Apulija z avtodomom: Loreto

 Sončno, +9°C

Jutro ob obali Jadranskega morja ob mestu Manfredonia. Danes zapuščamo Apulijo, vračamo se na sever. Cilj današnjega dneva je srednjeveško papeško mesto Loreto v pokrajini Marche.

Jutranje sonce vabi na sprehod po čudoviti plaži. Celo veter je ponehal in je prav lepo biti zunaj. Srečamo gospoda Cosimo, ki kar pred kampom lovi ribe in nabira školjke. Pravi, da to počne celo leto, poleti ulov direktno prodaja gostom kampa. Je povsem zadovoljen z življenjem oz. tako deluje.

Še dopoldan se odpravimo na sever. Najprej se želimo vrniti nazaj na avtocesto, očitno smo nekje zašli in zgrešili izvoz, se vozimo med polji, en čas kar po makadamu. Lokalne ceste na jugu so praktično povsod porazne, luknja na luknji. Ampak vztrajno sledimo navigaciji in ne zdravi pameti... No, vsaj okolica sredi njiv je veliko bolj zanimiva kot ograje avtoceste. 

Tudi tukaj sredi skoraj vsakega polja stoji zapuščena kmetija ali nekdanje gospodarsko poslopje. Gore Gargana v daljavi so še vedno pod snegom.

Končno najdemo na avtocesto, ki gre vzporedno z Jadransko obalo, le nekoliko vstran. Pogosto vidimo morje, obala je skoraj ves čas pozidana, hoteli-apartmaji. 

Na eni od črpalk na avtocesti se ustavimo tankati, cena litra goriva kar ubija - 2,49 €/l, najraje bi avto kar porival do doma. A ni kaj, to je tudi plačilo za nepremišljenost, ni na avtocesti bi bilo ceneje, a med polji, kjer smo se zjutraj vozili ni bilo črpalk. Tankamo lih toliko, da pridemo domov. Boli...

350 km od Manfredonije do Loreto vozimo 4-5 ur, ker smo na samem začetku zgrešili izvoz. Polovica cestišča je ves čas zaprta, ker nekaj popravljajo. Računajo, seveda, celoten znesek cestnine - 22,50 €. Vsakokrat, ko vozimo po Italiji ali na Hrvaškem, se spomnimo, kako dobro je, da imamo vinjeto. 

Razgledi s poti:

Današnji cilj je manjše mesto Loreto, leži na hribčku, nekaj kilometrov stran od obale morja. To je že pokrajina Marche. pravzaprav nismo zelo daleč od Urbino, kjer smo spali na poti na jug. Kamper-stop v Loreto je zelo blizu centru starega dela mesta in glavni baziliki. 

Ulice v Loreto - klanci. Z razgledne točke se lepo vidi morje v daljavi. Center leži na hribčku in mogočno katedralo in obzidan center se vidi že zelo od daleč.

Loreto je majhno mesto, je pa zelo pomembno romarsko središče. Katedralo, nekaj ulic in glavni trg obkroža mogočno obzidje. 

V Loreto je romal Papež Giovanni Paolo II kar pet krat. Pred katedralo stoji njegov kip. 

V stari del mesta vstopamo "zadaj", za katedralo, tlakovane ulice in oranža opečnata obzidja kar kličejo po snemanju srednjeveških filmov. Si čisto lahko predstavljamo, kako je bilo nekoč. Prav enako kot sedaj. 

Katedrala in zelo velik trg pred njo predstavljata večji del starega mesta. 

Apostolska palača:

Vodnjak Fontana Maggiore je zgrajen v začetku 17. stoletja in skozi 5 km dolg predor pripeljal vodo na trg, predvsem zato, da se zadovoljijo potrebe romarjev, tudi higienske. 

Basilica della Santa Casa (bazilika Svete Hiše) iz 15. stoletja se časti zaradi hiše Svete Marije, okrog katere je postavljena cerkev. Iskreno rečeno, se nisem prav zelo poglobila, kako se je Marijina hiša znašla iz Nazareta v Loreto, na delu so bili angeli in  je zgodba "evidentirana" v legendah. V baziliki je tudi podoba Marije  z otrokom znana kot Loretska Mati Božja. 

Vse je tu podrejeno cerkvi in romarjem, poleg baziliki so pravi "uradi" za spovedi in podobno. Center mesta je res zelo zelo lepo.

Trg Piazza della Madonna:

Ulica starega centra:

Sprehod po ulicam v centru nas še enkrat prepriča, da marec ni najboljši mesec za obisk turističnih središč Italije. Vse je zaprto, nikjer nobenega, se sprašujemo, če je to posledica COVIDa, ali bi bilo tako tudi sicer. Se sprehodimo še do bolj modernega predela mesta, kjer smo našli delujoč supermarket. Ob poti srečamo en (!) odprt bar in lekarno. Vse drugo je zaprto. Ljudi tudi ni, začaran krog. Turistov ni, tisti pa, ki pridejo, nimajo kje zapravljati. 

Ko na mesto pade večer in se ure naredijo bolj za večerjo, se v centru "čudežno" najde nekaj odprtih restavracij in kavarna. Srečam nekaj ljudi, ki večinoma, verjetno, gredo k maši.

Prazne ulice za baziliko so mi čudovito lepe in so še bolj srednjeveške v temi in soju rumenih luči.

Na trgu je že malo več ljudi. Poleti najbrž je precej bolj živahno. Je pa trg zvečer fantastično lep, oboke Apostolske palače so prelepo razsvetljene.

Center mesta je kompakten, v eni uri naredim par krogov. Skoraj mi je lepo, da je tako malo obiskovalcev, imam mesto čisto zase.

Zadaj za baziliko, poleg vhodnih vrat v mesto, se da priti na obzidje in tako se odpre drugačna perspektiva na baziliko. Mesto za obzidjem pa prav nič posebnega, običajne ulice in dolgočasne stavbe.

Naslednji post: Benetke