Apulija z avtodomom. Vieste.

 Oblačno, 2°C

Drugi dan na poti se prebudimo v zelo hladno jutro na PZA v Urbino, zunaj je vsega 2 °C. Začetek marca je še zelo hladen. Za nami je 500 km y naše Obale do Urbino, danes jih bomo prevozili še 480 km do slikovitega mesta Vieste na polotoku Gargano. To je že pokrajina Puglia, se bližamo "peti" italijanskega "škornja".

Kamper- stop v Urbino nima elektrike, zvečer in ponoči je bila zunanja temperatura blizu ledišča, segrevali smo se s trumo in šparali elektriko. Zjutraj se odpravimo hitro na pot, v mesto več ne gremo, preveč je hladno... 

Še preden pridemo na avtocesto, zavijemo na samopostrežno črpalko. Tu je gorivo najcenejše, 1,799 /l, na avtocesti smo videli, da se cene vrtijo okrog 2 € /l. Ves čas Zaradi vojne v Ukrajini oz. zaradi  zmešnjave, ki se je naredila, cene goriva rastejo dnevno... Avtomat na samopostrežni črpalki se je izkazal za velik izziv, še dobro, da znamo nekaj italijanščine. Najprej moraš avtorizirati kreditno kartico (moja nova predplačniška kartica nikakor ni bila v redu, morala sem dati kar kreditno), šele nato lahko tankaš... 

Danes prevozimo hribovito pokrajino Marche. Mesta so v glavnem na vrhovih hribov. Žal, je dan siv in turoben, pokrajina je zelo lepa.

Pogled na mesto Loreto na hribu, tu se bomo ustavili nazaj grede:

Se zapeljemo na avtocesto in dokaj hitro prevozimo še dve pokrajini - Abruzzo in Molise, Apulija je naš cilj in zadnja pokrajina na Jadranski obali juga Italije. Po poti nas občasno opere dež, včasih pa se oblaki malo odprejo in vidimo košček neba... Vrhove gor v daljavi, najbrž Apenine, so pod snegom, ponoči je tam gotovo snežilo. 

Danes vozimo mimo Ancone, Pescare, Ascoli Piceno, kjer so doma "olive ascolane". Skoraj ves čas avtoceste pelje v bližini Jadranske obale, pogosto na daleč vidimo morje. Med avtocesto in obale je 0,5-2 km razdalje, vse je pozidano, hoteli-apartmaji, naselja si sledijo eno za drugim, sploh ne vidiš, kje je konec enega in začetek drugega, nepozidanih neposeljenih območij sploh ni. 

Veliko je oljčnikov:

V daljavi se vidijo zasnežene gore:

Cene goriva na avtocesti:

Ko prečkamo mejo z regijo Apulija, zavijemo na polotok Gargano, "ostrogo" italijanskega "škornja". Gargano velja za nacionalni park oz. naravni rezervat, zato je veliko manj poseljen. Najprej je polotok nekako ravninast, vsako polje je obdelano, se prideluje zelo veliko zelenjave, vidimo ogromna polja zelja in lih kar obrane cvetače. Pogosto sredi polja stoji delno porušena hiša, predvidevamo, da so to opuščene kmetije, včasih so najbrž živeli kar sredi svojega polja... 

Globlje kot se peljemo po polotoku, bolj hribovito in zeleno postaja. In je res zelo veliko nasadov oljk.

Mesto med oljčniki:

Pogled na obalo Gargano:

Pokrajina: 

V Vieste se ustavljamo v kampu Apeneste, takoj čez cesto imamo zelo veliko fantastično peščeno plažo, do centra mesta je kakih 300 m. Kamp je uradno zaprt do 01.04., ampak ker nas je več in ker smo se najavili, so za nas kamp odprli. Prijeten kamp, sanitarije sicer malo zastarele in nič ogrevane, a poleti najbrž je vse veliko lepše.

Že s plaže se vidi špica polotoka in mesto na njej. Malce spominja na Piran, mesto je lih tako ujeto na ozkem polotoku. To je kar posebnost Apulije (italijani ji rečejo - Puglia), da manjša mesta ležijo na pečinah nad morjem.

Nekakšen simbol Vieste je samostoječa skala ločeno od visokega klifa na katerem leži mesto. Zelo posebno je, na kraju samem naredi kar vtis. Se pa zelo težko slika, da pride samostoječa skala do izraza. Visoka je najbrž nekje 25 m in okrog so postavljena opozorila, da se ji ne približuješ, možno da bi se kaj krušilo. 

Vieste je manjše mesto, 15 tisoč prebivalcev (tako velika je naša Izola). Del mesta, ki leži na pečini, ščiti stari grad in ostanki mogočnega obzidja.

Ker center mesta je na klifu, ulice se strmo spuščajo na obe strani klifa, k plaži in promenadi na drugi strani klifa.

Mesto je povsem belo in škoda, da ni bilo bolj sončno, da bi mesto "zasijalo". 

S klifa in razgledne ploščadi za gradom se odpira lep pogled nazaj na plažo in samostoječo skalo. Zeleno območje za hoteli je ravno del, kjer so kampi, točno nasproti plaže.

Mesto leži na ozkem rtiču, z eni strani na visoki pečini, z druge strani bolj položno se spušča k obali, tam je tudi promenada ob morju, tisti del mesta je malce novejši. Stari center mesta sestavljajo prepletene ozke ulice y veliko stopnic in vzponov - sestopov. 

Y več točk nad klifom se vidi plaža. Razgledi so čudoviti.

Vieste:

Po mestu se sprehajamo na nedeljski popoldan, ko tu sploh še ni turistična sezona, hladno je in piha mrzel veter z morja, sonce pokuka iz oblakov le za nekaj kratkih trenutkov. Po mestu skoraj ni ljudi, turistov še tako ali tako ni, domačini pa se zadržujejo doma na toplem. Številne restavracije, trgovine, vinoteke, taverne ipd., vse je zaprto. Našli nismo niti ene odprte gostilne ali trgovine, le ena nobel restavracija z mišelinovimi zvezdicami je čakala stranke. 

Mesto sicer spominja na mnoga podobna ob Jadranski obali, posebnost tu je ta, da so hiše bele ali malce rumenkaste. Ker pečina, na kateri leži mesto, je skoraj povsem bela. Tak kamen.  

Še nekaj razgledov s pečine, tu se vidi že nazaj na mesto in naprej na cerkev na samem koncu rtiča:

Sončni zahod nad Vieste:

Na malem otočku pred mestom je svetilnik:

Pogled z rtiča pri cerkvi na bolj položno obalo in promenado na drugi strani mesta:

Promenada:

V cerkvi je ravno maša. Začuda je kar nekaj ljudi... Do cerkvi pa se moraš vzpeti po nešteto stopnicah... Skoraj pravi križev hod...

Mestece je res luštno, poleti je tu menda menda ogromno turistov, v kar sploh ne dvomim. TOP plaža in staro simpatično mesto.

Noč na plaži:

Nadaljevanje: Alberobello