V začetku marca sva se odpravila na jug Italije v Apulijo, "peto" italijanskega škornja. Potovala sva z avtodomom v družbi še nekaj avtodomarjev. Ko sva potovanje načrtovala, sva računala na že toplo spomladansko sonce in dobro italijansko hrano. Izkazalo se je, da so to bili računi brez krčmarja ;)
Sončno, +3°C
Prvi dan poti je v glavnem vožnja nekje do centra italijanskega škornja. Vozimo se po (noro dragih, a zato ni nič kaj boljših) italijanskih avtocestah. Cilj prvega dne je srednjeveško mestece Urbino v pokrajini Marche.
Z naše obale in do Urbino je približno 480 km avtocest, zaračunajo nam 33 €. Veliko je del na cesti, kot po celi Evropi, zdi se nam pošteno, da bi plačali vsaj pol manj, saj se vožnja s par postanki razvleče na dolgih 7 ur.
Malo ven iz centra mesta, mogoče 10 minut peš, je parkirišče za avtodome, sicer brez nobene oskrbe, a je dovolj blizu centra, da se v mesto lahko gre peš. Mesto leži na razgibanem griču, zdi se, da je vsaka ulica v klanec, gor ali dol. Najprej se ustavimo v parku ob spomeniku Raffaellu pred neposrednim zgodovinskem centrom. Iz parka je tudi razgled na okoliške hribe.
Ogled mesta se začne "na vrhu" hriba, poleg je šola umetnosti in trdnjava Albornoz. V spodnjem delu je mesto zaščiteno z velikim obzidjem, center mesta se ponaša z res veliko palačo - "palazzo ducale". Mesto slovi tudi kot rojstni kraj renesančnega slikarja Raffaello, po mestu je veliko galerij in trgovin s suvenirji, ki te na to spominjajo. V muzeju poleg katedrale so razstavljene njegove slike.
Strme klančine ulic centra mesta:
Si ogledamo center mesta, katedralo, se sprehodimo po glavnih ulicah. Le na glavnem trgu je nekaj več ljudi, sicer mesto deluje bolj prazno, čeprav je sobota popoldan.
Pogled dol proti enim od vrat v obzidju:
Trg pred katedralo in palačo:
Katedrala Santa Maria Assunta - kljub temu, da navzvem deluje skoraj mračna, notri je zelo svetla in prijetna. Vredno je stopiti noter že zaradi slik.
Se sprehodimo proti obzidju, pravzaprav le obkrožimo velikansko palačo, pridemo pod njeno pročelje. Na tem delu se odpre pogled na obzidje in ulice znotraj obzidja. Zame je najlepši del mesta.
Obzidje spodaj zapira vstop v mesto med dvema hriboma:
Sonce se spušča:
Palazzo ducale, grofovska palače iz poznega 14. stoletja, tudi palača je na seznamu UNESCO. Palača je sedaj sedež Narodne Galerije, tu je najbrž največja oz. najpomembnejša zbirka renesančnih mojstrovin na svetu:
Stene veličastne palače, ogromna je, sploh ne moreš dojeti, kako velika je, zaseda kar en del mesta:
Ulice Urbina:
Mesto iz opek:
Sprehod po obzidju:
Večji del centra mesta je cona za pešce, nekaj ulic pa je prometnih, celo presenetljivo dovolj širokih za moderna vozila:
Se vrnemo na centralno ulico in glavni trg skozi stranske uličice:
Še najbolj se razveselimo slaščičarne na glavnem trgu, ker zunaj je za začetek marca zelo hladno, vsega +3°C, vleče res mrzel veter. V senčnih legah in na vrhovih hribov v daljavi še vedno leži sneg. Po mestu je zelo malo odprtih lokalov, še manj jih je takih, da imajo mesta notri na toplem, večinoma so samo terase zunaj. Zelo nam sede kava in slaščice, pa kozarček vina in italijanska grappa. Vse to nam pošteno zaračunajo.
Dvorec kardinala Albani na glavnem trgu:
Rojstna hiša Raffaello, sedaj je muzej in jo je možno obiskati:
Zvečer skoraj že v temi se vračamo "domov", nad hribi v daljavi je rdeč sončni zahod. Upamo, da bo jutri lepo vreme... Napoved je sicer slaba.
Pogled na CamperStop v Urbino:
Nadaljevanje:
Nadaljevanje:
- Vieste
- Matera
- Loreto
- Benetke
Ni komentarjev:
Objavite komentar