Camino Frances. Dan 15: Hornillos del Camino - Castrojeriz

 Prejšnji dan: Burgos - Hornillos del Camino 

Sončno, +2°/+6°C

Kljub dobri napovedi zjutraj rosi. Napoved kaže, da bo dež kmalu ponehal, zato skromen zajtrk zavlačujem kolikor se da. Nekaj čez osmo uro zjutraj, lih ko se zaprav zdani, grem na pot. 

Hornillos del Camino

Ne pridem še niti do konca naselja, dež poneha in pri zadnjih hišah že pospravljam nepremočljivo pelerino in hlače. 

Takoj za naseljem je rahel vzpon, se dvigam na veliko plosko vzpetino, po kateri bom hodila dobro polovico današnjega dneva. Oblaki hitro ostanejo za mano. Bočni veter na vzpetini me še najbolj spominja na našo burjo, v sunkih je kar precej močan. A vetra se veselim - največkrat to pomeni, da bo suho in sončno.

Ne glede na to, da sem zavlačevala odhod iz albergue, sem štartala prva. Zdaj na poti me vsi prehitevajo - najprej oba korejca, nato še francoz. Vsi gremo v dobrih 20 km oddaljen Castrojeriz, ki je edina logična točka danes na poti. Pozimi odprtih prenočišč je zelo malo, največkrat lih toliko, da lahko razporediš dnevne razdalje na 20 - 25 km. Včasih je še kaj vmes. Vsak dan sproti preverjam spletno stran Aprinca.com, kjer dnevno ažurirajo seznam odprtih prenočišč. Na Gronze, ki je sicer super stran za načrtovanje poti, ni vse tako ažurno. Dodatno moram paziti še to, da nekatera prenočišča so zaprta januarja, drugi februarja, tretji so odprti samo za vikend... Jaz grem lih  konec januarja in res vsak dan sproti preverjam s sopotniki, kdo kam gre in kličem v prenočišče naslednjega dne, da je res odprto.

Čudovita pokrajina, pogled nazaj, pod hribom je naselje, kjer smo prenočili danes - Hornillos del Camino.

Takih in podobnih vzpetin ob prečkanju mesete bo kar nekaj, največkrat nimajo niti svojega imena, ta je označena samo Alto. Višina je 950 mnv.  Približno 10 km poti po ravnici, dokler se ne spustimo v naslednje naselje. Brije veter in nič kaj ni toplo, kljub soncu.

Simbolni vrh vzpetine. Tu nekje se ustavim, se usedem na kamen, grm nudi minimalno zavetrje. Boleča stopala poskušam čuvati, vem, da bo spet bolelo proti koncu dneva. Poskušam počivati vsaj 10 minut na vsako uro ali dve hoje. Na taki ravnici sploh nimaš kje se ustaviti, ni zavetja, ni kje za se usesti. Samo neskončno polje. Ko se tu ustavim za počitek, zagledam, kako me nekdo dohiteva - Anton je! Možakar, ki spi v šotoru in s katerim sva včeraj hodila skupaj v dežju. Malo nižje, mičkeno stran s poti, so videti ruševine nekdanjega romarskega prenočišča. Tam med ruševinami je našel zavetje in postavil je šotor. Zjutraj se mu zaradi dežja nič ni mudilo in zdaj se tako srečava. Sva vesela. Na Camino se tako hitro stkejo prijateljstva. En čas hodiva skupaj, klepetava, se oba strinjava, da kljub vetru vreme je danes neprimerno boljše kot včeraj.

Naju dohiti par iz Cadiza, "matrimonio", kot jih imenuje Anton. Gresta hitro naprej, dokler še imata moč.

Po dobrih 10 km hoje v vetru po vzpetini, se spustim v prvo  (in edino danes) naselje na poti - Hontanas. Že na daleč zgleda zelo slikovito in popolnoma v slogu Camino. Naselja tukaj so nastajala v glavnem zaradi romarjev, da so imeli na poti zavetišče, bolnišnice in oskrbo. Žal, v današnjih časih so vasi maloštevilne, a še vedno nudijo, kar popotnik potrebuje. Tako v Hontanasu zelo računam na odprt bar. V kraju naj bi bil tudi odprt municipalni albergue, a ura je še prezgodaj, da bi bilo dejansko odprto. Na slikah albergue izgleda zelo lepo... 

Se spuščam v Hontanas in močno upam na kak odprt bar. Matrimonio sta lih pred mano. 

Kraj je zelo simpatičen, slikovit, a žal, ničesar ni odprtega. Španska sopotnika klepetata z domačinko, jima pritrdi, da je vse zaprto. Najdem klopco v zavetrju nekje pri cerkvi. Si privoščim "malico iz nahrbtnika" pa nekaj počitka. Ni kaj, ni sezona, to je cena za samoto, mir in tišino.

Nadaljujemo pot, praktično skupaj s španci, enkrat me oni mičkeno prehitita, enkrat jaz njih. Carlo večkrat čaka ženo, ker ona veliko fotografira in potrem dolgo pospravlja telefon - vsi smo zadekani v bundah, rokavicah... Carlo me slika, dokler jo čakamo. Jaz hodim počasi, ker že čutim, da me bolijo stopala.  Proti koncu dneva potrebujem več počitka. 

Danes se zelo veselim, da vidim tako simbolni kraj na Camino - ostanki samostana San Anton. Samostan iz 14. stoletja je bil zgrajen tu v pomoč romarjem, poleg je bila bolnišnica. Še dandanes je tukaj poleg albergue, ki pa je pozimi zaprt. Posebnost je v tem, da arkade samostana segajo kar čez cesto, nekdanjo pot. Tako je narejeno od začetka in je zelo simbolno. Še v starih časih so tukaj puščali romarje svoja sporočila, tudi danes se še kdo najde. 

Simbol samostana je Tau - kot simbol zaščite pred zlom in bolezni. 

Tu pri samostanu si zopet vzamem daljšo pavzo. Počivam noge, ja, ampak tudi uživam v tem kraju, zelo je poseben. Najbrž poleti je možno tudi stopiti notri na dvorišče. Zdaj je vse zaklenjeno, a se lepo vidi notri. Stene nudijo zaščito pred vetrom, tudi smo že nižje v dolini, veter ne piha toliko. Se skoraj sončim na soncu in resnično uživam v pogledih na ta čudež. Se me je zelo dotaknilo.

Pod oboki zapuščam kraj. Do Castrojeriza je še vsega 4 km. Recimo, da je 1 uro hoje. 

Po počitku lažje grem, a z vsakih korakom bolečina v vnetih sklepih je močnejša in že komaj čakam, da pridem do cilja. Se veselim, ko zagledam grad Castrojeriz na hribu in pa samostan Santa Clara na začetku mesta. 

Samostan je prva stavba v mestu. Od tu in pa do centra, do glavnega trga z albergue je še dolga pot, naprej nekoliko v hrib potem pa po dolgi ulici pod gradom. Pot po mestu se razvleče na poldrugi kilometer. 

Še od doma, ko sem planirala pot, sem mislila, da bi bilo lepo se povzpeti vse do gradu in ga pogledati. Tudi razgled od tam mora biti čudovit, sploh pa v čistem vremenu kot je danes. A ko hodim po mestu, čisto vsak korak je boleč, enkrat ali celo dvakrat se ustavljam in si poskušam odpočiti noge vsaj toliko da pridem do prenočišča. Jasno mi je, da grad danes odpade. Pravzaprav se sprašujem, le kako bom hodila jutri. Jutri naj bi šla do Fromiste, do tja pa je preko 25 km. 

Na nekakšnem razglednem trgu - mesto je na sklonu hriba, ulice so vzporebne, ena nad drugo - opazim klopi na soncu. Do albergue je še skoraj kilometer po mestu. Par metrov naprej opazim, kako se odpirajo vrata neke gostilne. Hm, pomislim, danes ni bilo odprtih gostiln, pa tudi hoditi več enostavno ne morem. Zavijem notri, na kavo in pijačo. Notri je eden od korejcev, se mu pridružim. On (saj mi je povedal ime, a nisem prepričana, se sliši kot Džun) se je že prijavil v albergue in je že prišel na kosilo. Pove, da je lušten albergue, a kuhinje praktično nima, le mikrovalovna. Odprta taverna ponuja burgerje in podobno hrano. Pomislim - če ne bo druge, tudi to bo super. Klepetava, nato, spet spočita, lažje se odpravim do prenočišča. Tokrat pridem v enem šusu.

Plaza Mayor, tu je albergue, nekaj (pozimi) zaprtih gostiln, lekarna in mala trgovina. 

V albergue na vhodu je zapiska - "izberi si posteljo, počuti se kot doma. Pridem kasneje in vas prijavim." Albergue je res zelo lušten, svetel in sončen. Ne vem, tokrat skoraj nič nisem slikala prenočišč, nekatera so res vredna fotke... 

Tu smo že vsi od včeraj, razen, seveda, francoza, ki gre nazaj v Francijo. Precej pozneje zvečer pride še mlajši španec Jorge in še kasneje Sara - mlajša španka. Oba povesta, da sta prišla danes vse iz Burgosa, naredila sta dvojno etapo, 40 km, ker se nista želela ustavljati v Hornillosu prav zaradi tega, ker lastnica ti poleg prenočišča proda tudi večerjo. Tisti hip se nisem spomnila vprašati, zakaj se nista ustavila v Hontanasu 12 km nazaj, po opisih sodeč albergue naj bi delal. Morda pa je tam bilo zaprto. Oba sta bilo totalno izčrpana, Sara pravi, še največ od vetra. 

Ko pride oskrbnica, pove, da v kraju je še ena restavracija, ki je odprta ves dan, je dve ulici nižje in je zelo v redu restavracija "Iacobus". Malo pozneje se odpravim tja na večerjo. Na poti srečam francoza, pravi, da je res dobro. S terase restavracije imam lep razgled na sončni zahod. 

V restavraciji je kar nekaj domačinov, natakar priporoča neko lokalno jed "caciopo", meso s papriko in pršutom, vse skupaj panirano... Morda ni najbolj zdrava jed, a bilo je res okusno. Takoj za mano pride Jorge... Kje sta jedla španca ne vem, Sara pa ni zmogla niti ven... Ko nas je toliko malo na poti, vsi vemo za vsakega in na nek način skrbimo en za drugega, mar s spodbudno besedo.

Zvečer kličem v prenočišče v Fromisti za jutri, tam je nastanitev, ki ponuja samo 4 ležišči in je že do tam 25 km. Jutri je 31.januar, municipalni albergue v Fromisti naj bi se odpiral februarja. Niti ne vem, če ravno prvega. Gospa iz prenočišča Betania pove, da pa jutri imajo zaprto, nekam se odpravljajo. Da lahko prenočim v 3,5 km oddaljenem Poblacion del Campos (a, wow, to bo že skoraj 30 km, to bo res preveč zame za jutri). Ko me sliši tako žalostno, mi pove, da je še opcija prenočišča v Itero de la Vega, a je "samo" 12 km od Castrojeriza. Da če imam težave, mogoče je to lih dober razlog narediti lažji dan. Razmislim in se res odločim, da naredim jutri le polovičko etape, pokličem v Itero de la Vega in se z lastnico dogovorim, da spim jutri pri njih. 

Naši vsi jutri imajo namen prenočiti v Poblacion del Campos in mi je žal, da jih "izgubim", a že danes sem komaj prišla. Tretji dan zame je vedno najhujši, rabim počitek. Jorge pove, da bom jutri srečala Eleno, neko italijanko, s katero je hodil vse do zdaj, a ona danes ni zmogla 40 km in se je ustavila ali v Hornillosu ali v Hontanasu in jutri gre ravno v Itero de la Vega. No, pomislim, nenazadnje, bom imela družbo.

Danes sem prehodila 21,5 km v 7 urah.

Nadaljevanje: Castrojeriz - Itero de la Vega