Rabeljsko jezero

 Rabeljsko jezero, ali v italijanščini Lago del Predil, je še ena čudovita destinacija za dnevni izlet. Mi smo šli tja iz Kranjske Gore, od tam do jezera je približno pol ure vožnje, skoraj 30 km. 

Iz Kranjske Gore oz. gorenjskega konca se do Rabeljskega jezera pelješ vse do Trbiža, tako se spotoma lahko pogleda mesto (ki je sicer za moj okus ni nič zanimivega), je pa tam lahko zanimiva pokrita tržnica zaradi obilice usnjenih izdelkov, nekateri so prav v redu. Tik pri Trbižu moramo zaviti na cesto, ki se vzpenja proti rudnikom Predil in prelazu Predel, na cesto tik pod Mangartom. Razcep je ravno pri Rabeljskem jezeru. 

Naselje pri že opuščenih rudnikih se imenuje Cave del Predil in je vredno kratkega postanka. Tako ali tako cesta gre skozi naselje.

Naselje leži na 900 m nadmorske višine, nekaj kilometrov pred jezerom pod ostenjem čudovitih Petih Pikov (Cinque Punti, 1909 m) in Monte Re. V naselje že iz srednjeveških časov delovali rudniki svinca in zinca, ki so za nastanek naselja "krivi" in, seveda, so ga možno zaznamovali. Videli smo muzej, ne vem, če je mogoče obiskati rudniki, bili smo popolnoma nepripravljeni... 

Tu je več res zanimivih zgodb. Recimo, naselje je bilo eno prvih, kjer so imeli elektriko v hišah. 

Konec 19. stoletja so izkopali predor, galerijo dolgo skoraj 5 km, z vstopom malo za naseljem in izstopom v bližini Loga pod Mangartom. Namen predora je bil predvsem vzdrževalni, da odteka odvečna voda. Ob tem so izkopali predori ne samo znotraj gore, temveč tudi spodaj pod naseljem. Leta 1910 je ena stena v predoru počila, skozi razpoko voda iz višje ležečega jezera vdrla v galerijo. Pod težo vode so se vdrle še druge galerije. V roku nekaj ur je pogoltnilo mestno bolnišnico, ki je potonila 150 m globoko pod zemljo. Osebje bolnišnice je umrlo in v spomin na tragični dogodek je sedaj v naselju postavljen spomenik.

Kmalu je že bila prva svetovna vojna in predor so opremili z železnico, ki je dnevno prevežala okrog 600 vojakov in veliko vojaške opreme na Soško fronto na drugi strani hribov. Italijanska stran takrat je bila pod kontrolo AvstroOgrske, zato v več tednih pred bitko pri Kobaridu skozi predor so z 22 tisoč vlaki pripeljali na "našo" stran 270 tisoč avstrijskih vojakov. 

Cesta se hitro vzpenja, kljub zimi in snegu pa je zelo dobro očiščena. Jezero leži na višini 959 m.n.v.

Jezero je precej veliko in skoraj spominja na Bohinjsko. Nad jezerom kraljuje Jerebica s svojimi 2125 m daje glavni pečat pokrajini. 

Ob našem obisku je bilo jezero praktično v celoti zamrznjeno, kljub vsemu si nismo upali preizkušati debelino ledu... Okrog jezera je bilo vse pod snegom, le parkirišče pri gostilni ob jezeru je bilo očiščeno. Tudi gostilna je bila odprta, kljub temu, da smo bili tam sredi tedna. Ob jezeru je speljana sprehajalna pot. Pot v snegu je bila uhojena, a bolj ko si napredoval, manj je bilo uhojeno in bolj se je sneg udiral. Mi smo naredili več postankov ob jezeru, da ne gazimo ves čas po globokem snegu. 

Cesta pred jezerom se razcepi - ena se vzpenja levo na Predel, desna pa gre ob jezeru še naprej pod Kanin in Montaž. Nekje v sredini 1400 m dolgega jezera je izhod iz ene od vej rudnika in spomenik. Poleg je mesto za se ustaviti za res par avtomobilov. Ob jezeru sva bila ves čas sama, tako nihče naju ni motil in sva se ustavila, kjer sva želela. Ta točka v sredini je zelo lepo izhodišče, saj obala jezera tu naredi manjši rtič in je lep razgled na obe strani jezera.

Pogled proti Petim pikom:

Pokrajina te spominja, kot da si kje v Dolomitih:

Led na tem delu jezera je tako prosojen, da se sprašuješ, ali je jezero sploh pod ledom. Ker ob obali jezera je precej kamenja, smo poskušali predreti led tako, da smo vanj metali kamnje. Otroci, pač :)

Sem pa naredila posnetek, prižgite zvočnike za prisluhniti tišini:

Jerebica:

Če napreduješ po cesti do konca jezera, je odcep, tabla in najbrž parkirišče. Ob našem obisku je bilo čisto vse pod snegom, sploh se ni dalo zaviti s ceste na koncu jezera pod Jerebico. Komaj sva se obrnila kar sredi ceste in se vrnila nazaj na parkirišče pri gostilni. Poleti, predvidevam, da to vse obratuje in prav tu, pod Jerebico, deluje, da je "plaža"... 

Če pa se mičkeno zapelješ po cesti, ki vodi na prelaz, je tam ob jezeru še nekaj parkirnih mest. Ta del je zanimiv, kjer tu je manjši otok z nekaj smrekami. Pozimi, očitno, je nivo vode je nizek in na otok si lahko prišel peš, po kopnem. Ko sem bila tu poleti, je bila pot na otok samo po vodi, res da plitvi in le nekaj metrov.

Če se gre od otoka levo ob jezeru, prav kmalu prideš do neke male hišice, mogoče opazovalnica ali ostanek kakega pomola. Steza ob jezeru je tu zaprta s visoko ograjo. Predvidevam, da zato sploh ne moreš okrog celotnega jezera. Nasprotna stran jezera pa je v celoti prehodna, celo v snegu. Ob jezeru je ves čas speljana sprehajalna steza.

Jezero in naselje sta se izkazala kot top destinacija za dnevni izlet. Pozimi je tu mir in osama, poleti je veliko več drena, a ker je destinacija precej odmaknjena od glavnih prometnic, tudi poleti se tu najde miren kotiček in predvsem pokrajina je primerna za sprehode in uživanje v naravi.