Apulija z avtodomom. Matera.

 Sončno, +9°C

Smo na samem jugu pete italijanskega "skornja", v kraju Santa Maria di Leuca v istoimenskem kampu. Ponoči dežuje, zjutraj piha in se naredi sončno jutro. Vzdušje je takoj boljše, samo da je sonce. Cilj današnje poti je Matera. 

Vožnjo pričnemo po zahodni strani "pete", se vračamo nazaj. Okrog ceste je ogromno "mrtvih" oljčnikov, tudi več-stoletne oljke so mrtve, posušene zaradi neke bakterije, ki ogroža veliko oljčnikov tu v Saletno.

Velikanske površine oljčnikov so posekani ali pa so samo ostali izsušena drevesa. Kar na jok gre...

Med oljčniki ali na sredi obdelanih polj pogosto videvamo zapuščene hiše oz. nekdanje kmetije ali farme.

Včasih je tako, da na eno strani ceste izsušen oljčnik, na drugi pa je še zdrav. Nekaj časa nazaj smo gledali oddajo na italijanski televiziji, oljkarji so kar jokali, ker so nemočni proti bakteriji, ki uničuje stoletja truda. 

Ko se iz "pete" zapeljemo višje, vreme se spremeni, spet začne deževati. Presenečeni se zapeljemo skozi mestece Avetrana, ki sicer ni z ničemer posebno ali lepo. A mesto je zelo odmevno v Italiji zaradi krutega uboja deklice, ki so ga obravnavali nekaj let (!) na televiziji v različnih oddajah, ker nikakor niso mogli priti do zaključka, kdo je deklico ubil, vpleteni so bili več družinskih članov. Primer je prav znan kot "uboj v Avetrani". Grozna zgodba in bilo je skoraj srhljivo se peljati skozi mesto, kjer se je to zgodilo. 

Ko se zapeljemo mimo Taranto se vreme spet izboljša. Pri mestu Massara so veliki nasadi pomaranč in mandarinov, prodajajo jih tudi ob cesti. Mesto Massara zgleda zelo zanimivo, večji del je na hribčku, spodaj pod hribom pa so jame - kaverne. Takšna je tudi Matera, do 50 let nazaj so tam ljudje živeli v jamah, nato so jih prisilno izselili, v 80h letih se je zgodil turizem, jame in Matera so postali pravi hit. 

Potujemo v prvi polovici marca leta 2022, ko se je lih razplamtel konflikt Rusija - Ukrajina. Vsak dan opažamo, kako se dvigujejo cene goriva, tu je bilo že vse nad 2Evra / l. 

Jug Italije:

Tu pa tam še kje vidimo tudi trulli, čeprav tu jih je že zelo malo, so značilni samo za predel okrog Alberobello.

4 ure vožnje do Matere, cca. 210 km. Danes bomo nočili na kamper-stropu pred Matero, tik ob cesti. Imajo celo kopalnice in ponujajo brezplačen prevoz v center mesta. Pri starejšem lastniku pa se da kupiti odlično domače oljčno olje.

Matera

popoldan, jasno. veter, +4°C

Matera leži v pokrajini Basilicata, tako seznamu obiskanih italijanskih pokrajin dodajamo še Basilicato. Obstaja en čudovit italijanski film "Basilicata coast to coast", poglejte, če vam znese. 

Matera je bila zame pravo presenečenje. Nisem imela nobenih pričakovanj, nisem pogledala vnaprej, kaj Matera je, mislila sem si, da je pač še eno staro mesto. Staro, ja, ampak je res posebno, ima svoj čar, čeprav temu težko rečeš "simpatično". 

Sama Matera je kar veliko mesto - cca. 65 tis. prebivalcev. Poseben je center mesta. Začne se vse na glavnem trgu, ki na prvi pogled deluje povsem običajno. Vendar že na trgu samem je kar na sredi ena velika "luknja" v tleh s povabilom v staro mesto.

Staro mesto se nahaja skoraj v velikanski votlini poleg soteske, staro mesto kot da se udira v tla. Stara bivališča so vklesana v skalo, dozidano, popravljeno, dograjeno eno ob drugem ali celo - eno nad drugim. Deluje kot kaotična natlačena bivališča. 

Lahko se spustiš v mesto in hodiš po zapletenih ulicah, lahko pa mesto skoraj obideš po zgornjem robu, kjer je več točk, kjer se odpira pogled na nekdaj gosto poseljeno votlino. 

Pod celotnim mestom so ogromne cisterne za deževnico, ki so zagotavljali vodo v mestu. Nad vsem kraljuje velika katedrala in samostan Convento di Sant'Agostino.

V 50-h letih italijanska vlada se je odločila, da ta predel izselijo, saj Matera je veljala za sramoto Italije - ljudje so tu živeli brez elektrike, vodovoda, bilo je to primitivno življenje v jamah, pogosto skupaj z živino, vsi v enem prostoru. Prebivalce so tako naselili v bolj udobna stanovanja v novejšem delu mesta, stari center, jame, pa so praktično samevali vse do 90-h let, ko je UNESCO proglasil mesto za kulturno dediščino.

Tako šele v 90-h letih se je v center vrnilo nekaj prebivalcev, ki so si uredili bivališča tako, da je času primerno. Med domačini ta predel je še vedno stigmatiziran, saj tu ni trgovin, do hiše ne moreš priti z avtom, niti dostavo na dom v ta predel ne radi izvajajo. Prav gotovo, stanovati tu ni praktično. 

Območje se je zelo razvilo po letu 2014, ko je bila Matera proglašena za kulturno prestolnico. Takrat se je tu razvil turizem, s tem tudi trgovinice, lokali, apartmaji in hotelčki. Trenutno na območju, kjer je nekoč živelo 50 tisoč ljudi (!), zelo natrpano, seveda, sedaj tu živi cca. 4 tisoč ljudi plus turiste, ki prespijo v centru.

Ma robu prepada, nad sotesko je še drugi samostan - Convento di Santa Lucija ed Agata.

Pri samostanu smo bili že v času sončnega zahoda, bilo je zelo lepo, čeprav takega mraza na jugu Italije nikakor nismo pričakovali. 

Tlakovane ulice se dvigajo in se spuščajo vse okrog in nad sotesko. Tako so zavite in zavozlane, da sploh ne vem, če obstaja kak zemljevid, se prepletajo stopnišča in prehode. Moraš res tu en čas živeti, da se v tem kaosu ulic znajdeš.

Trg pred samostanom in pogled na hrib nad sotesko:

Ulica z bivališči v jamah, eno od teh je možno obiskati, je kot muzej.

Vse je v enem prostoru, čeprav malce "zonirano", presenetljivo veliko, vsekakor zelo malo udobja, pa tudi brez oken. Ko pomislih v času po vojni so pri nas, vsaj v mestih živeli že zelo udobno življenje, tukaj pa še vedno v jamah... Oskrbnica muzeja veliko in zanimivo razlaga o tedanjem življenju, ni bilo lahko, a bilo je vse preprosteje, predvsem ljudje niso bili tako razvajeni.

Ko se na mesto spusti večer, se znajdemo v centru ulic. Bilo bi neprijetno, če bi bila sama, tako pa nas je bilo več in je bilo prav dobro. Sicer ljudi v mestu skoraj ni srečati, še turistov skoraj ni, ko pade mrak. Srečali smo le nek par, ki ju je peljal do apartmaja predstavnik hotela. 

Lutamo po mestu skoraj brezciljno, a vseeno nekako sledimo poti ven iz starega centra višje na razgledne ulice na robu med starim in novim delom mesta.

Staro mesto ponoči:

Tu pa tam so simpatična dvorišča, prižganih v oknih luči pa sploh ni veliko.

Stopnišče vodi gor, ven iz votline starega mesta. 

Še pogled na staro mesto in katedralo nasproti nad votlino:

In za vogalom je že novejši predel mesta, z lokali, trgovinami, sprejalci in običajnim utripom precej velikega mesta.

Meni je bilo mesto čudovito, videli smo ga podnevi in zvečer. Skoraj je zmanjkalo časa, po uličicah centra se lahko sprehajaš in se zgubljaš dolge ure. Poleti je tu gotovo zelo vroče, nas pa je še največ preganjal mraz, primerjam ga lahko le z našo burjo, tako smo si želeli čim prej na toplo... 

Naslednji post: Castel Del Monte - Manfredonia