mi je spet žal, da ne bom niti tokrat prišla tja. Morala bom se vrniti še tretjič na Francosko pot, da pridem do cilja.

Se bližam hribčku, ki sem ga zdavnaj že določila za nekakšen vmesni cilj. Ob poti vidim napis - "Animo, Tamara!" Me gane, vem, da sem edina Tamara na poti v tem obdobju. Pomislim na Antona, a pravzaprav ne vem, kdo je to napisal. Redki popotniki, ki smo zdaj na poti, se vsi med seboj poznamo ali vemo eni za druge. Si tudi povemo - ta je prenočil tam, ta gre sem, tega bolijo noge, ta ima pretežek nahrbtnik... Pri oskrbnikih prenočišč tudi sporočamo - ja, ta najbrž bo prišel jutri, ta gre naprej... Tako moji španci vedo, da me bolijo noge in so mi pustili ta spodbuden napis. Mogoče pa sta bila Carlo in njegova žena...

Mi je žal, da se na fotki napis slabo vidi - ob robu poti...

Zjutraj lepo hodim, sploh nimam težav, dolg počitek včeraj in kratka etapa zelo pomaga. Danes pred mano je drugi del etape, ki so jo ostali prehodili v enem dnevu. Računam, da s tem se bom čisto "pozdravila". Ker jutri pa je že v planu običajna dnevna razdalja, ki jo tudi nimaš kje krajšati, vmesnih prenočišč ni, tako danes moram priti v formo za naprej.

Pogled s hribčka nazaj, v daljavi se vidi Itero de la Vega:

Hodim čisto sama med polji, Elena je šla pred mano in je šla hitreje, ker bo danes prehodila 1,5 etape. Tisti pa, ki so danes prenočili v Castrojerizu in so namenjeni v Fromisto ali naslednji Poblacion me še niso ujeli. Ves dan na poti ne srečam nobenega drugega romarja. Me pa preseneti in skoraj zaskrbi, ko tu po makadamski cestici med polji se je peljal vojaški terenski avto z vojaki, najprej v eno smer, nato nazaj. Vsakokrat mi pomahajo, češ, "buen camino"... 

Toliko sem že navajena hoditi v popolni samoti, da je skoraj čudno, ko nekoga srečam.

Ko se sonce dvigne, se skoraj začuti pomlad, sonce je že toplo. A v senci trava in grmovja so še čisto zmrznjena. Enostavna pokrajina, a je noro lepo.

Kljub kratki razdalji danes na poti imam eno vmesno naselje - Boadilla del Camino. Kot mnoga naselja ob poti že ime pove, da je mestece nastalo zaradi camino. V najboljših časih je tu živelo do 2000 ljudi, sedaj le okrog 160. 

Iz vodnika vem, da so prenočišča v kraju pozimi zaprta, si pa vseeno obetam kak odprt bar, bilo bi lepo se ustaviti na kavo. Na vhodu v naselje pred seboj zagledam gospo, ki sprehaja kužka in za njo se vidi cerkev. Pomislim - če je kje, je bar gotovo pri cerkvi.  

Na glavnem trgu, ki sicer prav ni nič posebnega, ugotovim, da gostilna je zaprta. Kraj ni tako zelo majhen, upam, da bo mogoče še kaj. Počutim se pri močeh in tudi noge za zdaj prav nič ne bolijo. Skozi ulico vidim cerkev, ki se skoraj skriva med hišami. 

Cerkev Sv. Marije iz 16.stoletja ponekod je čisto vzidana v hiše, nekje je malo več prostora. Poskušam jo obkrožiti (predvsem iščem, kje je vhod in če je kje tam morda gostilna...). Hiše so tako blizu cerkvi, da nikjer je ne vidim v celoti, tudi okrog ne morem priti, ker se drži hiš...

Morda najdem vhod v cerkev, ki je, seveda,zaprt. Dokler krožim okrog cerkvi in v okoliških ulicah, zgubim, v kateri smeri je Camino. Puščic tu ni več. Naselje ni tako veliko, grem po ulici dalje, kot mi narekuje notranji kompas. Pridem do otroškega igrišča na robu vasi. Pomislim - tu je še najlepši plac za se malo ustaviti in za odpočiti noge. Zaenkrat nič ne bolijo, a jih moram zelo čuvati. Se sončim, pojem jabolko, pogledam zemljevide. Ha, ugotovim, da sem šla dokaj v stran od poti. Pot je zavijala desno takoj na vhodu v naselje, sploh ga ni prečkala. Tako po pavzi se vračam v naselje, ga prečkam na drugi strani, dokler se ne vrnem na pot. Mirne duše lahko rečem, da sem si Boadillo dodobra ogledala. ;)

Pred šolo je celo ena skupinica ljudi, mogoče starši, ki čakajo otroke, vsi me pozdravijo, a se po-špansko glasno ukvarjajo s svojimi vsakdanjimi zadevami. Še enkrat se ogledam okrog, če je mogoče kak kafič pri šoli, ampak ne, vse je zaprto. Poleti je gotovo v kraju vsaj dve gostilni, pri cerkvi pa pri šoli... 

Zapustim kraj in nadaljujem pot po makadamu med mladim drevoredom. Poleti najbrž nudi lepo senco, ki jo tako pogrešajo pri meseti. 

Pogled nazaj, se vidi cerkev Sv. Marije v Boadilli:

Pridem do kanala Castilla, ob katerem bom hodila vse do Fromiste. Tu med polji je zgrajenih več kanalov, predvsem zaradi poljedelstva. Ta kanal, kanal Castilla, je bil zgrajen še v 18. stoletju in so ga uporabljali tudi kot vodno povezavo za prevoz tovora in ljudi. Še dandanes vozijo tu izletniške ladjice. 

Čudovit sončen dan izkoristim za uživanje. Usedem se na lesenem pristanu kar na tla in uživam v soncu in čudoviti panorami. (Superge so čisto blatne, kljub suhemu in celo mrzlemu vremenu, zemlja je mehka, mokra in se takoj lepi na podplate... Na polje sploh ne moreš stopiti, se takoj ugrezaš). 

Dokler tu uživam, pride mimo starejši gospod na sprehodu s psom, me pozdravi, malce poklepetamo o temu kako je lep dan in kako malo ljudi je sedaj na poti... Mi zaželi Buen Camino in gre dalje. Ker imam tudi danes kratko etapo, se mi nikamor ne mudi in si vzamem kar precej časa tu, bilo je čudovito. 

Od tu pot nadaljujem kar ob kanalu, vsaj 3-4 km. 

Ko se obrnem, v daljavi se še dolgo vidi cerkev iz Boadille:

Ob kanalu:

Ko sem bližam Fromisti, se pojavijo ljudje, na sprehodu, nekdo teče, se pokažejo prve stavbe. Ta rumena na drugi strani reke je Bodega, vinska klet, zgleda urejena in lepo vzdrževana. Z moje strani kanala tja ne moreš priti ;)

Kanal Castilla v originalu naj bi imel  50 zapornic, načrtujejo jih vse obnoviti in zopet usposobiti. Tu ob zapornicah pri Fromisti je manjši park, zasidrani izletniške ladjice, poleti vsekakor to vse obratuje. 

Kanal prečkam po malem mostičku, kjer se odpre pogled na sistem zapornic nižje:

Na drugi strani kanala se že začne Fromista. Deluje precej veliko mesto za lokalne razmere, a preberem v vodniku - prebivalcev je vsega 840. Na ulici, ki vodi do centra srečam DIA supermarket, je skoraj moj najljubši v Španiji. Ker tudi danes nameravam počivati popoldan, pa tudi ne vem, kako je z restavracijami v kraju, si nakupim zaloge za večerjo danes in za zajtrk in malico jutri. Vsako krat moraš razmišljati malo naprej, sicer se naslednji dan lahko znajdeš ves dan brez hrane.

Na glavnem križišču v centru je razpotje, pot gre naprej, samo prečka mesto, prenočišče je precej vstran od poti, ob glavni prometnici. Opazim odprt bar in z veseljem se ustavim na kavo in pijačo. Prehodila sem 16 km, kljub dolgim postankom, sem zgodaj, noge pa me sploh ne bolijo, oz. le malo čutim utrujenost in bi komot še hodila. Sem vesela, da je kratka etapa včeraj tako zelo pomagala.

Mičkeno naprej od bara je zelo lepa romanska cerkev Iglesia de San Martin iz leta 1066. Prečudovita cerkev je res posebna, uvrščena je na seznam UNESCO. Grem okrog cerkvi in opazim, da je odprta. Wow, skoraj neobičajno. Zaračunavajo sicer 1 € vstopnine, dobim tudi štampiljko v Credencial.  

V cerkvi so makete, kakšna je bila leta nazaj, sem zelo presenečena, kako velika je bila ta cerkev, držala se je sosednjih stavb, trenutna oblika je manjši del, mogoče četrt nekdanje cerkvi. Trenutno cerkev deluje popolnih oblik in simetrije in je skoraj neverjetno, kako je lahko bila tako drugačna.

Ob glavni cesti, ki gre skozi naselje, mimo cerkvi San Pedro, pridem do mojega prenočišča za nocoj. Danes sem rezervirala Betanio, to je prenočišče, ki ga ponujajo nekdanji romarji, njihovo osebno stanovanje, ki ga ne potrebujejo. Omogočajo prenočitev pozimi, ko so vsa druga prenočišča v Fromisti zaprta. Lastnica je gospa Lourdes, ki mi je dva dni nazaj po telefonu povedala, da če me bolijo noge, naj se ustavim v Itero de la Vega. Včeraj so bili zaprti, danes pa me čakajo. Po telefonu sva se domenile, da bom tu nekje okrog 14. ure in da jo pokličem, da mi pride odpreti. Pridem nekje 15 minut prej 14., običajen manjši blok. V domofonu najdem pravo tipko, ni odgovora, kličem na telefon, ni odgovora. Se usedem na klop na drugi strani ceste in čakam, prej ali slej se bo kdo prikazal. Malce vstran opazim še eno odprto gostilno, kjer bi lahko tudi večerjali.

Čakanje pred hišo se ti zdi, da se neskončno vleče, telefon pa je nedosegljiv. Že začnem razmišljati, da pravzaprav bi zmogla hoditi še do 3,5 km oddaljenega Poblacion de Campos. A Betania ima samo 4 postelje in se mi ne zdi prav, da bi se kar pobrala. 

No, po kakih 10 minutah čakanja, se odprejo vrata bloka in gospa me vpraša - Tamara? Ja, to sem jaz. Pridem notri, se mi opraviči, da se ji je spraznil telefon in da ni takoj opazila. Stanujejo v stanovanju zgodaj. Enosobno stanovanje, ki ga oddajajo romarjem pa so kupili leta nazaj za svojo mamo, ki pa ni nikoli tu stanovala zaradi bolezni. Tako so uspeli spraviti v spalnico 4 postelji in ponujajo namestitev romarjem, predvsem pozimi, ker drugih opcij skoraj da ni. Municipalni albergue v Fromisti je januarja zaprt, a to ne pomeni, da se odpre 1. februarja, pravi, da to bo nekje sredi meseca, ko se pripravijo... Dobro je, da od letos deluje na novo albergue v Poblacion del Campos vsega 3,5 km naprej, po Camino merilih je to zelo blizu. Zato Lourdes z možem se počutita bolj prosta in si večkrat privoščijo kak dan prosto, ko lahko kam odpotujejo, tako kot je bilo včeraj. Bivanje ne zaračunava, ni pravni subjekt, v spalnici stoji škatlica za donacije. Lahko pustiš, kolikor se ti zdi prav. 

Stanovanje je lepo in funkcionalno opremljeno, kopalnica je kot doma, predvsem pa dela gretje, kar pozimi je še kako pomembno. Lourdes me povpraša, kako je kaj z mojimi stopali, namreč postaja nujne medicinke pomoči je takoj za blokom in z evropsko zdravstveno kartico medicinska pomoč je brezplačna. Povem, da ni nič posebnega, da je danes že veliko bolje in da jutri bom kot nova, ker tudi danes popoldan bom samo počivala. 

Ko že mislim, da bom sama v prenočišču, pride korejski par in še pozneje mlada punca, tudi iz Koreje. Tako smo 4, stanovanje je komplet. O paru so mi že razlagali Anton in Elena, sta nekakšna znamenitost na poti. Sta na poročnem potovanju oz. celotna pot je njihov poročni ceremonial. Tako sta si zamislila, ta pot je sklenitev poroke. Zanimivo. Sta zelo prijetna, ona je klepetulja, kljub slabši angleščini. Se vsi 4 lepo ujamemo. Oni zvečer gredo ven na večerjo, jaz ostajam notri, ker sem si vse nabavila v marketu. 

Že drugi dan zapored bivam kot bi bila pri nekomu doma na obisku. Danes je stanovanje prav udobno in prijetno, zelo lepo je. Ha, tudi kuhinja je založena ne samo s posodo in napravami, ampak tudi s hrano, vse lahko koristiš... 

Danes sem prehodila 16 km v 5 urah.

Nadaljevanje: Fromista - Ledigos